SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > tuje > Ob slovesu pevskega velikana

Ob slovesu pevskega velikana

Matjaž Matošec
27. junij 2012

Dietrich Fischer-Dieskau (foto: © Harald Hoffmann / Deutsche Grammophon)
Dietrich Fischer-Dieskau (foto: © Harald Hoffmann / Deutsche Grammophon)

Dietrich Fischer-Dieskau (1925–2012)

Ko je Thomas Quasthoff leta 1988 zmagal na prestižnem glasbenem tekmovanju ARD, Dietrich Fischer-Dieskau ni skoparil s pohvalami na njegov račun. Besede občudovanja so bile še kako na mestu, saj se je Quasthoff pozneje izkazal za dostojnega, čeprav ne edinega naslednika pevskega velikana, ki si najbrž nikoli ni mislil, da bo dočakal glasbeno upokojitev 34 let mlajšega kolega, čigar zgodnji odhod s koncertnih odrov, oznanjen januarja letos, je bil vse prej kot pričakovan. Manj presenetljivo, a zato dokončno pa je bilo majsko slovo Fischer-Dieskaua.

Glasbena pot legendarnega baritonista se je začela leta 1942, še preden je dopolnil sedemnajst let, in sicer z recitalom Schubertovega Zimskega popotovanja v enem od predmestij Berlina. Dogodek je prekinil prelet britanskih kraljevih letalskih sil, ki je obenem simbolno napovedal bližnji vpoklic mladega umetnika v nemško armado. Že nekaj mesecev po izpustitvi iz vojnega ujetništva v Italiji leta 1947 je znova stopil na koncertni oder, novembra 1948 pa prvič še na opernega, v Berlinski mestni operi (danes Nemška opera Berlin), in sicer kot Rodrigo v Verdijevem Don Carlosu. V naslednjem desetletju je dosegel svetovno slavo, ki se je pozneje le še utrdila in ga ni zapustila niti po operni (1983) niti po dokončni pevski upokojitvi (1992).

Njegovi umetniški dosežki so težko izmerljivi in povečini neponovljivi tako po raznolikosti kot po obsegu. Zgolj kratek povzetek opernega, koncertnega in samospevnega repertoarja, zanj napisanih novitet in izvedb že obstoječih sodobnih del, diskografije, glasbenikov, s katerimi je sodeloval, in prizorišč, kjer je nastopil v svoji skoraj pol stoletja trajajoči profesionalni karieri, bi krepko presegel dolžino pričujočega zapisa. Vsi ti dosežki in njihovo ozadje so podrobno dokumentirani v pevčevih spominih (1987), biografiji Hansa A. Neunziga (1995) in nepregledni množici obsežnih člankov in intervjujev, zato jih na tem mestu ne gre ponavljati. Mnogo pomembnejša od številk in imen je njegova zapuščina v obliki prispevka k razvoju vokalne glasbe, pevske estetike in poslušalskih navad od začetka druge polovice 20. stoletja pa vse do danes.

Čeprav je pomemben del svoje kariere preživel na opernem odru, zlasti tistem v Zahodnem Berlinu, se je Fischer-Dieskau v zgodovino zapisal predvsem kot nepozaben interpret samospevov. Poseben odnos, ki ga je gojil do te intimne glasbene oblike, je izviral iz zgodnjega otroštva, ko je razvil ljubezen do muzične in poetične umetnosti. Prav njegovo razumevanje samospeva kot enakovrednega zlitja glasbe in besede definira bistvo njegovega umetniškega creda, s pomočjo katerega je Fischer-Dieskau pripomogel tako k oživitvi skladateljskega zanimanja za samospev kot tudi k njegovi ponovni povzdignitvi v eno izmed osrednjih zvrsti glasbenega poustvarjanja. V tem kontekstu izstopajo predvsem njegovi recitali del nemških romantikov, še posebej Schuberta, ki so znali kot poosebljenje nemške kulture v občutljivih povojnih letih v podzavesti tujega občinstva delovati kot sila sprave med še pred kratkim sprtimi narodi. Oba znamenita Schubertova ciklusa, Lepa mlinarica in Zimsko popotovanje, sta hitro postala pevčev zaščitni znak in kot takšna, skozi nepregledno množico posnetkov, ponujata natančen vpogled v glasbeno zorenje umetnika skozi celotno kariero.

Fischer-Dieskau je bil večni izpraševalec, radoveden, ukasneden in samosvoj popotnik brez enoznačnega cilja, kar je vsakič rodilo nove interpretacije, v katerih ni bilo prostora za rutino.

Tehnično dovršenost, ki se je zrcalila v dolgem dihu, docela izenačenih registrih, popolnem legatu ter velikem glasovnem in dinamičnem obsegu njegovega liričnega baritona, je dosegel že v zgodnjih letih kariere. Tudi lepota glasu, ki ga je kot angelskega opisal že njegov osnovnošolski učitelj, ni bila nikoli vprašljiva, še manj odrska prezenca. A bistvo njegove veličine izhaja iz odnosa do teksta, globoko analitičnega pristopa k študiju glasbene literature in nenehnega iskanja novega pomena skladb. Fischer-Dieskau je bil večni izpraševalec, radoveden, ukasneden in samosvoj popotnik brez enoznačnega cilja, kar je vsakič rodilo nove interpretacije, v katerih ni bilo prostora za rutino. Uspešna združitev intelekta, psihološkega angažmaja in izraznosti je vodila v emocionalno kolosalne miniature, podprte z brezhibno dikcijo. Čeprav je bila lepota tona zanj zelo pomembna, interpretacija nikoli ni bila v njeni službi, kar izpričujejo pogosti dinamični izbruhi do roba pevčeve in poslušalčeve bolečine. Še pogosteje uporabljena dinamična skrajnost so bili komaj slišni pianissimi, ki so po letih vojnega hrupa delovali kot balzam na dušo in ušesa koncertnega občinstva, prepotrebnega tovrstne občutljivosti. Del skrivnosti izjemne pripovedne moči Fischer-Dieskaua leži tudi v naravi sporedov njegovih recitalov, ki jih v nasprotju s svojimi predhodniki ni oblikoval po kronološkem ali tematskem ključu, kaj šele kot potpuri, temveč dramaturško. Najmočnejše vezno tkivo je bilo posamično skladateljsko ali pesniško ime, pri čemer se je umetnik v primeru sosledja tonalno nesorodnih skladb pogosto zatekel k transpoziciji, da bi tako dosegel dramaturško prepričljivost.

Vse omenjene kvalitete Fischer-Dieskaua so bile nemudoma prepoznane, kar ga je hitro povzdignilo v zvezdnika največjega kalibra – status, ki njegovemu mirnemu značaju ni ustrezal in mu je uspešno kljuboval. Glasbeni kritiki so tekmovali v uporabi presežnikov, ki pa jih je kmalu zmanjkalo oziroma so se ogulili, tako da je neki škotski pisec po recitalu v Edinburghu umetnika označil za glasbeni čudež in se ob tem le še zahvalil svoji zvezdi, da je lahko prisostvoval koncertu. A s slavospevi niso vsi soglašali. Nekateri so mu očitali pretirano, že kar nasilno izraznost, drugi – prav nasprotno – popolno prevlado intelekta nad emocijami. Francoski filozof Roland Barthes pa je v eseju Zrno glasu (Le Grain de la Voix) Fischer-Dieskaua izpostavil kot pevca, čigar pesem se ga kljub popolni zadovoljitvi vseh umetniških kriterijev – oziroma prav zaradi tega – ni dotaknila.

Barthes je v Zrnu glasu pripomnil: »Če ljubiš Schuberta, a ne FD-ja,
ti je Schubert danes prepovedan

Če se Barthesova teza o izključljivosti »kulture« in »telesnosti« nanaša bolj na tradicijo bel canta kot posameznika, se dve drugi njegovi opazki o Fischer-Dieskauu kljub navidezni očitnosti zdita enako, če ne še bolj lucidni, saj sta bili le redkokdaj izrečeni naglas. Ko je v istem eseju leta 1972 zapisal, da v tistem času ni bilo mogoče slišati nikogar drugega kot Fischer-Dieskaua, je jasno meril na pevčev popolni primat na koncertnih odrih. Med redkimi liričnimi baritoni, ki so uspeli stopiti iz anonimnosti in občasno celo konkurirati sicer močno prevladujočemu sodobniku, sta bila Nemec Hermann Prey in Francoz Gérard Souzay. Oba sta spretno in uspešno zapolnila nekaj redkih repertoarnih niš, ki Fischer-Dieskaua niso mikale ali polno zaposljevale (opereta oziroma francoski samospev), ob tem pa sta mu osebno izrekla iskreno spoštovanje in priznala njegov vpliv nanju. Nič manj dominanten ni bil Fischer-Dieskau kot studijski umetnik. Barthes je v Zrnu glasu pripomnil: »Če ljubiš Schuberta, a ne FD-ja, ti je Schubert danes prepovedan.« Leto pozneje je sopranistka Julia Varady prvič nastopila s svojim bodočim soprogom in priznala, da se je učila peti in razumeti Schuberta prav ob poslušanju njegovih posnetkov. Pevec je postavljal nove, čedalje višje standarde in – hote ali nehote – oblikoval, celo narekoval glasbeni okus sodobnikov.

Njegovo pevsko slovo na silvestrovo 1992 je omogočilo prodor nove generacije liričnih baritonov, predanih samospevu.

Če je kdaj obstajal strah, da bo s pevčevo upokojitvijo zazevala nezapolnljiva praznina, je bil ta odveč. Njegovo pevsko slovo na silvestrovo 1992 je omogočilo prodor nove generacije liričnih baritonov, predanih samospevu. Thomas Hampson, Thomas Quasthoff, Matthias Goerne in Christian Gerhaher (oba učenca Fischer-Dieskaua) predstavljajo le nekaj vidnejših imen. Njihovi raznoliki glasovi, individualne interpretacije in repertoarne preference so po dolgoletni prevladi zdaj pokojnega velikana prinesle dobrodošlo in prepotrebno svežino, ki pa ni tolikšna, da bi predstavljala odmik s poti, ki jo je tlakoval njihov predhodnik in vzornik. Dietrich Fischer-Dieskau je samospevu in pevski umetnosti vtisnil tako globok pečat, da ga še dolgo ne bo mogoče izbrisati.

NE SPREGLEJTE:


Čas Elliotta Carterja
ponedeljek, 21. november 2011
»Modernost« in historična izvajalska praksa
četrtek, 04. avgust 2011
Zgodovinska izvajalska praksa?
torek, 08. maj 2012
Zborovski tekmovanji v Mariboru
torek, 17. april 2012
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Z umetnostjo raste tudi družba
sreda, 19. september 2012
Vrhunsko, salonsko in jazzy
sobota, 01. oktober 2011
V votlini raja
sobota, 15. avgust 2015
Uspeh skladatelja Vita Žuraja na Rostrumu
torek, 12. junij 2012
Ubrano bo zapelo več kot 110 slovenskih pevskih zborov
sobota, 16. junij 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice