SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > film > Od ljudi za ljudi

Od ljudi za ljudi

Dušan Mijanović
18. februar 2016

Avtorja dokumentarca razlag nastopajočih govornikov nista uravnavala, popravljala ali komentirala. (Foto: RTV Slovenija)
Avtorja dokumentarca razlag nastopajočih govornikov nista uravnavala, popravljala ali komentirala. (Foto: RTV Slovenija)
Dušan Moravec, Miha Šalehar: Ne grem na koleno
(RTV Slovenija, 2016)
 

Konec januarja se je v Idriji odvila premiera dokumentarnega filma Ne grem na koleno. Dokumentarec o slovenski zabavni glasbi, ki je nastal v produkciji RTV Slovenija, je bil širši javnosti predstavljen 2. februarja. Scenarij sta napisala Miha Šalehar in Dušan Moravec, slednji je film tudi režiral.

Dokumentarec se prične v Bizoviku, naselju na vzhodnem delu Ljubljane, ki stoji nasproti Fužinskega gradu. Naselje ni znano zgolj po pericah, ki so v času, ko meščani Ljubljane niso imeli pralnih strojev, skrbele za čisto perilo, ampak tudi po dobro obiskanih gasilskih veselicah, ki jih organizira tamkajšnje prostovoljno gasilsko društvo. Nekega dolgega vročega poletja se v jutranjem hladu pričnejo priprave na gasilsko veselico. Če odmislimo prisotne simbole, kot so cestni smerokaz, avtomobilske tablice in oznake gasilskega društva s 130 letno tradicijo, si lahko brez težav predstavljamo, da je bil idilični pejsaž, ki prikazuje zrelo žito, konjske vprege, silos, povorko gasilcev in promenado pihalne godbe, posnet 4. julija nekje ob Route 66 v zvezni državi Illinois. In ko pozni popoldan utoni v temi, ko se slovesnost konča, obiskovalci pa se dodobra okrepčajo z jedačo in pijačo, bi pričakovali, da bo na oder stopila skupina, ki izvaja, glede na prej omenjeni ambient, folk songe Johnnyja Casha ali Boba Dylana iz zgodnjega obdobja. Toda z odra se po plesišču razleže neka ponarodela dalmatinska pesem, ki jo izvaja specializirana skupina za veselice Mambo Kings. Zadovoljni in srečni obiskovalci vseh starostnih skupin plešejo, prepevajo, poskakujejo, v koloni vozijo vlak ter iz svojih teles tvorijo mostove, po licih pa jim zaradi poletne vročine in napora polzijo potne srage.

Nato se v dokumentarec vključijo akterji slovenske zabavne glasbe in tisti, ki o njej nekaj vedo, ter na različnih prizoriščih razlagajo svoje dojemanje te z akademskega vidika neraziskane glasbene zvrsti, v polju katere vlada terminološka zmeda popularnega oziroma zabavnega. Lado Bizovičar, avtor predstave Slovenska muska od A do Ž, ni našel odgovora, kje se začne in kje konča ta glasbeni žanr in kaj ga ločuje od narodnozabavne glasbe. Pevka Saša Lendero je menila, da je zabavna glasba na neki način folk glasba, kar pomeni, da jo ljudje izvajajo za ljudi. Eden od začetnikov slovenske zabavne glasbe, Aleš Klinar, ki je s skupino Agropop v osemdesetih letih Slovenijo prepotoval po dolgem in počez, je bil povsem odkrit in je povedal, da skladbe zabavne glasbe trkajo na določena čustva, bodisi so to nacionalna, erotična in ljubezenska, sama glasba pa je preprosta in narejena brez večjih aranžerskih posegov. To je na primeru demonstriral skladatelj in pedagog Gašper Konec. Nekatere od izvajalcev zabavne glasbe, med katerimi jih je nekaj akademsko izobraženih, najbolj žuli, da glasbeni strokovnjaki in uredniki pri tem žanru ne znajo ločiti zrna od plev. Da je nekaj izvajalcev tovrstne glasbe kakovostnih, je zatrdil Aco Razbornik. In če smo že pri legendarnem studijskem mojstru, ki je veliko sodeloval z legendarno skupino Buldožer, velja omeniti, da so nekateri njeni člani pristali v naročju zabavne glasbe; in to pomeni, da se je ta plemenitila tudi s pomočjo alternative.

Dokumentarec je gledljiv, tekoč in zabaven, dobrih 50 minut radovednemu gledalcu hitro mine predvsem zaradi montaže, ki sicer statično podajanje vsebin večinoma sedečih sogovornikov ritmično popestri s prikazi kratkih odlomkov pisanega dogajanja na veselicah in z odlomki starejših posnetkov zasedb ter posameznikov, ki so bistveno vplivali na razvoj žanra. Tako poleg že omenjenih glasbenih akterjev zasledimo še Heleno Blagne, Simono Weiss, Tanjo Žagar, Natalijo Verboten, Pop Design, Atomik Harmonik, Miša Kovača idr. Ti arhivski posnetki gledalca pritegnejo bodisi zaradi nostalgije, rumenih vsebin in estetike, zavoljo glasbeno-sociološke analize ali iz čisto kakih drugih vzgibov. Avtorja dokumentarca razlag nastopajočih govornikov nista uravnavala, popravljala ali komentirala. Namesto tega sta izjave sogovornikov in glasbeno vsebino zgolj podkrepila s prikazovanjem kratkih vložkov skrbno izbranih komercialnih sloganov, ki nas na velikih panojih v mestnih središčih in v idili podeželja nagovarjajo vsak dan. S tem sta nakazala vez med zabavno popularno glasbo in komercialno miselnostjo, ki sta z roko v roki prehodili slovensko tranzicijo. Nekaj gledalcev je na družbenih omrežjih negodovalo zaradi forme dokumentarca; kot rečeno, je ta brez avtorskega komentarja. Predvsem od Mihe Šaleharja so namreč pričakovali, da bo s svojimi prodornimi komentarji na hitro odpravil in pometel s predstavniki te mogoče prevečkrat zasmehovane glasbe zvrsti. Toda avtorja sta ob obiskovanju veselic na pojav in akterje podeželske zabavne glasbe začela gledati z drugimi očmi. Če se ozremo na »kralja slovenske zabavne glasbe«, Wernerja, ki je v svoji petindvajsetletni karieri prodal več kot milijon nosilcev zvoka, polnil športne dvorane ter se za nemško govoreče tržišče poimenoval z latino vzdevkom Werner Lambardi, hitro ugotovimo, da je to rezultat trdega dela, za kar si vsekakor zasluži spoštovanje. Pričakovanemu komentiranju sta se avtorja verjetno izognila, ker sta stopila na spolzek in njima tuj teren. Na pomoč so jima zato priskočili književnika Tomaž Kosmač in Katja Perat, Lado Bizovičar in Gašper Konec ter predstavnika estradnega tiska Sonja Javornik in Tomaž Mihelič, ki so namesto njiju v svojih analizah slovenski zabavni glasbi nastavljali ogledalo. Nekaj samih akterjev te zvrsti je bilo prav tako kritičnih do svojega ustvarjanja in omejenosti svojih poslušalcev. Seveda pa se je dalo pri kom zaznati tudi kompleks odrinjenosti in zapostavljenosti. Da avtorja teh akterjev nista ujčkala, dokazuje predvajani delček uspešnice Ljubljančanke, s katero je v zgodnjih sedemdesetih slovensko občinstvo navduševal mladi Janko Ropret in tu deluje kot kontrast omenjenim skladbam. Glasbeno bolj senzibilnemu gledalcu pri tem takoj postane jasno, da je bila kvaliteta avdiovizualne produkcije slovenske popevke iz šestdesetih in sedemdesetih let, ki se je prav tako obračala k širši publiki, bistveno bolj dovršena kot, z današnjega zornega kota, nekoliko kičasta produkcija iz osemdesetih in devetdesetih let, ki je nastajala za potrebe Pop delavnice.

Čeprav sta avtorja naznanila, da v dokumentarcu ne bomo izvedeli ničesar novega, to vsekakor ne drži, saj je precizno razloženo, kako je pod vplivi italijanske, mehiške, dalmatinske in grške glasbe nastal t. i. mediteranski zvok, ki ga je ena od branž slovenske zabavne glasbe posvojila. Seveda pa se je pojavil tudi problem, ko se je na ta zvok cepilo srednjeevropsko pomanjkanje okusa. Avtorji so to slikovito ponazorili z izborom stiliziranega logotipa, ki ga krasi stegnjeni kozolec, podprt s kamnitima jonskima stebroma, med katera je razpet oglasni pano z naslovom dokumentarca.

Dokumentarec je gledljiv, tekoč in zabaven, dobrih 50 minut radovednemu gledalcu hitro mine predvsem zaradi montaže, ki sicer statično podajanje vsebin večinoma sedečih sogovornikov ritmično popestri s prikazi kratkih odlomkov pisanega dogajanja na veselicah in z odlomki starejših posnetkov zasedb ter posameznikov, ki so bistveno vplivali na razvoj žanra.

Ključni poudarek dokumentarca na določenih primerih jasno pokaže, kaj se zgodi, če je kulturnoumetniško ustvarjanje prepuščeno tržnim zakonitostim. Namreč, skupina Agropop, ki je še leta 1985 nastopila na takrat prestižnem festivalu Novi rock, je z leti s pomočjo narodnega prebujenja svojo glasbeno smer zavozila in postala bend poudarjeno nacionalne vsebine, in sicer v želji, da bi se prilagodila okusu publike, iz katere se je sprva norčevala. Preprosto skladbo Debela deklica skupine Rendez-Vous, ki je bila narejena kot štos in z elementi narodnozabavne glasbe mišljena zgolj kot popestritev repertoarja, so pograbili ljubitelji narodnozabavne glasbe, kar pa je privedlo do tega, da je izginila z radia. Predstavnik skupine Mambo Kings je priznal, da je program skupine sestavljen iz glasbenih želja oboževalcev. Ob tem se mi je v misli prikradla nekoliko cinična parafraza znanega življenjskega mota očeta Atifa iz uvoda pesmi Pamtim to kao da je bilo danas sarajevskih novih primitivcev Zabranjeno pušenje, ki se glasi: »Kdor se udinja ljudstvu in zanemarja taktiko, bo končal kariero na veselici v Bizoviku!« Da ne bo pomote, z zabavno glasbo ni nič narobe, saj je njen namen zabavati ljudi, težava pa nastopi, kadar se zabavljaški duh razširi v polje kulture in umetnosti, kjer nima kaj iskati, in, bognedaj, zaide na področje politike, čemur smo bili nedavno priče, ko se je trenutni predsednik republike in nekdanji manager primorske skupine Big Ben dal zavrteti na žaru. Po drugi strani je treba vseeno priznati, da je zabavna glasba ena redkih glasbenih zvrsti, ki lahko preživi brez državne podpore.

Film se zaključi s komadom Ne grem na kolena izvajalke Saše Lendero, ki s slabima dvema milijonoma ogledov na youtubu drži slovenski rekord. V ta nostalgični mediteranski zvok sta za konec avtorja dokumentarca umestila srce parajoče izjave vodilnih predstavnikov slovenske zabavne glasbene industrije, kot so Jože Potrebuješ, brata Goran in Miki Šarac, ki napovedujejo njen zaton, saj so gasilci s svojimi veselicami še edina organizacija, ki ponuja finančno zatočišče omenjeni industriji. Krivca, da je slovenska zabavna glasba na mrtvi točki, bo Potrebuješ razkril v neki drugi oddaji ali morda v njenem nadaljevanju, saj si ta fenomen zasluži še bolj poglobljeno analizo.

Dokumentarec, ki je bil po televizijski premieri zaradi pritožbe glede določenih avtorskih pravic umaknjen iz arhiva MMC RTV SLO, je spet na voljo za ogled TUKAJ.

 

 
Ne grem na koleno

NE GREM NA KOLENODokumentarec o prepletanju oberkrajnerja, dalmatina in mehke erotike v slovensko zabavno glasbo, je delo scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja... -klik na video in povej naprej! :DOb 20.55 na TV SLO 1

Objavil/a Televizija Slovenija dne 2. februar 2016

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice