SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Panonske fantazije

Panonske fantazije

Matej Krajnc
07. april 2015

džeZZva v svojo glasbo, večinoma avtorsko, z nekaterimi izleti v tradicionalne, ljudske speve, vnaša tudi precej tistega, čemur rečemo »etno«, godbo južnih dežel, kar je pravzaprav zvok »današnjega«, »sodobnega« jazza.
džeZZva v svojo glasbo, večinoma avtorsko, z nekaterimi izleti v tradicionalne, ljudske speve, vnaša tudi precej tistega, čemur rečemo »etno«, godbo južnih dežel, kar je pravzaprav zvok »današnjega«, »sodobnega« jazza.
džeZZva:
DžeZZva
(samozaložba, 2014) 

»Samih sebe nimamo za klasične jazziste,« pravijo člani inštrumentalne zasedbe džeZZva, ki v imenu nosi imenitno sozvočje dveh ne tako oddaljenih svetov – jazza in kave. Pravzaprav je jazz že od nekdaj vizualno precej povezan s kavarniškim okoljem; da, da, ko smo že pri »kavarniški« atmosferi, tudi s pretihotapljenim viskijem in močnimi cigaretami brez filtra, vendar to ne moti velikega duha.

Prvenec zasedbe džeZZva morda res ne zveni kot klasični jazzovski album, vendar je treba najprej definirati, kaj klasični jazz sploh je. Če gre za prvinski neworleanški jazz Buddyja Boldena, Kinga Oliverja, Louisa Armstronga, Sidneyja Becheta ali Bunka Johnsona, potem džeZZva prav gotovo ni klasična jazzovska zasedba. Vendar njena glasba vsebuje prvine vseh omenjenih. Če pomislite na bogate bigbendovske zvoke Counta Basieja, Duka Ellingtona, Chicka Webba, Fletcherja Hendersona ali drugačnih, tudi bolj nesramežljivo plesnih orkestrov iz štiridesetih, džeZZva ni ustreznica tem usmeritvam. Čeravno boste precej tega swinga slišali v njeni glasbi. Prav tako be bop, salonski jazz itd. Itd. Težko je sploh opredeliti »klasično« in »neklasično«; ponavadi rečemo, da je »neklasično« tisto, ki kakorkoli odstopa od klasičnega. In če »klasično« definiramo kot prerez zvoka, ki ga je jazzovska glasba dosegala od dvajsetih do, denimo, šestdesetih let dvajsetega stoletja, potem je tudi to slišati v glasbi dotične zasedbe, kar je pravzaprav logično – izvir vendar mora nekje biti. A džeZZva v svojo glasbo, večinoma avtorsko, z nekaterimi izleti v tradicionalne, ljudske speve, vnaša tudi precej tistega, čemur rečemo »etno«, godbo južnih dežel, kar je pravzaprav zvok »današnjega«, »sodobnega« jazza, korenine pa ima že v francoskih gypsy-swingovskih izvajanjih Djanga Reinhardta in drugih.

Kvartet prihaja iz Murske Sobote, člane pa že dolgo poznamo iz najrazličnejših zasedb. Pianist Dejan Berden, kitarist Iztok Rodež, kontrabasist Mojmir Wolf in bobnar Miran Celec so inštrumentalisti, aranžerji, učitelji in zlasti glasbeniki (Patetico, Vasko Atanasovski Quartet, Zdenek Billy Dixieland Band, Langa, Murska Banda …), ki v tej zasedbi žlahtno tradicijo zvrsti, o kateri teče beseda, obračajo s svojim avtorsko-poustvarjalnim kolesjem izurjenih in vedoželjnih glasbenih osebnosti od leta 2010. V knjižici, priloženi plošči, preberemo: »Okusite prefinjeno mešanico glasbe za gurmane, v kateri Vzhod sreča Zahod!« Duhovita reklamna oznaka, ki pa dobro povzema to, kar slišimo na plošči. Kako s štirimi glasbili doseči estetsko presežno srečanje Vzhoda in Zahoda?

Pianist Dejan Berden, kitarist Iztok Rodež, kontrabasist Mojmir Wolf in bobnar Miran Celec so inštrumentalisti, aranžerji, učitelji in zlasti glasbeniki, ki v tej zasedbi žlahtno tradicijo zvrsti, o kateri teče beseda, obračajo s svojim avtorsko-poustvarjalnim kolesjem izurjenih in vedoželjnih glasbenih osebnosti od leta 2010.

Že z uvodno skladbo East Iztoka Rodeža in pomenljivim dvogovorom klavirja in bobnov slišimo še tretjo razsežnost zvoka kvarteta: ambientalno, morda na trenutke celo nekoliko eksperimentalno-rockovsko v nekakšnem nekolikanj bolj vzhodnjaškem slogu skladbe Once Upon A Time In The West ali Private Investigations proslulih Dire Straitsov, ki jih ponavadi ne povezujejo z etno-jazzom, vendar je v njihovi glasbi, tako bendovski kot v filmski glasbi Marka Knopflerja, najti precej etno nastavkov; to ta navsezadnje že dolgo dokazuje tudi s samostojno kariero in ploščami, ki jih nikakor ne moremo enoznačno uvrstiti v noben predal. Ne vem, čemu mi je na pamet prišel prav on. Ko slišimo East, se vprašamo o vseh epitetonih in razmislekih iz prvih odstavkov tega besedila: se sploh splača kakorkoli razglabljati o »klasičnih« in »neklasičnih« manirah? A v naslednji skladbi, priredbi ljudske Če bi ges bijla fčelica, slišimo errolgarnerjevski/budpowellovski klavir in ob njem fusionovsko solo kitaro; tu nas pričaka prav domiselno sovpadanje obeh omenjenih manir. V petih minutah in pol se v okviru tradicionalnega napeva, ki nekako spontano izzveni v tišino pred naslednjim zahtevnim avtorskim podvigom IndinA Dejana Berdena, sicer večinskega avtorja skladb na plošči, zvrsti zadnjih šestdeset let tradicije v koraku s sodobnim, eksperimentalnim pristopom, ob katerem pozabimo, da gre pravzaprav za preprosto pesmico, ki smo jo svojčas v šoli veselo peli v pevskih zborih. Po IndinI nas pričaka še en ljudski napev, Doli v kraju sama zase, in za njim tri Berdenove skladbe, ki jih zaključi šestminutna Panonnian fantazen Nr. 1. Če je prva od treh, A little game, precej swingovska, ponekod celo rahlo rockabillyjevska, gre pri »panonski« za šestminutno klavirsko miniaturko, ki nas, subtilno minimalistično odigrana, pravzaprav dokončno spomni, čemu nas album že po prvem poslušanju kar sam prižene do reprize. Ne bom pesnikoval o vizijah samotnih panonskih polj, meglic in dolgih rek, ki poplavljajo, ker me klavirska »fantazija« v skladbi prestavi bolj v predmestni Pariz v petdesetih (za to nimam razlage), pač pa bom raje dejal, da si fantazijo ustvarite sami z večkratnim poslušanjem plošče, ni nujno, da ravno ob kavi – tudi običajen ambient dnevne sobe bo v redu.

Še bolje pa bo, če si zasedbo privoščite v živo: jazz, bodisi etno bodisi fusion bodisi swing ali kar je še teh oznak, je navsezadnje živa glasba, katere odtenki najbolje delujejo na analogno uho. Seveda, to je lastnost vsake dobre glasbe, dotični glasbeniki se tega, ko se opredeljujejo ali neopredeljujejo za zvrst, prav dobro zavedajo. 

NE SPREGLEJTE:


Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Tisto, kar je med vrsticami
četrtek, 27. februar 2014
Povsod so kakšne zapornice ...
nedelja, 20. april 2014
Kjer je sam' patetika
četrtek, 18. junij 2015
Drugo je hrup – poslušati dvajseto stoletje
torek, 24. marec 2015
Zlo, ki ga zemlja ne potrebuje
četrtek, 19. junij 2014
Srčna govorica Silvane Paletti
četrtek, 04. december 2014
Silovita moč hrepenenja
torek, 12. avgust 2014
Poustvarjanje črno-belih časov glasbe
ponedeljek, 15. junij 2015
Motni sok življenja
sobota, 06. december 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice