SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Od šuma do pulziranja na Poletni muzejski noči 2014

Od šuma do pulziranja na Poletni muzejski noči 2014

Andrej Tomažin
13. julij 2014

Martin Bricelj Baraga je predstavil projekt Nine v sodelovanju z znanim nemškim ustvarjalcem elektronske glasbe Byetonom. (Foto: Jani Peternelj)
Martin Bricelj Baraga je predstavil projekt Nine v sodelovanju z znanim nemškim ustvarjalcem elektronske glasbe Byetonom. (Foto: Jani Peternelj)

Nedavno sem na Odzvenu objavil tekst o Batistovi razstavi in se obregnil ob nekaj silnic, ki prečijo ustvarjalčevo delo, zato se zdaj tu ne bom podrobneje ustavljal ob različnih principih njegove umetnosti, temveč jih bom poskušal vpeti (ali raz-v-peti) z zvočnostjo njegovega nastopa, ki se je dogodil na tokratno muzejsko noč, na pogansko kresno noč, ko je na nekaterih vozliščih ljubljanske umetnostne scene, če rahlo poenostavim, prevladovalo umirjeno in tiho zrenje negibnega, spet na drugih pa smo bili priče šumenju in dinamičnemu pulziranju avdiovizualnega.

Za razliko od napovedi, implicitno skrite v zgoraj omenjenem tekstu, kjer bi Marko Batista skozi nastop poskušal stopiti v stik – kot je to počel doslej, denimo pri projektu Timing Diagrams ali H220 – s svojimi (zvočnimi) objekti, je bil njegov tokratni nastop s tega vidika precej skromnejši. Preden se je zaslišal prvi zvok nastopa, je Batista vse inštrumente ugasnil in prostor odel v popolno temo. Poslušalcu je bila s tem odvzeta vizualna komponenta nastopa, nekakšna intuitivno znanstvena obdelava vidnega, torej tista, ko si s pomočjo oči razlagamo postopke ustvarjanja zvoka in skušamo slediti različnim postopkom, ki rezultirajo v določenem odklonu od prejšnjega zvoka ali pa v kreiranju nečesa povsem novega. To, čemur smo bili priče, je bila akuzmatična glasba kot taka, ko je vsakdo sicer vedel, da za ustvarjenimi ritmičnimi pulziranji in nizkimi frekvencami obstaja nek postopek, vendar je bil ta zakrit in nedostopen. A ni bil zakrit, vsaj tako se mi zdi, iz želje po netransparentnosti, temveč ravno obratno, zaradi želje po čim večjem dometu glasbenega izraza. S tem se je pokazala tista druga, bolj estetska plat Batistovega ustvarjanja (če se samo spomnimo na trojico arhitektura–estetika–tehnologija), ki v osnovi teži k učinkovanju zgolj preko slušne percepcije. Nekoliko krajši, približno dvajsetminutni nastop (za katerega slutim, da je povezan z Batistovim projektom H:S:M, vendar je to zgolj slutnja) je bil dramaturško smiselno zastavljen: od širokega diapazona srednjih frekvenc, ki v največji meri skrbijo za ustvarjanje ambienta, je počasi prestopal k nižjim, bolj fizičnim valovanjem, ki so skupaj s popolno temo (ki pa to zaradi vseh podaljškov in ostalih svetlobnih motilcev ni bila) ustvarjali tesen prostor odbijajočega zvoka. Če bi se spuščali v bolj tehnične aspekte zvoka, bi se morali vsekakor obregniti ob prostor, v katerem je bil nastop izveden, saj basovske frekvence niso vibrirale, niso prišle tako do izraza, kot bi v vrhunskih prostorih, naphanih z nizkimi toni, obenem pa je kratkost nastopa nekatere izmed poslušalcev za kanček prehitro izvrgla iz globoke osredotočenosti.

Nato smo se od Galerije Vžigalica sprehodili do Zaklonišča II v Argentinskem parku, ki je doslej gostil, kolikor mi je znano, dve večji zadevi, prva je bila enomesečna razstava ZEK in druga razstava treh umetnic pod okriljem Rdečih zor, medtem ko se nam je na to poletno muzejsko noč v organizaciji MoTA obetalo zanimivo zapolnjevanje podzemnega prostora s trojico duetov.

Prva točka pri vstopu v bunker je bila avdiovizualna instalacija dvojca v postavi James Ginzburg in Paul Purgas, bolj znanega pod imenom Emptyset. Dvojica je svojo glasbeno produkcijo že od začetka ustvarjanja pod tem imenom širila navzven: ukvarjala se je z zvočnimi instalacijami, ustvarjenimi za določen prostor, in jih vezala na vprašanja arhitekture in okolja. Tako je tudi avdiovizualno delo z naslovom Trawsfynydd, ki jemlje navdih od in je posneto na lokaciji (že dvajset let nedelujoče) jedrske elektrarne Trawsfynydd v severnem Walesu, zastavljeno na horizontu tovrstnih iskanj in raziskovanj. Kolikor je zvok izrazito emptysetovski, hladen, matematičen, a vendar bolj dromljajoč kot na ostalih albumskih izdajah (kompozicijo lahko slišimo na ploščku Material, ki je izšel za Subtext), potem video tovrstnemu občutju sledi. Z letrističnimi rezi črnobelega video materiala, ki kaže na okna, na vrata, na različne dele od človeškega dejanja zapuščenega prostora, in hitrimi preskoki ter efektiranji prikazuje neko oddaljeno arhitekturo, ki jo je človek že pozabil. S tem idejnim jedrom se sedemminutna instalacija (v ponavljanju) dobro povezuje s svojim tokratnim razstavnim prostorom v zaklonišču, vendar je njena umestitev na najbolj prehodnem delu (arhitekturno ni šlo drugače, bi rekel) nekaj temeljnega namena delu vsekakor odvzela. Ker sta bila tako zvok kot video vezana na široke dvorane in klavstrofobične prehode med njimi znotraj elektrarne, bi se zdelo primerno, da bi bila takšna instalacija postavljena v bolj oddaljen, človeku bolj odtegnjen prostor, na kratko v intimnejši prostor. S tem bi prišli bolj do izraza tako zvočna kot slikovna komponenta. Pa vendar je bil ta strukturni topos, nemara kar popek razstave, v tokratni muzejski noči pod okriljem MoTA rezerviran za neko drugo delo in neki drug dvojec.

Nine je del študije projekta 99, ki se v vsej svoji abstraktnosti napaja pri Nenini pesmi 99 Luftballons. Prvi del te študije je bil predstavljen v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, v analognem načinu in v prostoru, ki je takšno postavitev pravzaprav zahteval. Za naslednjo interpretacijo študije pa se je Martin  Bricelj Baraga povezal z Olafom Benderjem, Byetonom, nemškim producentom elektronske glasbe, ki smo ga lahko v Ljubljani videli tudi na tretji ediciji festivala Tresk leta 2012. Njegov glasbeni izraz sledi jasni liniji raster-notonovskih izdaj (ob tem je treba poudariti, da je eden izmed ustanoviteljev), tokrat pa je tovrstna zvočna izraznost zvezana s konceptom, kot ga je zastavil Bricelj Baraga. Štirje obiskovalci so na bolniških vozičkih odpeljani v zatemnjen prostor, postavljeni so v pravilno konstelacijo pod konstrukcijo visečih balonov, kjer jih izvajalci performansa pustijo same. Tako se že na začetku med obiskovalci splete svojevrstna povezava, brothers in arms, ki se še okrepi, ko naenkrat v popolni temi zaslišijo napihujoče se balone v neposredni bližini svojih glav, kar se stopnjuje pulziranjem stroboskopskih luči in zvočnim terorizmom. Spletejo se medsebojna vprašanja, v osnovi pa gre za nekaj na meji med performansom tehnologije in umetniško instalacijo, za linearno raziskavo psihološkega vplivanja s pomočjo svetlobe in zvoka, ki v danih geopolitičnih razmerah (Guantanamo Bay, raznorazne mučilne naprave tudi drugod, v drugih vojnah) zbuja širše povezave tudi s trenutno situacijo. Pulzirajoči zvok, ki je vedno bolj agresiven, vedno bolj prisoten, a byetonovsko hladen in subtilno manipulativen, se po dobrih desetih minutah skupaj z napihovanjem balonov in zasekavanjem bele svetlobe ustavi. S tem se instalacija zaključi, fizična občutja, ki so po mojem bistvo tega projekta, pa ostanejo. V tem primeru je arhitektonski obstoj bunkerja nekaj metrov pod zemljo pravzaprav katalizator občutij ob delu, samo umetniško delo pa s tem osmisli svojo postavitev v to točno določeno okolje.
 

Ob raznih glasbenih in intermedijskih izrazih, ki so vsekakor navdušili, je v nekoliko slabšem spominu ostala arhitektonska skica glasbene poti. Medtem ko je Galerija Vžigalica z Batistovim nastopom vendarle nekako upravičila svojo hibridnost, je MoTA v Zavetišču II v Argentinskem parku predstavila izjemen prostor, ki pa ga v tokratni izvedbi ni izkoristila v celoti.

Za bolj performativen zaključek večera, ki se je nadaljeval z elektronskimi ritmi DJ CИHИ-ja, je poskrbel dvojec Boštjan SimonVitja Balžalorsky. Oba že vrsto let igrata v zasedbi Litošt, poleg tega pa ju poznamo iz sodelovanj pri drugih zasedbah. Če pri Litoštu oba igrata na različne digitalne in analogne sintetizatorje zvoka, je Boštjan Simon tokratni nastop začel na efektiranem saksofonu, ki ga je, čeprav redkeje, kombiniral s čistim zvokom instrumenta. Počasen saksofonski uvod, podkrepljen z elektronskimi pejsaži, je bil na trenutke podoben tistim Sama Hillmerja v preobleki Diamonda Terrifierja, nato pa je zaradi pihalčeve dinamičnosti hitro izgubil to rdečo nit ter zaradi izbire drugega efekta ali drugačnega stila igranja stopil v povsem drugačne glasbene sfere, se sproti osvobajal ustvarjenega zvoka in skakal v vedno nova polja (poslušalcu) neznanega. Iz tega, kar se mi je na začetku zdelo banalno igranje z obilico efektov, se je v doglednem času razvila jasna linija, čeprav ne v povsem estetskem smislu te besede, ki je retroaktivno opolnopomenjevala prve, bolj nejasne delčke. S tem v mislih je dvojec nekje na sredini nastopa v celoti poprijel za sintetizatorje in s pomočjo raznih modulatorjev zapadel v silovito improvizacijo in tkanje različnih niti ustvarjene glasbe. Kaotičnemu začetku je bila antipod IDM-ovska bas/synth kombinacija, znotraj katere sta ob občasnih vstopih saksofona enourni nastop tudi zaključila. Če bi se zdelo, da sta izčrpala že vse, bi se najbrž motili, kajti dolg outro je kot nekakšno neoklepanje glasbenikov toka, kot sta si ga zastavila, dokazoval njuno zmožnost razširjanja že znanega glasbenega diskurza.

Štirje dogodki, ki sem jim sledil v lastno zrežirani Poletni muzejski noči, so se s tem smiselno zaključili in osmislili naslov teksta »od šuma do pulziranja«. Ob raznih glasbenih in intermedijskih izrazih, ki so vsekakor navdušili, je v nekoliko slabšem spominu ostala arhitektonska skica glasbene poti. Medtem ko je Galerija Vžigalica z Batistovim nastopom vendarle nekako upravičila svojo hibridnost, je MoTA v Zavetišču II v Argentinskem parku predstavila izjemen prostor, ki pa ga v tokratni izvedbi ni izkoristila v celoti. Če gre to na račun zgolj enodnevne možnosti uporabe prostorov, nam ne preostane nič drugega kot apel lastniku, da lahko tovrstne prakse širše zaživijo le ob vztrajnem delu; a to glede na skrajno omejeni čas pri postavljanju razstav najbrž niti ni tako zelo konstruktivno. 

NE SPREGLEJTE:


Marko Batista – Začasni objekti in hibridni prostori
torek, 17. junij 2014
Sramežljivo zadržani elektronski biser
sobota, 23. marec 2013
V Šmartnem so posneli melodijo za demonstracije v Londonu
sobota, 18. oktober 2014
Skupinska razstava Glas v galeriji ŠKUC
ponedeljek, 20. april 2015
Pluralnost zvočnih motivik
sobota, 15. junij 2013
Brezmejni orkester
sreda, 18. september 2013
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015
Trip hop s črno-bele fotografije
četrtek, 13. november 2014
Spoj izkušenj in mladosti
sreda, 09. september 2015
Sajeta 2013
ponedeljek, 29. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice