SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Ostrina mečev in bobnenje zemlje

Ostrina mečev in bobnenje zemlje

Matej Krajnc
31. december 2014

Andrej Trobentar je poleg Pengova, Breclja in Kovačiča eden od redkih ustvarjalcev pri nas, ki z delom in življenjem dejansko uteleša podobo samospevca.
Andrej Trobentar je poleg Pengova, Breclja in Kovačiča eden od redkih ustvarjalcev pri nas, ki z delom in življenjem dejansko uteleša podobo samospevca.
Andrej Trobentar:
Dar
(Celinka, 2014) 

Stisnem te k sebi, / oči zaprem, / sanje svoje udejanjam … Tako se začne nova plošča Andreja Trobentarja z minimalistično podporo instrumentalnega tria, ki se na plošči Dar tu in tam razširi za enega do dva člana: tako imamo samega protagonista s kitaro, orglicami in glasom, Borisa Romiha s tolkali in Nina de Glerio z naborom glasbil od brezprečnega basa in mandoline do kitare in klavirja. Glasbena podoba uvodne pesmi Stisnem te k sebi spominja na Dylana tam nekje iz obdobja 1970–71, vendar je štimunga tipično Trobentarjeva … Spomnimo se njegovih prejšnjih glasbenih izdaj, bodisi v bendu Sedem svetlobnih let bodisi v Na lepem prijazni ali tudi solo, denimo na lanskem Festivalu šansona in že kdaj prej. Njegov nabor je tako pastoralno minimalističen s folkovskimi ali etno prizvoki (Stisnem te k sebi, Val za valom, Gosta je hosta) kot rockovski (Sava), včasih pa se kombinira z rahlim soulovskim in funkovskim pridihom (fusion) (Soldat). Če v skladu z nekaterimi naslovi pesmi in glede na zapisano zasedbo pričakujete pritajeno lirično petje, ne bo nič – Trobentar je tudi v bolj liričnih vsebinah oster in samosvoj: Stisnem te k sebi je zgolj navidezno lepa ljubezenska pesem, ton Trobentarjevega glasu da slutiti na distanco od ezoteričnih vsebin, podobno je v pesmi Breza, ki jo Trobentar »odpelje« zgolj z glasom. Oda brezi se konča z verzoma »kdo je ta svet preklel / komu se osel smeje«. Zgolj vokalnih pesmi je za lep kvartet (še Lev, Košana in Med nebom in zemljo).

Kljub temu nam Trobentar tu in tam odpre vrata v trubadursko lirično izročilo, ki ga podpre z godali (Jelena Ždrale z violino in violo), a to stori po svoje: čeprav se nam zdi, da gre za lirično opisovanje narave po dežju, kmalu vpelje protagonista: njo in njega, ki … razlagati to zgodbo bi bil spoiler, kontekst pesmi (recimo raje prizor iz nje) pa najdete na naslovnici.

Trobentar je po dolgem diskografskem počitku naredil album, ki mu stežka najdemo enotno oznako, čeprav ima ves čas rdečo nit v naravi in, kot smo že zapisali, nekakšnem vsaj navideznem liričnem pristopu.

Andrej Trobentar je eden od redkih ustvarjalcev pri nas, ki z delom in življenjem dejansko uteleša podobo samospevca. Poleg Pengova, Breclja in Kovačiča ga bo literarno-glasbena zgodovina slejkoprej ustoličila kot ključnega sodobnega besedno-glasbenega umetnika v zoru definicije Townesa van Zandta, ki smo jo na teh straneh že navajali in govori o presežku glasbenega pola, ustvarjenega poleg presežka besednega. Na začetku tega niza kot nekakšen empirično-duhovni mecen stoji Ježkova podoba, a navedeni ustvarjalci so svoj opus nekoliko drugače kontekstualizirali in tudi pri konsistenci opusa se marsikje pozna razhod z Ježkom. Trobentarjev vpliv je tam, kjer mora biti, že zdaj velik, to bi vam ustvarjalci sami potrdili, denimo Same babe.

Pa angažiranost Trobentarjevih pesmi? Ves čas je prisotna, morda najbolj naravnost v pesmi Soldat, a tudi v navidezno liričnih vsebinah ves čas slutimo nekakšen prikrit posmeh današnjim časom in ljudem (še Lovec, Mravlja …). Kot se spodobi, je tu tudi samoironija (Misel).

Lepa pastorala torej po temeljitejšem poslušanju razkrije precej več: Trobentar je po dolgem diskografskem počitku naredil album, ki mu stežka najdemo enotno oznako, čeprav ima ves čas rdečo nit v naravi in, kot smo že zapisali, nekakšnem vsaj navideznem liričnem pristopu. Vendar to nikakor ni glasba, ki bi jo poslušali kot kak nedeljski klavirski koncert; to ni »lepa« glasba v ozkem pomenu besede. Je ostra glasba, ki jo označuje tudi ustrezni glas. Glas, ki nikakor ni všečen, ni romantično pesniški, niti umirjen in odmaknjen, kot denimo Pengovov. To je rockerski glas, samoironičen, ravno prav mehek, če želi biti, in razkačen, če se mu zdi.

V zemlji je torej pisano pismo …  

NE SPREGLEJTE:


»Muziko sem vedno smatral kot nekakšno molitev.«
sreda, 25. marec 2015
Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015
Glasbeni kolaž nekega obdobja
ponedeljek, 04. marec 2013
Oblaki pa so umetni
torek, 17. marec 2015
O samoniklih čudakih in arhaičnih agrarnih tehnikah
ponedeljek, 16. februar 2015
Koncert (pesmi) po meri časa
četrtek, 28. avgust 2014
Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice