SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Nova šansonska bera

Nova šansonska bera

Matej Krajnc
01. januar 2011

Nova šansonska bera
Festival slovenskega šansona 2010
ZKP RTV SLO, 2010
Skladbe:
1. Franc & Roses: Starka
2. Bor Seušek: Počasi se pride blizu
3. Anika Horvat: Mačje življenje
4. Alenka Herceg: Črna
5. Kolektiv Sladcore: Basen o dveh žuželkah
6. Maja Seršen: Kriči naj ljubezen
7. Viki Baba Brusli & Orev Veličastni & Uroš Buh: Obešena Tončka
8. Žiga Bižal: Stari simulator
9. Uglašena riba: Magnolija
10. Romana Krajnčan: Pardon, gospod iz Galastrasse

Kompilacija letošnjega festivala šansonov, ki ga pripravlja nacionalna radiotelevizija, prinaša deset novih skladb in kot dodatek zmagovalko lanskega festivala. Toda najprej se spodobi malce pretuhtati, kaj vse se pravzaprav skriva za pravkar zapisanim stavkom. Šanson je zvrst, ki je najbolj neposredno povezana s tem, kar pojmujemo pod interdisciplinarnostjo poezije in glasbe – gre ali šlo naj bi za besedila vrhunske kakovosti, oplemenitena z glasbo, ki naj bi jih notranje in zunanjeformalno dopolnjevala, in obratno. Izvajalci naj bi ob tem z interpretacijo poudarili sporočilnost besedila.

Šlo naj bi torej za glasbeno interpretacijo poezije. Kar zadeva glasbo, letošnji kompilaciji ne moremo očitati kakega bistvenega primanjkljaja ali vsaj ne v zelo moteči meri. Čeprav melodije tu pa tam malce pretirano vlečejo na že slišano, denimo na prototipni francoski šansonski melos, so dovolj zanimive, da nas pritegnejo. Če se, denimo, pesmi Anike Horvat in Maje Seršen v štimungi ne bi trudili tako zelo slediti (boljšim) izdelkom Svetlane Makarovič, bi napravili močnejši vtis. Prav tako šansona ne naredita zgolj klavir in harmonika. Vendar je v splošnem glasbena podoba dovolj solidna, ponekod presežna (Krajnčan, Uglašena riba, Brusli/Veličastni/Buh, predvsem pri slednjih je dobrodošlo brechtovsko-waitsovska), tako da večinoma upraviči svoj sloves.

Nasprotno besedila ne prepričajo vsakič. Letos je šlo približno na polovico. Po kakovosti so zelo izstopala predvsem tri imena (navedena, kot jih najdemo na plošči): Ifigenija Simonović, Mihael Lajler in Bina Štampe Žmavc. Dodali bi, recimo, lahko še Vikija Babo Bruslija in Ferija Lainščka, medtem ko ostanejo preostala besedila nekje na pol poti, saj so bodisi neposrečena bodisi nedodelana in so bolj primerna za kak drug festival, kjer poezija ni zaščitni znak. Drži, da je šanson (lahko) tudi angažiran, vendar kljub temu obstaja razlika med spretnim in nespretnim podajanjem te angažiranosti. Že pri prvem poslušanju poslušalcu postane jasno, v čem se razlikujeta, denimo, neposrečeni uvod (in besedilo) pesmi Počasi se pride blizu (ali Stari simulator) in pikra, a hudomušna zbadljivost Gospoda iz Galastrasse (ali brechtovstvo Obešene Tončke): namreč v mojstrstvu obvladovanja notranje in zunanje forme. Predvsem to mojstrstvo ločuje šanson od običajnih, ne preveč domiselnih besedil, ko je sama ideja morda celo dokaj domiselna, vendar slabo izpeljana, kot recimo v Basni o dveh žuželkah.

Med intimnejšimi izpovedmi daleč prednjači Magnolija Uglašene ribe. Avtor besedila je tudi sicer pesnik in kantavtor, ki očitno ve, kako in kaj. Četudi se je na zanimiv vokal Zale Založnik treba malo privaditi, je besedilo Ifigenije Simonović bržčas najpretresljivejše na plošči.

Kot dodatek je na ploščo umeščena zmagovalna skladba lanskega festivala šansonov. Same babe je zasedba, ki je edinstvena v našem prostoru. To vedno znova dokazuje ne le s prepričljivimi »gledališčnimi« izvedbami Menartovih pesmi, pač pa si – kar ji gre v čast – nikakor ne dovoli spustiti se na raven, ko bi besedilo in glasba ne tekla sinhrono, povezana drug z drugim. Tudi interpretativno je daleč nad običajno ravnjo, kakršne smo vajeni od popularne glasbe, ki jo slišimo v medijih, in – žal – večkrat tudi nad ravnjo, ki jo človek pričakuje od šansona.

Kar zadeva interpretacijo, kaže z letošnjega festivala kot izstopajoče omeniti zgolj tri izvajalce: Brusli/Orev Veličastni/Buh in Uglašeno ribo ter Romano Krajnčan. Zala Založnik iz zasedbe Franc&Roses obeta, a bomo šele videli, kaj sledi v prihodnje.

Zanimivo bo opazovati, kakšen izbor bo festival ponudil naslednjič. V upanju, da bo komisija pri izbiranju besedil še bolj drobnogleda in da bo znotraj francoskega melosa ugledal svetlobo tudi kakšen bolj svojstven prijem, se že veselimo pregleda prihajajoče šansonske bere.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice