SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Ozvočenje, tranzistorji in Dario Diviacchi

Ozvočenje, tranzistorji in Dario Diviacchi

Uroš Zupan
29. november 2011

Uroš Zupan pri vojakih. (foto: osebni arhiv)
Uroš Zupan pri vojakih. (foto: osebni arhiv)

I.

Bil je velik, močan veter. Veter, ki ga nisem poznal in še nikoli prej čutil. Stresal je visoke topole, skoraj grbančil zaplate asfalta, iskal razpoke v okenskih okvirih, do tal upognil posušena stebla trave, sklatil je vse listje z dreves in ga potem v norem plesu vrtinčil, da se je dvigovalo v zrak in padalo in šuštelo in zadevalo ob asfalt. Veter se je tihotapil pod obleko, se drgnil ob kožo, solzil oči in se zabadal v robove ušes.

Bilo je zgodnje jutro. Pihala je košava. Stali smo na pisti – veliki asfaltirani površini. Okrog gigantske stavbe Vojnomedicinske akademije, ki je kot privid rasla proti nebu nedaleč stran od naše kasarne in katere zgornji del so podpirali stebri, da je človek nehote dobil občutek, da lebdi v zraku, so krožile ogromne jate vran. Iz kljunov so spuščale svoje predirne in zlovešče krike in krožile, kot bi se ujele v kakšno noro, neskončno centrifugo. Njihovi temni odsevi so padali na nešteta okna, ki to jutro še niso zajela sončne svetlobe.

Bili smo razporejeni po četah in znotraj čet po vodih in desetinah in vsi skupaj čakali, da se bomo postavili v položaj mirno in na mestu voljno in poslušali ukaze in občasno rjovenje oficirjev in potem bolj umirjene glasove dežurnih, ki nam bodo prebrali urnik dela in izobraževanja za tekoči dan. Pozajtrkovali smo, še prej opravili vaje iz jutranje gimnastike, in v ušesih smo še vedno slišali stotine nožev, ki v jedilnici z ročaji udarjajo ob trde zavojčke margarine, da bi se prej zmehčala in bi jo bilo mogoče mazati na kruh.



II.

Te minute po zajtrku in pred branjem dnevne zapovesti so bile nekakšen prazen prostor, rezerviran za lebdeče misli vojakov, ki so prihajale iz nekega drugega življenja: življenja za ograjo. Vojaki so si napolnili želodce in se rahlo polenili, sprostili, da bi jih potem iz tega stanja »umirjenosti« nasilno iztrgali kriki in jih povlekli v stanje pripravljenosti in pozornosti, v katerem naj bi ves dan avtomatizirano izvrševali ukaze.

V ušesih so še vedno odmevali udarci iz jedilnice, v skoraj gole krošnje topolov se je zapletala košava, a v zraku je bila poleg vonja po mrazu in prihajajoči zimi tudi glasba iz ozvočenja.

V ušesih so še vedno odmevali udarci iz jedilnice, v skoraj gole krošnje topolov se je zapletala košava, a v zraku je bila poleg vonja po mrazu in prihajajoči zimi tudi glasba iz ozvočenja. Še nekaj minut, in zamenjala jo bosta zvok trobente in dvigovanje zastave in stotine in stotine vojakov bodo obstale v položaju mirno. A takrat je bila v zraku še vedno glasba, ki je nihče od nas ne bo nikoli pozabil in jo bo vedno povezoval s tistimi trenutki lebdenja, ki jih bo grobo prekinila vrnitev v dnevno, vojaško rutino.

Na sintetizatorski uvod je bil položen ženski vokal, potem je sledilo bobnanje in nekakšna napol funk bas linija in potem spet sintetizator in kitare, ki so bile nekako prekrite in v ozadju, in atmosfera, ki raste in se dviguje, pa solo vokal pa samo glasba pa refren vse do nekakšne mogočnosti in potem bas linija in vokal in »umetno« čivkanje ptic in kitara. Glas pevke je skupaj z listi in vetrom in zvoki instrumentov plaval v zraku in nam »pripovedoval« nekaj v jeziku, ki smo ga takrat vsi zelo dobro poznali: »Hej moja dušice / izbaci bubice / iz svoje lepe, lude plave glavice, / ne budi dete / obuci papuče, / dodaj mi jastuče, / nežno me zagrli / i ponašaj se prirodno / skuvaj mi kafu / napravi sendvič / lepo ugosti / i zadovolji me«, in potem naprej: »Hej moja dušice / ostavi lutkice / koje te jure / i stalno ti dosađuju / ne budi dete / kupi mi haljine / srebrne lančiće / crvene maline / i kartu do Amerike, / znamo se skoro već 10 dana / daj mi svoj auto / i ključ od stana«. In potem refren: »Hej, na sveže mleko miriše dan / ptice pevaju na sav glas / jutro njiše vetar / dodirni mi kolena to bi baš volela, / hej, plavo nebo žurim u stan / žuti leptir mazi moj vrat / jutro njiše vetar / dodirni mi kolena to bi baš volela.« In potem še enkrat od začetka.


III.

Bili smo v letu 1982. Bil sem v Beogradu. Na Banjici. V vojski. Vse moje navade so se korenito spremenile. Postal sem mikroskopski delček v velikem stroju jugoslovanske armade. Nič več naj si ne bi naprezal možganov in pretirano mislil. Drugi naj bi mislili namesto mene. Jaz naj bi samo izvrševal ukaze. Tudi moje navade v zvezi s poslušanjem glasbe so se korenito spremenile. Doma in v nekem drugem življenju je ostalo poslušanje radia pa obsedeno poslušanje glasbe z gramofona pa poslušanje glasbe s kasetofona pa druženje in zbiranje okrog glasbe pa žalostna in melanholična razpoloženja, ki so jih natančno odsevali določeni komadi, pa ekstaze in podivjanost, ki so jih prav tako odsevali neki drugi komadi.

Tako sem bil, v tistih redkih trenutkih izpostavljenosti glasbi, spet na začetku: odvisen od volje drugih, od volje višjih sil – glasbenih opremljevalcev in urednikov.

Walkmani so bili takrat izredno redke ptice, in četudi bi morda imel ta zadnji avdio dosežek, zagotovo ne bi tvegal in ga nesel s seboj v vojsko, saj bi živel v stalnem strahu, da mi ga kdo ukrade. Tako sem bil, v tistih redkih trenutkih izpostavljenosti glasbi, spet na začetku: odvisen od volje drugih, od volje višjih sil – glasbenih opremljevalcev in urednikov. Najprej in najbolj od vojaka, ki nam je ob določenih urah spuščal glasbo po ozvočenju v kasarni, potem pa od volje glasbenih urednikov določenih radijskih postaj, ki smo jih poslušali na majhnih tranzistorjih.

Na drugi strani ograje je bilo velemesto. Nekaj za pojme in predstave fanta, ki je prihajal iz ozke doline, izredno velikega, nekaj, kar se je raztezalo in s svojimi zvoki in podobami budilo v nas spomin na to, da obstaja še drugo in drugačno življenje od življenja, ki smo ga živeli mi, oblečeni v sivo-zelene uniforme.

Ko je padel mrak, so se prižgale luči in zasvetila okna v stolpnicah in blokih, mimo kasarne so proti centru Beograda, proti Terazijam in Knez Mihajlovi, proti Kalemegdanu, vozili razsvetljeni avtobusi, in ko se je zdanilo, so majhni šolski avtobusi po stanovanjski četrti, na robu katere je stala naša kasarna, pobirali otroke staršev, ki so delali na tujih veleposlaništvih.

V teh razsvetljenih blokih in stolpnicah in vilah pa se je seveda redno dogajalo tisto, o čemer je pela Zana Nimani v komadu Dodirni mi kolena: nekdo se je dotikal nekih kolen, kuhal kavo, delal sendviče, se ljubil. In vsakič, ko nam je šef razglasa spustil ta komad, smo imeli občutek, da je glasba zgradila nekakšen prehod v zraku, most čez ograjo kasarne, in nas za tiste štiri ali pa pet minut uspela napolniti s sapo in zrakom in krvjo, ki so prihajali s teritorija svobode, uspela napolniti tako močno in prepričljivo, da smo pomislili, da živimo na drugi strani ograje, v civilnem življenju, in da smo tu, s temi frizurami in v teh oblekah, zgolj po pomoti, zgolj v nekakšnih napačnih sanjah.



IV.

V tistem letu na Banjici sem opazil, da mi ni bilo več tako nujno in tako pomembno, da bi bila glasba, ob kateri sem si dovolil sanjariti in imeti svoje eskapistične trenutke, vezana izključno na »diskoteko«, ki me je čakala doma, v Trbovljah – The Beatles, Incredible String Band, Pentangle, Pink Floyd, Neil Young, Tomaž Pengov, Buldožer, Grateful Dead, Jefferson Airplane, Oregon, Leb i sol, Joni Mitchell, Leonard Cohen, The Byrds, Keith Jarrett, Pat Metheny, The Band, Steve Miller Band, Drago Mlinarec … – temveč sem se zadovoljil že z majhnim, z glasbo, ki jo je takrat doletela čast, da je doživela popularnost. Ta glasba je bila bolj sintetična, bolj elektronska, skratka precej drugačna od glasbe, ob kateri sem rasel. A vseeno je nosila v sebi duh časa in neko, kar je bilo zelo pomembno, urbanost. Neki okus po belem, širnem svetu. Bil sem vesel, če so po ozvočenju zavrteli Culture Club, Eurythmics, Down Under, Sade, celo Michael Jackson me je uspel občasno spraviti v dobro voljo.

Pravzaprav se nobeno mučenje na terenu in vadbiščih ni moglo primerjati z mučenjem, ki smo ga bili deležni, če nam je kdo dolgo navijal kakšno postajo z narodnjaki.

Ne samo da nisem imel walkmana, to je bilo za tisti čas in tisto okolje nekako normalno, a kaj, ko nisem imel niti lastnega tranzistorja. Zato sem bil obsojen na prosjačenje in izposojanje. V spalnici so potekale prave bitke za kratkotrajno lastništvo nad tranzistorjem. Naš svet je bil urejen zelo manihejsko. Ena struja je imela rada sodobno, urbano, pop in rok in seveda tudi klasično glasbo, druga pa Lepo Breno in slabe verzije narodnjakov, pa tudi dobre verzije narodnjakov, a jaz sem bil takrat precej premlad, da bi lahko razumel in se vživel v ta fatalistični patos. Pravzaprav se nobeno mučenje na terenu in vadbiščih ni moglo primerjati z mučenjem, ki smo ga bili deležni, če nam je kdo dolgo navijal kakšno postajo z narodnjaki. Narodnjaki niso bili tisti prehod v zraku, tisti most, po katerem bi lahko vedno, vsaj za čas predvajanih komadov, pobegnili v življenje, ki je imelo odprto formo, ampak so bili glasba, ki nas je še bolj priklenila na kasarno, na sivo-zeleno barvo, na ukaze, na neumnosti oficirjev, na čiščenje stranišč in korakanje po pisti.
 

Tranzistor sem si najraje sposodil, ko sem šel na stražo, in potem dve uri preživel z majhno aparaturo na ušesu.

V.

Tranzistor sem si najraje sposodil, ko sem šel na stražo, in potem dve uri preživel z majhno aparaturo na ušesu. Poslušal sem slovenski postaji. Včasih sem imel srečo in mi je uspelo ujeti kakšno tematsko oddajo o »progresivni« glasbi, v kateri se je glasbeni izbor precej pokrival z mojo domačo »diskoteko«. Včasih sem naletel na Tomaža Pengova in postal najsrečnejši človek v vojaški uniformi na vsem območju Jugoslavije. A najraje, daleč najraje, sem poslušal večerno oddajo Radia Beograd – Ozon.

Oddaja mi je dajala občutek, da sem resnični prebivalec mesta, ne samo trenutni rezident, oblečen v vojaško uniformo. Še bolj pa občutke, ki jih zdaj prepisujem z nekega bloga z naslovom Ozon: »Verjetno je to atavizem … ali neka magija … ko dežuje in je okno priškrnjeno ali pa na stežaj odprto … in se pod strehami, oboki, pod listjem, protjem, vejicami različne živali skoraj vedno umirijo, saj jih naseli neka prvinska, diskretna sreča. Ne, to ni zgolj privilegij rastlin … to, da kontemplirajo takšen dogodek. To je podobno neki sreči, ki je sama po sebi umevna in se ravno zato ne zdi tako pomembna in je pogosto prezrta. In kaj šele ozon ... čeprav je zame idealna gluhota mešanica avgustovskega dežja, tramvaja v Beograjski, ozona v zraku in komada Harvest Moon nad Beogradom … čeprav mesto šele v septembru doseže svojo dekadentno, najbolj perverzno, baročno samoživost … pa vendar ga bom jaz narisal … s prstom na strop … sem tudi spada. Vendar ne v septembru, v avgustu. Lahko noč.«

Jaz nisem šel spat, ker nisem imel ne pravice ne možnosti, da bi šel spat, kadarkoli bi hotel in si to zaželel, in takrat še ni bilo Youngovega komada Harvest Moon. Glasba je bila drugačna, posamičnih komadov iz oddaje se sploh ne spominjam, kar je ostalo in mi še danes, po skoraj tridesetih letih, odzvanja v ušesih, pa so lebdeč avizo in mantrično ponavljajoče se besede – Ozon, ozon, ozon … A občutki, občutki, ki sem jih imel, so bili identični občutkom, opisanim v blogu.
 

Sredi septembra sem se vrnil nazaj domov in kmalu opazil, da je stari svet izumrl. Video je počasi ubijal radijske zvezde.

VI.

Že čisto proti koncu vojaškega roka, ko smo bili stara, razpuščena vojska in ni bilo več ne ukazov, ne korakanja po pisti, ne maltretiranja nadrejenih, mogoče točno v avgustu, ki je bil takšen kot zgoraj opisani avgust – idealna gluhota kot mešanica dežja, tramvajev, ozona, zlate svetlobe in glasbe –, se je zgodil trenutek, ki je napovedoval prihodnost v zvezi z usodo mojega in tudi našega poslušanja glasbe. Na televiziji sem videl nastop Joeja Cockerja na Woodstocku. Bil je eden tistih ultimativnih trenutkov v zgodovini rokovske glasbe, ki bodo našli mesto v legendah. Cocker je bil na tripu, igral je zračno kitaro in zraven bolj odrjovel, kot pa odpel znameniti komad Beatlov With a Little Help from My Friends. Ko je bilo komada konec, se je na ekranu prikazal nasmejani obraz Daria Diviacchia, ki je Cockerjev »spot« uvrstil v svoj Visoki pritisk.

Sredi septembra sem se vrnil nazaj domov in kmalu opazil, da je stari svet izumrl. Video je počasi ubijal radijske zvezde. In mi nismo več tako zavzeto prižigali radia, da bi tam poslušali glasbo, bolj zavzeto smo prižigali televizijo, da bi tam glasbo tudi gledali.
 


Članki Uroša Zupana, ki smo jih objavili v rubriki Mnenja, so del daljšega poglavja Iz zgodovine poslušanja radia, ki bo objavljeno v knjigi Visoko poletje na provincialnih bazenih. Ta bo izšla januarja 2012 pri Lud Šerpa.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice