SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Od baroka do sodobne umetne glasbe

Od baroka do sodobne umetne glasbe

Tomaž Gržeta
13. junij 2015

Matjaž Drevenšek, Milko Lazar in Luka Juhart so iskali stičišča med glasbo baroka in sodobnosti. (Foto: Ljubljanski Grad)
Matjaž Drevenšek, Milko Lazar in Luka Juhart so iskali stičišča med glasbo baroka in sodobnosti. (Foto: Ljubljanski Grad)

Težko bi našli glasbena sloga, med katerima na prvi pogled obstaja večji kontrast in hkrati toliko vzporednic, kot jih najdemo med glasbo baroka in našega časa. Motoričnost ritmičnega utripa in meditativnost na eni ter ekspresivnost na drugi strani, predvsem pa tehnična zahtevnost in slikovitost združujejo glasbo 18. in 21. stoletja. Ali si drznemo reči – glasbo dveh epoh, ki se (morda) bližata svojemu koncu?

V Grajski kapeli, v kateri vdihnemo še kanček duha srednjega veka in baroka, so nas sprva obdali zvoki Bach minifesta. Čeprav gre za »minifest«, torej kratki festivalček, sem se ob branju koncertnega lista sprva zmotil in prebral »manifest«; ob poslušanju sem nato opazil, da niti to ne bi bil napačen naslov. Šlo je za izbor posameznih stavkov iz Bachovih plesnih suit in komornih sonat, ki so jih predstavili vsi trije nastopajoči, tako solistično kot v različnih kombinacijah. Interpretacije so bile sveže in slogovno primerne, kljub temu da sta dve od treh glasbil (saksofon in harmonika) nastali šele dobro stoletje po Bachovih delih. Glasbeniki so s tem tudi skeptike prepričali, da je Bachova glasba univerzalna in poseduje tako globoko izpovedno moč, da presega danosti medija (zvočila), skozi katerega jo izražamo.

Obsežni baročni uvod nas je s svojim lahkotno melanholičnim značajem skladno vpeljal v razpoloženje, ki ga ustvarja Lazarjeva Afternoon Music. Prosojno pretkani ponavljajoči se ritmični in melodični vzorci ustvarjajo glasbo, »ki bi si jo na primer želel slišati po radiu od popoldanskem čaju ali počitku«. Kljub temu da partitura od izvajalcev zahteva precejšnjo virtuoznost, Popoldanska glasba vendarle deluje sproščujoče in skoraj meditativno.

Če povzamem vtise celotnega dogajanja, se lahko navežem na uvodno misel. Glasba našega časa prihaja izpod peres naših skladateljev, ki z nami delijo isto okolje in iste vsakdanje izkušnje. Znajo pa jih mojstrsko preslikati v glasbeni jezik. S tem ustvarjajo izjemno zanimivo zrcalno podobo našega časa: slikajo hkrati divji tempo dogajanja in izražajo hrepenenje po umiku v božajoči mir.

Kontrast je sledil z Juhartovo interpretacijo lastnega dela hrUP, ki ni le izjemno učinkovita idiomatsko zasnovana študija za harmoniko in primerek vrhunskega razkazovanja virtuoznega poznavanja glasbila, pač pa glasba, katere zven ne prihaja zgolj iz glasbila, temveč iz celotnega telesa izvajalca in nas pretrese s svojo slikovito pripovednostjo in sporočilnostjo, ki v veliki meri odseva karizmatičnost njenega avtorja. hrUP se je prelil čez rob svoje zapisane forme v improvizacijo, v kateri sta se Juhartu pridružila Drevenšek in Lazar, njihovo svobodno izražanje pa nas je pripeljalo do poslednje slike na tej zvokovni razstavi.

Jutra Alda Kumarja so po strukturi sicer izvirna rešitev, a po učinku močno spominjajo na Lazarjevo Afternoon Music. Skladateljeve impresije različnih, vendar vsem prepoznavnih jutranjih vzdušij so naslikane z minimalnimi glasbenimi sredstvi, ki dosežejo maksimalno izraznost.

Če povzamem vtise celotnega dogajanja, se lahko navežem na uvodno misel. Glasba našega časa prihaja izpod peres naših skladateljev, ki z nami delijo isto okolje in iste vsakdanje izkušnje. Znajo pa jih mojstrsko preslikati v glasbeni jezik. S tem ustvarjajo izjemno zanimivo zrcalno podobo našega časa: slikajo hkrati divji tempo dogajanja in izražajo hrepenenje po umiku v božajoči mir. Njihova glasba deluje kot kritika številnim napetostim in hitenju, ki nas obdajajo, je pa tudi oaza liričnosti in kontemplativnosti, v katero smo povabljeni. S tem so nam Milko Lazar, Luka Juhart, Aldo Kumar in nenazadnje Matjaž Drevenšek velikodušno odprli vrata svojih lastnih glasbenih svetov, v katere se lahko zatečemo ter se naužijemo njihove lepote, in tudi tolažbe.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice