SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Perpetualno zorenje

Perpetualno zorenje

Goran Kompoš
13. september 2014

Nedvomno je See najbolj zrel Moveknowledgementov album do tega trenutka.
Nedvomno je See najbolj zrel Moveknowledgementov album do tega trenutka.
Moveknowledgement:
See
(Beton, 2014)

Verjetno bi težko našli koga, ki bi zasedbi Moveknowledgement zameril, če bi z novim, petim albumom preprosto ponovila formulo s predhodnika Pump Down!!!. Skladbe so šle hitro v uho, bile so zrele in dodelane, feni in glasbeni kritiki so bili enotni, da se je zasedba s ploščo predstavila v najboljši podobi, na referenčnem letnem pregledu za naj domačo Tolpo bumov 2011 Radia študent je gladko končala na prvem mestu, Moveknowledgement pa je ob njegovem izidu navdušil še napolnjeni Kino Šiška. Toda zasedba se (vsaj) od zadnje kadrovske spremembe, s katero se je okoli leta 2007 izoblikovala v aktualno petčlansko postavo, z vsakim novim podvigom izogiba frazi »ne popravljaj, če ni pokvarjeno«. Zdi se, da je nekakšna varovalka pred morebitnim ponavljanjem zapisana že v DNK zasedbe; kar pa ne pomeni, da z vsakim novim albumom slišimo nov bend. Nič drugače ni s ploščo See. Da poslušamo Moveknowledgement, je jasno kot beli dan, še preden se prvič oglasi N'toko, hkrati pa album že na prvi posluh razkrije, da se je peterica ustvarjanja ponovno lotila drugače.

No, skozi prizmo izraza osem novih skladb v primerjavi s prejšnjo ploščo ne odpira povsem novega poglavja. Razlike med novim materialom in Pump Down!!! bodo bržkone še manj očitne v koncertnem kontekstu, vsekakor pa so mnogo manjše, kot so bile med prejšnjima albumoma. Če je bil izrazno bolj odprt oziroma ohlapen Listen to Nebukadnezar (2007) plod skupinskih »jam sešnov«, so osnutki za ploščo Pump Down!!! najprej nastali v računalniku, kar je botrovalo bolj fokusiranim in dodelanim skladbam. S ploščo See zasedba sedaj spretno izkoristi obe prejšnji snemalni izkušnji in ju predvsem v produkcijskem smislu nadgradi. Nove skladbe so najprej nastale kot plod skupinskega muziciranja in gnetenja idej, potem pa so, tudi s pomočjo tonskih mojstrov Jureta Vlahoviča in Jerneja Černalogarja, končno podobo dobile skozi studijsko piljenje in dograjevanje detajlov. Rezultat so skladbe, ki na eni strani ohranijo močan bendovski karakter oziroma skoraj koncertno energičnost, na drugi strani pa njihova dodelanost iz vsake posamezne skladbe v tako rekoč idealnem razmerju izkoristi še njihov »songwriterski« potencial.

V luči izvrstnega albuma Pump Down!!! bo to verjetno izpadlo pokroviteljsko, ampak resnično se zdi, da je Moveknowledgement (šele) s ploščo See postal čvrst, kompakten, homogen in narejen bend, ki zelo dobro ve, kaj počne. Ali še raje, z novo ploščo smo dobili zreli bend, znotraj katerega je vsak posameznik podrejen bendovski logiki in dobi hkrati prostor za svoje individualne lastnosti. Bobnar David Cvelbar tudi znotraj jasno strukturiranih skladb preseneti z ritmično »barvitostjo«. Kitarski rifi Uroša Weinbergerja so bolj rušilni kot kadarkoli in se obenem tudi v tistih bolj popovsko obarvanih skladbah subtilno vpnejo v skupinsko zvočno podobo. Za vsestranska glasbenika Miho Šajino in Dejana Slaka se tako in tako zdi, da lahko z največjo lahkotnostjo počneta, karkoli si izmislita, vse to skupaj pa v celoto poveže in nadgradi kameleonski N'toko. Njegov vokal, tokrat dodatno okrepljen z različnimi efekti, se najprej pojavi v obliki dodatnega inštrumenta, hkrati pa takrat, ko se potrudimo slišati besedila, naletimo še na spretno premetavanje fraz s sporočilom. In ja, takih krikov nismo slišali že vsaj, odkar je utihnilo grlo Kurta Cobaina. Resnično se zdi, da so na plošči See vsak rif, akord, elektronska linija, ritmični sunek in glas točno tam, kjer morajo biti.

See ni retro album, je svež in aktualen, na neki način celo nadtrendovski. Slišati je trendovsko, toda obenem ga ni mogoče umestiti v noben trend. Je izrazno trši od predhodnika in hkrati zvočno mehkejši. Je epski, hipnotičen, »lebdeč« in, paradoksno, kljub slikanju distopične realnosti ni moreč.

Zgodba zase je domišljenost oziroma songwriterski potencial skladb. Ta je resda krasil že album Pump Down!!!, toda gledano retrospektivno, se zdaj pojavi vtis, da je bilo tam v skladbah več neizkoriščenega prostora. Bile so učinkovite, hitro so šle v uho, a hkrati so bile v primerjavi z novimi skladbami narejene bolj na prvo žogo. Največja razlika pri novih skladbah je ta, da pravzaprav ne veš točno, kdaj te »zadenejo«, pod kožo oziroma v ušesa se prikradejo bolj neopazno, prefinjeno. Verjetno temu botruje tudi dejstvo, da so nove skladbe v povprečju opazno daljše, kar pomeni, da je več prostora za raziskovanje posameznih nastavkov in idej. Toda brez nepotrebnega dolgovezenja, vedno z jasnim fokusom. Ko se morda pojavi občutek monotonije, da zasedba z naslednjo potezo, naj si bo to najlepši rif, melodični suspenz, ritmični preobrat, N'tokova vokalna bravura ali kaj drugega, komadu nov zalet ali pa najde povsem novo dimenzijo. In vse to počne z navidezno lahkotnostjo, kot da bi si peterec sproti izmišljeval naslednji korak, a obenem ves čas ostajal na varnem terenu. Na neki način to dopušča ali celo narekuje krautrockersko in psihedelično ukrojeni predznak novih skladb, dasiravno je ta žanrski zaznamek treba vzeti z rezervo. See ni retro album, je svež in aktualen, na neki način celo nadtrendovski. Slišati je trendovsko, toda obenem ga ni mogoče umestiti v noben trend. Je izrazno trši od predhodnika in hkrati zvočno mehkejši. Je epski, hipnotičen, »lebdeč« in, paradoksno, kljub slikanju distopične realnosti ni moreč. Ko zborovsko »za-mood swingajo« ali ko se od nekod nepričakovano prikrade »gorillazovsko« požvižgavanje, lahko postane celo zelo zabaven. Nedvomno je See najbolj zrel Moveknowledgementov album do tega trenutka.

Za konec res ostane le še tista oguljena fraza: Moveknowledgement je prevelik za ta prostor. Pa ne zato, ker bi bil svetlobna leta pred drugimi domačimi zasedbami ali ker si domača publika ne zasluži tako dobrega benda. Razlog je povsem pragmatičen. Preprosto škoda je, da lahko zasedba doma v dveh tednih obrede vsa prizorišča, potem pa skladbe ostanejo v omari. No, in na zgoščenki. Je pa tako kot za Pump Down!!! tudi za See bolj ali manj jasno, da gre za ploščo, ki veliko užitkov ponudi tudi ob živem igranju. Za bend in publiko. 

NE SPREGLEJTE:


Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Prvi poskus na platformi Ewok
četrtek, 25. april 2013
Matura podgurskega duba
ponedeljek, 19. maj 2014
Kraljestvo sintetizatorjev zvoka
četrtek, 28. februar 2013
Glasba in migracije skozi gledališke oči
petek, 17. maj 2013
Zlo, ki ga zemlja ne potrebuje
četrtek, 19. junij 2014
Prst usode
četrtek, 20. marec 2014
Po renčanju grrizliji sedaj tudi grizejo
četrtek, 03. april 2014
Odrasla baraba
četrtek, 03. september 2015
Novo poglavje slovenske elektronike?
sreda, 13. maj 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice