SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Odprto barvanje zvena

Odprto barvanje zvena

Mario Batelić
20. februar 2014

Na plošči December Soul je Kaučič zbral dvoje vidnih italijanskih imen in ustvaril imenitno ploščo na presečišču med improvizacijo in komponiranjem.
Na plošči December Soul je Kaučič zbral dvoje vidnih italijanskih imen in ustvaril imenitno ploščo na presečišču med improvizacijo in komponiranjem.
Zlatko Kaučič Trio:
December Soul  
(NotTwo Records, 2013)

Po poslušanju prvenca tega Kaučičevega tria (ki se je pri nas predstavil leta 2010 v Klubu CD, v Cerknem pa bo na Festivalu Keltika nastopil 11. aprila v tamkajšnji glasbeni šoli) je dokaj na dlani (oziroma v ušesih), da našemu vsestranskemu bobnarju in tolkalcu Zlatku Kaučiču v domišljanju njegove glasbe še posebej ustrezajo pianisti. Če smo nekaj podobnega tuhtali ob poslušanju lanskoletnega albuma enako sestavljenega tria Dreiländer, se velja spomniti, da je v zasedbi, s katero je Kaučič posnel eno svojih (kajpak po mnenju podpisnika pričujoče recenzije) konceptualno najbolj domišljenih in kompozicijsko ter izvajalsko najbolj dovršenih plošč, Emotional Playgrounds, pomembno mesto imel še en italijanski pianist, Bruno Cesselli. Če temu dodamo njegovo nedavno sodelovanje z imenitnim španskim pianistom Agustíjem Fernándezom, s katerim je nastopil na JazzLentu (v okviru cikla Jazz podij), za posnetke, ki bodo letos izšli na albumu, pa sam bobnar pravi, da gre za »enega od najboljših koncertov«, potem imamo vsekakor prav glede očitne zvočne in strukturne empatije med Kaučičem in igralci na črno-bele tipke.

V tem triu je na plošči December Soul naš jazzist zbral dvoje vidnih italijanskih imen. Z basistom Paolinom Dalla Porto je že sodeloval, na primer na omenjenem Emotional Playgrounds in v Cerkno Triu (tretji član je Javier Girotto; album s posnetki s cerkljanskega festivala je del Kaučičevega obletniškega »trojčka« oziroma trojnega albuma). Stefano Battaglia, ki velja v domovini za enega vidnejših jazzovskih pianistov, se je slovenskemu občinstvu prvič predstavil prav v tem triu (na zgoraj omenjenem špilu v Klubu CD). Battaglia, klasično izobraženi pianist, ki v zadnjih letih redno objavlja pri založbi ECM, je, zanimivo, izpeljal serijo duov prav z bobnarji in tolkalci, in sicer so ga spremljali Pierre Favre, Tony Oxley in Michele Rabbia. Odveč je torej povedati, da se Kaučič in Battaglia izjemno dobro razumeta in dopolnjujeta, Dalla Porta pa je včasih neopazen, včasih pa še kako izpostavljen povezovalni člen bolj ali manj enakostraničnega trikotnika.

Zgornji (za)misli o enakostraničnem trikotniku smo dopisali »bolj ali manj«, saj je tovrstna enakost po našem mnenju možna in zlahka dosegljiva le v popolnoma improvizirani glasbi, a v tem primeru ne gre za to. Zato se ravnovesje trikotnika med samim igranjem rahlo spreminja, enkrat primat zavzame pianistična liričnost ali skrivnostnost, drugič razpršena in eterična ritmika ali pa subtilno, gibko upogibanje časa in njegovo omamno raztezanje. Če je prvi komad premišljen, umirjen, zračno lahek in si ob poslušanju predstavljamo, da bomo priče bolj eterični zvočni izkušnji, nas že drugi predrami, saj bistveno zareže v samo podstat skladbe, jo secira, gnete, išče njene notranje ravnovesne točke, jih razburka in umirja. Pri tem drugem komadu z naslovom Jakob # 1 gre za prvo iz serije treh skladb z naslovom Jakob (ime desetletnega novogoriškega fantička, ki hodi na Kaučičeve koncerte!), ki jih družno podpisujejo vsi trije, medtem ko je preostale, torej večino skladb z albuma, spisal Kaučič. Nenazadnje je ponekod to razvidno že iz slovenskega naslova, ki imenitno povzema neujemljivost in/ali hipnost občutij, izraženih v posamičnih skladbah, denimo v Mavricah ali Sencah.

Kaučič je s tem triom nedvomno posnel enega boljših albumov v svoji raznovrstni diskografiji, na njem pa hkrati imenitno manifestira dve svoji različni plati, lirično zasanjano ter improvizacijsko igrivo. 

Mehkobni lirizem (ki sta ga torej v enaki meri »zakrivila« tako Battaglia kot Kaučič, prvi kot inštrumentalist in slednji kot večinski avtor) se izmenjaje umika bolj raziskujočim, mestoma rezkim posegom v drobovje posamičnih skladb. Takrat imamo vtis, da je trojica segla v srž posamičnih skladb, premešala njihove sestavne komponente, prevprašala principe zgradbe. Princip, ki ga dobro poznamo iz polja improvizirane glasbe, a se na tem albumu pojavlja v osmišljeni navezi, ali če se poigramo z besedami, skladno z bolj skladno strukturiranimi skladbami, ki jih nosijo zrele melodijske linije in razdelano ritmično ogrodje. Na videz improvizacijski deli bolj ko ne balansirajo skladane, so mimobežni utrinki, ki le poglabljajo milino skladanih.

Naj za konec posebej izpostavimo zadnji komad, Julijske barve; ja, »barvali« so z veliko začetnico, dobesedno in v prenesenem pomenu, kot lahko slišimo v mojstrskem 14-minutnem zaključku albuma. Basist uvede skladbo z zvensko zaobljenim, vsebinsko poglobljenim solom, nakar se priključita še Kaučič in Battaglia ter vsi trije začnejo plesti pajčolanasto, razvejano skladbo, polno drobnih premikov, senčenja in razpiranja, ki te popolnoma posrkajo vase. Premišljujoče božanje tipk dopolnjujeta gibka basovska linija in razvejano Kaučičevo ritmiziranje. Ob umiritvi tipk ima priložnost za solistično pasažo tudi Kaučič, a spet le za hip, da s poudarjenimi udarci in tudi premori usmeri nadaljnji tok. Skladba se, podobno kot kaka prej, ne zaključi s pričakovanim močnim skupinskim poudarkom, temveč v bolj pretanjenem slogu, ki čeprav skladbo jasno zaključi, kakor da pušča odprte možnosti za nadaljnje raziskave in barvanja … Kaučič je s tem triom nedvomno posnel enega boljših albumov v svoji raznovrstni diskografiji, na njem pa hkrati imenitno manifestira dve svoji različni plati, lirično zasanjano ter improvizacijsko igrivo. 

NE SPREGLEJTE:


55. Jazz festival Ljubljana
ponedeljek, 16. junij 2014
Posrk v osončje drugačnosti
nedelja, 02. junij 2013
Lirične impro impresije
sreda, 20. marec 2013
Brezmejni orkester
sreda, 18. september 2013
V Šmartnem so posneli melodijo za demonstracije v Londonu
sobota, 18. oktober 2014
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015
Poglobljeno mnogozvočje
sreda, 10. september 2014
Osvajanje in prisvajanje – 55. Jazz festival Ljubljana
sobota, 12. julij 2014
Neposlušno – glasbena tveganja na preizkušnji
sobota, 30. november 2013
Na začetku je bilo seveda šokantno
četrtek, 14. marec 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice