SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Novinarstvo in etika

Novinarstvo in etika

Bosiljka Kempf
06. marec 2012

Bosiljka Kempf (foto: osebni arhiv)
Bosiljka Kempf (foto: osebni arhiv)

Analitičen pristop in kritična drža sta pogoja za opravljanje strokovnega novinarskega dela v službi javnosti. To je tudi namen umetnostne kritike, katere končni cilj je brušenje kriterijev, ki omogočajo realno percepcijo posamičnega umetniškega dela, torej recepcijo, ki temelji na razumevanju tega dela, ne pa na manipulaciji tega razumevanja. Umetnostna kritika je sestavni del novinarstva v širšem smislu in tam, kjer novinarstvo obstaja kot strokovno profilirana, družbeno odgovorna dejavnost, je kritiki zagotovljeno mesto v medijskem prostoru. Novinarstvo in etika sta povezana pojma že od samih začetkov novinarstva. Dandanašnji vseprisotni mediji (časopisi, radio, televizija in internet) so najmočnejša sila v oblikovanju javnega mnenja. Zaradi tega položaja bi morala biti njihova odgovornost v ospredju, saj je etika conditio sine qua non odgovornega novinarstva, natančneje, odgovornih novinarjev.

Odnos med novinarstvom
in etiko je danes videti zanemarjen, vendar to ne pomeni, da ni pomemben
in da ga ni treba ponovno vzpostaviti.

Ampak naša resničnost omreženega, globaliziranega sveta kaže, da to ne drži. Zato si sledeča vprašanja zaslužijo našo pozornost: zakaj današnja novinarska praksa kaže visok odstotek opuščanja etike oziroma kateri razlogi so pripeljali do takšnega opuščanja in katera vloga je namenjena novinarstvu kot sredstvu komunikacije v splošni in aktualni kulturni podobi sveta. Odnos med novinarstvom in etiko je danes videti zanemarjen, vendar to ne pomeni, da ni pomemben in da ga ni treba ponovno vzpostaviti.

Da bi ta problem lahko uzrli v čim jasnejši luči, se moramo spomniti, da filozofija humanizma vključuje etično držo in da človeška dejavnost nujno vključuje temeljna etična načela, kot so težnja po resnici, kritičnost do sveta, ki nas obdaja, univerzalnost in strpnost. »Strpnost pomeni spoštovati mnenja, kar pomeni spoštovati osebe. Vrhunec, za katerim stremi etika, je dobrota« (Ivan Supek).

Tisto, kar se prenaša prek medijev, kar se gleda, bere ali posluša: časopisi, večinski del interneta, radio, televizija, torej vse oblike pisnega in elektronskega novinarstva, postajajo kanali za usmerjeno pranje možganov.

Takšno razmišljanje predpostavlja humanistično dojemanje sveta. Dejanskost, ki jo živimo, pa nam pokaže, da je ideal humanizma že zdavnaj nadomestil ideal dobičkonosnega poslovanja. In sicer dobičkonosnega poslovanja za vsako ceno! Vprašanji, ki izhajata iz tega, se glasita: »Ali je v tem kontekstu etičnost sploh mogoča? Ali v pogojih korporativističnega svetovnega nazora, ki kot najvišjo vrednoto vidi ustvarjanje dobička, obstaja možnost etičnega novinarstva (oziroma preživetje neodvisnih novinarjev)?« Globalna ekspanzija korporativizma vpliva na vsa področja človeškega delovanja. Mediji, katerih poglavitni cilj bi moral biti obveščanje javnosti, v tem novem globalnem ustroju postajajo kanali za razširjanje propagandnih sporočil, pogosto tudi namerno usmerjenih polinformacij in dezinformacij, ki služijo t. i. »višjim interesom« (to je interesom skupine, ki medije nadzira in financira). Tisto, kar se prenaša prek medijev, kar se gleda, bere ali posluša: časopisi, večinski del interneta, radio, televizija, torej vse oblike pisnega in elektronskega novinarstva, postajajo kanali za usmerjeno pranje možganov. Končni cilj je ustvariti »korporativistično nacijo«, takrat pa sta »najprej napadeni svoboda in zavest. Človek postane podčloveški, spontanost prirojene poetične človeške zavesti pa se preoblikuje v televizijsko zavest« (Jeffrey Grupp).

Najočitnejši primer tega pojava je korporativistična ugrabitev izobraževalnega sistema, ki ni več »izobraževalni« v humanističnem smislu, temveč je postal, kot s svojo bleščečo knjigo Theorie der Unbildung pravi Konrad Paul Liessmann, prostor za ustvarjanje fleksibilnih, mobilnih in za timsko delo usposobljenih klonov.

Zaradi obstoja takega izobraževanja, ki so mu mediji tako vzrok kot posledica, se oblikuje tudi novo razumevanje kulture, ki se v medijih obravnava kot zabava, samo zabava in nič drugega kot zabava. Kultura kot vsebina je amputirana iz medijev.

V takih okoliščinah umetnostna kritika (likovna, književna, filmska, kajpak tudi glasbena) dobesedno izgublja svoj fizični prostor, če pa ga deloma vendarle ohranja, gre to običajno na račun izgube ali vsaj zmanjšanja prostora lastne neodvisnosti. Za avtorja umetnostnih kritik to pomeni ustvarjanje v stanju prisile, ki se nanj izvaja prek vzvoda eksistencialnega izsiljevanja, zaradi česar ga lahko vztrajanje na etičnih načelih pri njegovem delu vodi v konflikt z obstoječim sistemom.

Umetnostna kritika je izgubila svoj razlog za obstoj v trenutku, ko se je predala arbitrarnim vrednotnim kriterijem, s tem, ko je kot okvir lastnega obstoja sprejela imperativ različnih sfer vpliva.

Umetnostna kritika je izgubila svoj razlog za obstoj v trenutku, ko se je predala arbitrarnim vrednotnim kriterijem, s tem, ko je kot okvir lastnega obstoja sprejela imperativ različnih sfer vpliva. V polju umetniške glasbe ni težko razumeti dileme glasbenega strokovnjaka, ki piše kritiko o, denimo, protokolarnem koncertu pod političnim pokroviteljstvom (pogosto tudi v dobrodelne namene), če se izkaže, da je bil koncert (čeprav ga je pospremila samohvalna propaganda organizatorja), slab, povrhu pa še javnosti vnaprej medijsko serviran kot družbeno-politični dogodek sezone! Čeprav etično novinarstvo postavlja strokovno argumentacijo pred vsako drugo, pa lahko »višji razlogi« hitro pripeljejo do nespoštovanja avtorskega besedila oziroma avtorja. Retuširanja besedila, njegova neobjava pa tudi sankcioniranje kritika, ki piše zunaj predpostavljene meje zanj odmerjenega svobodnega ozemlja, vse to so merljivi kazalci takšnega stanja. Politični in finančni razlogi v povezavi z ignoranco vodilnih struktur, ki danes nadzirajo medije, so – skupaj z vrsto drugih razlogov – močni dejavniki pri oblikovanju medijskega prostora posamezne sredine. Svobodno in odgovorno novinarstvo (in to se v veliki meri nanaša na segment umetnostne kritike) nujno temelji na etiki kot prvinskem načelu humanističnega svetovnega nazora, vendar v praksi ni uresničljivo v okviru sistema institucionalnega terorja, vladavine laži in eksistencialnega izsiljevanja. Sprejemanje sistema laži prispeva k obstoječemu stanju, toda ker je meja vsakega terorja določena s kakovostjo odpora, je resničnost današnjega novinarstva, kot ga sama vidim, v enaki meri posledica trenutnega pritiska kot obstoječe pripravljenosti novinarjev, da sprejmejo ta pritisk kot normalno stanje stvari.

(Prevedel Mario Batelić.)


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice