SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Neugasljiva žlahtnost srednjeevropske simfoničnopoustvarjalne kulture

Neugasljiva žlahtnost srednjeevropske simfoničnopoustvarjalne kulture

Jure Dobovišek
07. september 2013

Riccardo Chailly v Cankarjevem domu vodi Orkester Gewandhaus iz Lepziga. (Foto: Miha Fras/ Ljubljana Festival)
Riccardo Chailly v Cankarjevem domu vodi Orkester Gewandhaus iz Lepziga. (Foto: Miha Fras/ Ljubljana Festival)
61. Ljubljana festival
Orkester Gewandhaus Leipzig
Dirigent: Riccardo Chailly
Cankarjev dom, 28. in 29. 8. 2013 

Gostovalni sporedi bolj ali manj znanih simfoničnih orkestrov se nam utegnejo pogosto zazdeti odsev zakoreninjene, vseprisotne retrospektivnosti glasbenega programiranja, ki bi jo lahko z drugimi besedami imenovali tudi neosvobojenost ustanov in občinstva od romantike in klasicizma. Ponekod je sicer opaziti načrtne in izrazite premike iz prevladujoče zasidranosti v devetnajstem stoletju. Berlinski filharmoniki zdajšnjega, Rattlovega obdobja se na primer ponašajo z zglednim uravnovešanjem starejšega z modernim in novim, le da tovrstna repertoarna politika niti pri njih ni nujno najbolj opazna na gostovanjih. Nanjo tudi ne bi bili mogli neposredno pomisliti ob sporedu Orkestra Gewandhaus, izvedenem v Ljubljani. Gosti so prišli na Ljubljana festival, kot se prireditev ne preveč posrečeno imenuje danes, s historičnima mejnikoma, stvaritvama z isto zaporedno številko (9) iz simfoničnih korpusov Ludwiga van Beethovna in Gustava Mahlerja – tako rekoč uzvočevat snov skupne kulture in obenem zastopat svoje lastno častitljivo zvočno izročilo z glasbo, brez katere si ni mogoče zamisliti evropskega duha.

Zapisano je sicer treba nekoliko dopolniti. Umetniški vodja leipziškega orkestra Riccardo Chailly pravi, da si je samoumevnost Mahlerja v Gewandhausovih sporedih pravzaprav zadal kot enega izmed ciljev na začetku svojega mandata v ustanovi, tradicionalno veliko močneje zavezani Brucknerjevi simfoniki. Druga opomba je povezana z Ljubljano. Ta se ima sicer za Mahlerjevo mesto, vprašanje pa je, kakšen je v resnici njen odnos do skladatelja. Zasedenost Gallusove dvorane prvi večer ni ravno pričala o posebnem zanimanju občinstva (prav tako ne o njegovem poznavanju uglednih gostov), temveč bolj o brezbrižni odtujenosti od ustvarjalčevega poznega jezika. Vtis nas lahko upravičeno usmeri proti bridki domnevi, da se Mahlerjev rek »Moj čas bo prišel« pri nas sploh še ni uresničil.

Omejena oziroma med večera neenakomerno razporejena pozornost ljubljanskega občinstva nakazuje, paradoksno, presežek (in seveda šibko zaznavo le-tega) v dvojnem programskem prispevku, ki je bil vendarle veliko več kakor meni za reprezentiranje. Beethovnova in Mahlerjeva Deveta simfonija se, znotraj programske konstelacije, vzajemno zrcalita kot izpovedno skoraj diametralni enoti simfonične zakladnice. Mlajše delo je pri tem težko razbirati drugače kakor nekakšen simbolni odgovor na starejše – zato bi bilo, mimogrede zapisano, idealneje končati gostovanje z njim in ne v omotici parole o svobodi, bratstvu, enakosti. Zdi se, kakor da prav izrecni intimizem Mahlerjevega slovesa osvetljuje Beethovnov bučni politični nagovor kot »prepozno«, nemara celo »zasilno« dejanje (z njim predvsem ni bil zadovoljen avtor sam), izmaknjeno iz točke skladateljeve najgloblje resnice; in ta se skriva, kot vemo, v povsem drugačnem, vase zaprtem izrazu Beethovnovih zadnjih klavirskih sonat in godalnih kvartetov.

Mahlerjeva umetnost in duh njegovega časa torej reflektirata finale Beethovnovega simfoničnega projekta, kolikor se v njiju meri njegova utopičnost. Svet še zdaleč ni dosegel mirne povezanosti in stabilnosti, človek ni v harmoniji z njim (tudi sam s sabo ne), ampak ga doživlja subjektivistično razboleno in se išče v njegovi razbitosti. Z drugimi besedami, poslušalska odločitev za Beethovnovo Odo brez mahlerjevskega »sobesedila«, ki so ga velikodušno ponudili gosti, je v skrajni konsekvenci istovetna s (slovenskim) nezanimanjem za evolucijo, za novo v glasbi. Te gotovo niso prenovili deklarativni in afirmativni zveni. Mahlerjeva glasba v Deveti simfoniji še zadnjič zapoje, četudi ji je na voljo skrajno skopo, parametrsko nadrobljeno gradivo (prvi stavek); odnaša jo v otožnost, a prebada tudi pikrost dvoma; razpenja se v simfonično širjavo, vendar slednjič potihne v komornih linijah.

Povzeli bi lahko, da je glasbeno srečanje s Chaillyjem, Orkestrom Gewandhaus ter njunima Mahlerjem in Beethovnom zvenelo predvsem kot neugasljiva žlahtnost srednjeevropske simfoničnopoustvarjalne kulture, manj pa v znamenju interpretativnih spoznanj oziroma novega pogleda na vsebinsko priostrenost skladb.

Skrajnosti takih nasprotij ni iskala interpretacija Riccarda Chaillyja, v vseh štirih stavkih razmeroma hitra (v končnici Rondoja-Burleske vrtinčasto pospeševana), a obsesivno, skoraj hlastno predana značajskim barvnim podrobnostim – bolj kakor kontrapunktiki. Dirigent ni dovolil glasbi niti trenutka »udobja«; v utripu prvega stavka je tako izgubil nekaj občutja resignacije. Sklepni Adagio pa je vendarle postavil presunljivo, kot ugašajoči zvočni veletok, s pastoznostjo godal magično enovitega lokovanja, z milino pihal, z napetostjo tihote. Chaillyjev pristop bi lahko označili kot zmerno pozunanjen (kar naj se ne bere pretirano slabšalno), sintetično naravnan k nasičenemu zvoku, k tradicional(istič)no negovani zvenski opulenci »najstarejšega meščanskega orkestra na svetu«. Sploh se zdi, da na Chaillyjevo muzikalno ravnanje vpliva nekaj estetskih, morda tudi z naravo pogojenih dejavnikov, ki niso nujno povsem eno z glasbenim stavkom – temperament italijanskega maestra smemo v povezavi s hitrostnimi izbirami navreči zgolj kot čisto spekulacijo. Oprijemljivejša so nekatera dirigentova razmišljanja v pogovorih, kjer izpostavlja kategorije, kot so poln romantični zvok, kultura vibrata in portamentov (Mahler), virtuoznost, urnost (Beethoven – čigar metronomske napotke skuša Chailly čim bolj upoštevati).

Tudi v izvedbi Beethovnovega dela se glasbena sporočilnost ni velikopotezno nalagala, temveč iskrila iz hitečega chaillyjevskega perpetuuma (prvi stavek brez stopnjevane tesnobe), iz drobnih razburjanj, minucioznih ritmičnih pretolmačenj, sijočega vstopanja in imitativnega vrstenja, iz frazirne zamaknjenosti, čeprav kratkosapne (izjemen počasni stavek). Človekoljubna vznesenost kantatnega finala se pod Chaillyjevo taktirko skoraj stika – morda nehote – z nekakšno družbeno nevrozo. Ljubljana je končno dočakala odlično umetniško uresničitev vokalnega dela Devete, s sonornostjo zborove nemške dikcije (Dunajsko pevsko društvo) in kreativnim kvartetom slavnih pevcev (basist René Pape, tenorist Roberto Saccà, sopranistka Luba Organášová, mezzosopranistka Gerhild Romberger).

Povzeli bi lahko, da je glasbeno srečanje s Chaillyjem, Orkestrom Gewandhaus ter njunima Mahlerjem in Beethovnom zvenelo predvsem kot neugasljiva žlahtnost srednjeevropske simfoničnopoustvarjalne kulture, manj pa v znamenju interpretativnih spoznanj oziroma novega pogleda na vsebinsko priostrenost skladb. No, Festivalovim objavam se sfera neugasljive žlahtnosti (v tem primeru prezentacijske) rada izmika. Chailly je bil v koncertnem listu predstavljen kot »kapelnik orkestra«; tako si je prireditelj pač razložil naziv Gewandhauskapellmeister. Res pa je v primerjavi s prevodnimi zgodami in nezgodami ob izvedbi prve polovice Nibelungovega prstana ta nerodnost morda že zanemarljiva. O tem več v prihodnjih dneh.         


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice