SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Paradoks Penderecki

Paradoks Penderecki

Maia Juvanc
18. julij 2015

Paradoksno je veliki skladatelj s svojim dirigentskim delovanjem svoji lastni stvaritvi odvzel tisto »nekaj več«... (Foto: Festival Ljubljana / Mediaspeed.net)
Paradoksno je veliki skladatelj s svojim dirigentskim delovanjem svoji lastni stvaritvi odvzel tisto »nekaj več«... (Foto: Festival Ljubljana / Mediaspeed.net)

Skladatelj Krzysztof Penderecki je svet umetniške glasbe najprej zaznamoval s svojo modernistično skladateljsko ustvarjalnostjo in se nato slogovno usmeril v tradicijo. Njegove kompozicije v 50. in 60. letih 20. stoletja niso le avantgardno uporniške ali zgolj osredotočene na idejo napredka, temveč gre za vsebinsko bogate kompozicije, ki reflektirajo poetiko premišljujočega, čuječnega in občutljivega človeka. Skladatelj, ki je poleg kompozicijskih tehnik prispeval k novostim tudi z grafično notacijo, se je v 70. letih prejšnjega stoletja navezal na starejše slogovne premene iz 19. stoletja. V tem »popularnejšem, bolj všečnem« in širši publiki verjetno razumljivejšem skladateljevem obdobju je nastal Poljski rekviem.

Rekviem nekoliko zaznamuje fragmentiranost že zato, ker je po delih nastajal vrsto let. Zato to ni homogeno, organsko spleteno delo, temveč razpada na različne dele, katerih vezivno tkivo plete povnanjena religiozna tematika. Kljub temu gre za pomembno delo, s pomenljivimi glasbenimi rešitvami, iz katerih so številni odlični dirigenti izzvali živo poetiko in poskrbeli za duha premikajočo recepcijsko izkušnjo. Na žalost samemu Pendereckemu takih dirigentskih sposobnosti bistveno primanjkuje, kar se je tako slišalo kot videlo ob njegovi metronomsko hladni gestiki. Zdelo se je, da skupini orkestrskih (Orkester Slovenske filharmonije) ali zborovskih glasbenikov ni namenil niti pogleda, temveč je, zagledan v partituro, štel takte, ki so se zvrstili v agogično statičen in teksturno neraznolik zvočni produkt. Paradoksno je veliki skladatelj s svojim dirigentskim delovanjem svoji lastni stvaritvi odvzel tisto »nekaj več«, kar navdihne delo s povednostjo, ter ponižal Rekviem v zvočni produkt, ki izvabi aplavz iz neobčutljive, nedojemljive publike, ta pa med drugim utemeljuje svoje zadovoljstvo s površinskim bliščem, kot ga poudarja že koncertni list.

Izvedba Pendereckega je razkrivala tako močnejše kot šibkejše kompozicijske zasnove in s tem predala dovolj plastičen prikaz sodnega dne Dies Irae, ki je vseboval zborovsko bučno, mestoma malce grobo, a statično podobo. Neorganskost dela je odsekano dirigiranje mestoma še poudarjalo s štirioglatimi modulacijskimi prehodi. V stavku Lacrimosa je manjkalo agogičnega in dinamičnega premikanja, dramatične tenzije, s katero bi glasba Rekviema spregovorila, žalovala in objokovala umrle.
 

Zanimivosti dogodka torej niso tvorili morebitni izvedbeni presežki niti kompozicijska ustvarjalnost, temveč pojava legende, ustvarjalca in misleca, ki morda uteleša paradoks svojega časa, o katerem tudi sam razpreda v svojih spisih (Labirint časa) ter poudarja: »iščite upanje v paradoksih«; skladatelj torej lahko goji uspešno kariero in hkrati ostaja zvest svojim notranjim nazorom.

Zbora Opere SNG Maribor in Slovenske filharmonije sta skupaj s komornim zborom Ave pokazala svoje zmogljivosti na področju glasnosti in primerne dinamične razpetosti ter na področju kondicije in fokusa ob daljšem glasbenem zanosu. Pričakovali bi le malce več tekoče prožnosti in transparentnosti ob polifonem gibanju in bolj zaobljen, zaokrožen zvok, mestoma je namreč sopranska linija kot da štrlela iz ostale zvočne tvarine. 

Sopranistka Iwona Hossa in mezzosopranostka Angieszka Rehlis sta predali dovolj doživeti in polni ter glasovno barviti izvedbi, medtem ko se je tenorist Adam Zdunikowski z bolj nežnim in liričnim glasom občasno znašel v zagati v svoji težki vlogi. Glas basista Liudasa Mikalauskasa, ki se sliši, kot da bi izhajal iz ozadja pevčevega trupa, je pestila šibkost in neprodornost, na enem mestu ga je skoraj preglasila sekcija kontrabasov in čel.

Zanimivosti dogodka torej niso tvorili morebitni izvedbeni presežki niti kompozicijska ustvarjalnost, temveč pojava legende, ustvarjalca in misleca, ki morda uteleša paradoks svojega časa, o katerem tudi sam razpreda v svojih spisih (Labirint časa) ter poudarja: »iščite upanje v paradoksih«; skladatelj torej lahko goji uspešno kariero in hkrati ostaja zvest svojim notranjim nazorom. Uspešna kariera seveda ne izključuje umetniško avtohtonega delovanja. Misel pa, s katero sama zaokrožam pričujoči koncert, se zateka k bistvu glasbe in njenega rekviema. S tem namreč, ko se osrednji pomen glasbenega festivala daje dirigentu in ne glasbi (rekviemu kot uglasbljeni posvetitvi zmogljivosti človeškega duha v požrtvovalnem dejanju ljudi, kot je recimo frančiškanski svetnik Maximilian Maria Kolbel), raje sledimo splošnemu utripu sodobne družbe, ki posega po površinskem in dobičkonosnem. 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice