SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > O(b) gostovanju Ane Netrebko in Slovenske filharmonije v Amsterdamu

O(b) gostovanju Ane Netrebko in Slovenske filharmonije v Amsterdamu

Matjaž Matošec
16. november 2012

Ana Netrebko ob slovenskih filharmonikih v Amsterdamu (foto: Ronald Knapp)
Ana Netrebko ob slovenskih filharmonikih v Amsterdamu (foto: Ronald Knapp)

Amsterdam, še posebej dvorana Concertgebouw, je eden od evropskih hramov resne glasbe, kjer so koncerti največjih glasbenih imen reden, dobesedno vsakodnevni pojav. V tem oziru je svetovno priznana ruska sopranistka Ana Netrebko precejšnja izjema, saj je bilo njeno tokratno gostovanje s Slovensko filharmonijo šele njen tretji nastop v nizozemski prestolnici, kar gre v prvi vrsti pripisati dejstvu, da Nizozemska opera kljub izjemno visokim umetniškim standardom ne uživa ugleda tradicionalnih opernih središč, kjer se Netrebkova, razumljivo, počuti najbolj »domače«. Njena zadnja predstavitev tukajšnjemu občinstvu pred devetimi leti v koncertni izvedbi Mozartovega Don Giovannija kot Donna Anna je bila na videz podobna tokratni, a se je od nje v marsičem tudi razlikovala. Takrat je bila namreč umetnica še na poti med največje operne zvezde, del mednarodno uveljavljene zasedbe (londonska Kraljeva opera, dirigent Antonio Pappano in zveneči solisti) in zato manj izpostavljena, tokrat pa so bile vse oči (in ušesa) uprte vanjo, kar se je seveda jasno odražalo v marketinških potezah organizatorja koncerta, o čemer v nadaljevanju pričujočega zapisa. Čeprav lepo zasedena, dvorana ni bila razprodana, a to bolj kot o lokalnem (ne)zanimanju za Netrebkovo priča o specifičnosti tukajšnjega glasbenega okolja in neskončni ponudbi primerljivo vznemirljivih glasbenih dogodkov. Drugače povedano, če je bil nastop Netrebkove v Ljubljani za mnoge vrhunec koncertne sezone, je bilo njeno gostovanje v Amsterdamu za nizozemsko občinstvo le eden v dolgem nizu bolj ali manj izstopajočih dogodkov.

Slovenska filharmonija se je predstavila v solidni luči, še posebej zvočno vzorno artikulirani Slovenski komorni zbor, medtem ko je bil orkester ob tehnično in muzikalno korektni igri daleč od umetniškega presežka.

Kljub pravkar zapisanemu je bil koncert zame osebno posebno doživetje, saj sem se prvič v živo srečal s toliko opevanim glasom, ki me na posnetkih nikoli ni posebej pritegnil, hkrati pa sem po več letih premora in prvič, odkar jih vodi Emmanuel Villaume, znova prisluhnil slovenskim filharmonikom. Čeprav ne diametralno nasprotni, sta bili obe bližnji srečanji precej različni.

Slovita sopranistka razpolaga z v vseh ozirih razkošnim inštrumentom, za katerega se zdi, da je naravno svetel, a mu ruski vokalni estetiki prilagojena uporaba jemlje del leska in barvitosti. Prav ta razkorak med prirojeno frontalno dispozicijo in privzgojeno, nazaj umaknjeno postavitvijo je doslej nekoliko omejeval moje navdušenje nad Netrebkovo, ki pa me je z manj subjektivno pogojenimi in v živo mnogo lažje zaznavnimi kvalitetami zlahka prepričala o svoji veličini. Ob tem je treba dodati, da ji je naslovna vloga opere Jolanta, ki zaradi odsotnosti dramatičnega naboja, a polnokrvne glasbene govorice Čajkovskega morda celo bolj kot po odrski kliče po koncertni izvedbi, pisana na kožo, in sicer tako zaradi »ruskosti« partiture kot zaradi značaja junakinje. Ob tehnični brezhibnosti, ki je še posebej izrazita in navdušujoča v liričnih pasažah, najbolj fascinirata pevkini izraznost in odrska karizma, obe težko priučljivi in prav zato tako cenjeni kvaliteti. Omenjena kombinacija »narave« (semkaj kakopak spada tudi pevkina pojava) in »kulture« (vključno z zvezdniškemu statusu primernim (ne)nastopanjem izven opernih hiš in koncertnih dvoran), in to v meri in razmerju, kot ju demonstrira Netrebkova, je tisto, kar umetnico upravičeno uvršča med trenutno najbolj vroča glasbena imena.

Čeprav ne v središču pozornosti, je bil presenetljivo kolektivno imeniten prispevek preostalih solistov, ki so morda odločilno doprinesli k navdušujočemu glasbenemu večeru, saj bi zaradi po številu odmerjenih taktov ne posebej izstopajoče naslovne vloge manj posrečena izbira pevcev zlahka pokvarila celostni vtis. Slovenska filharmonija se je predstavila v solidni luči, še posebej zvočno vzorno artikulirani Slovenski komorni zbor, medtem ko je bil orkester ob tehnično in muzikalno korektni igri daleč od umetniškega presežka. To je v prvi vrsti spričevalo dela šefa dirigenta Emmanuela Villauma, pod čigar vodstvom se ansambel zdi – tako ocenjujem zgolj na podlagi enega koncerta – podobno discipliniran kot v času njegovega predhodnika, a občutno manj koheziven in interpretacijsko navdahnjen, kar se odraža tudi v zvoku. V primerjavi s Kraljevim orkestrom Concertgebouw, ki je vmes postal moj domači orkester, je Filharmonija zvočno hudo podhranjena, pri čemer razlike ne gre v celoti pripisati kakovosti glasbil, temveč deloma tudi umetniškemu vodstvu. Seveda je zbrano občinstvo z gromkim aplavzom in vznesenimi vzkliki podalo oceno celotnega koncerta in zlasti zvezde večera, a priložnosti, ki jo turneja ponuja za kratek razmislek o pomenu takšnega projekta za promocijo slovenske glasbene kulture v tujini in za okrepitev sodobne poustvarjalne ozaveščenosti v domovini ne gre izpustiti iz rok.


»Največji izkupiček bo naša prepoznavnost na evropskem trgu,« je v intervjuju za Delo pred začetkom turneje samozavestno zatrjeval direktor SF Damjan Damjanovič. Pa je imel prav? Sodeč po plakatih, ki so krasili pročelje in širšo okolico Concertgebouwa, in večini drugega propagandnega materiala, s katerim je organizator oglaševal koncert, zagotovo ne. Orkester, zbor in slovenski solisti so namreč praviloma ostajali anonimni, celovit vpogled v seznam nastopajočih pa so imeli le tisti obiskovalci, ki so bodisi kupili zbirko koncertnih listov ali pa so si podrobno ogledali spletno stran Concertgebouwa. Edini pravi izkupiček za orkester so tako izkušnje s tujimi dvoranami in občinstvom, pa še to le pogojno, saj orkester v tem projektu, hočeš nočeš, igra zgolj obrobno vlogo.

Težko je spregledati tudi dejstvo, da so bile cene vstopnic za amsterdamski koncert v povprečju občutno nižje kot tiste za ljubljanskega /.../ . Čeprav je šlo v Ljubljani za »čisti komercialni projekt«, naloga nacionalne institucije, kot je SF, menda ni širjenje prepada med poslušalci z globokimi in tistimi s plitvejšimi žepi. Obenem pa je eno od pomembnejših poslanstev SF vzgajanje novega koncertnega občinstva ...

Težko je spregledati tudi dejstvo, da so bile cene vstopnic za amsterdamski koncert v povprečju občutno nižje kot tiste za ljubljanskega (celo najdražje po € 143 so bile za odtenek cenejše od drugorazrednih v Ljubljani), in to kljub opazno večji kupni moči na tem koncu Evrope. Glavni razlog za težko razumljivo diskrepanco se brez dvoma skriva v dejstvu, da so na Nizozemskem našli sponzorja, medtem ko ga po besedah direktorja SF, izrečenih v že omenjenem intervjuju, v Sloveniji niso niti iskali. To seveda namiguje na zavestno odločitev vodstva SF, da se celotno finančno breme koncerta prenese na pleča občinstva, kar pa je zaradi trenutne ekonomske situacije večjemu delu zainteresirane javnosti avtomatično onemogočilo obisk koncerta. Čeprav je šlo v Ljubljani za »čisti komercialni projekt«, naloga nacionalne institucije, kot je SF, menda ni širjenje prepada med poslušalci z globokimi in tistimi s plitvejšimi žepi. Obenem pa je eno od pomembnejših poslanstev SF vzgajanje novega koncertnega občinstva, in stik z glasbeniki najvišjega svetovnega razreda je nedvomno del tega procesa. Snobizem in elitizem ali lenoba pri iskanju sponzorjev se znajo SF še kako maščevati.

 

Glasbena kritika specifičnega dogodka morda ni najprimernejše mesto za takšne diskurze in ekskurze, pa vendarle je treba jasno in glasno opozoriti na pomen redne in temeljite refleksije o dosežkih SF za delovanje in celo obstoj ustanove. Izpostavljenost brezpogojnemu kritiškemu vrednotenju, ki služi kot ogledalo in smerokaz in je pomemben člen v procesu ohranjanja zavedanja o nacionalnem pomenu SF, se zdi že dolgo samoumevna, tako kot se je do začetka turneje z Netrebkovo zdelo samoumevno podeljevanje novinarskih akreditacij. Slednja praksa je bila, ne nujno neupravičeno, naenkrat postavljena pod vprašaj. Je z odprtjem Pandorine skrinjice napočil čas, da enaka usoda doleti tudi prvo? Morda. Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni mogoče podati v vrstici ali dveh, ki mi ostajata na voljo, a če bo na koncu pozitiven, bi se to smelo in moralo zgoditi le pod pogojem, da vsakokratna presoja o smiselnosti analitične pozornosti (p)ostane prepuščena kritikom in ne preide v roke »čisto komercialnih« interesov kapitala.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice