SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Piranski zaliv in njegove meje v glasbi

Piranski zaliv in njegove meje v glasbi

Izak Košir
28. julij 2015

Zvok je tisti, ki Heliko v tem prostoru ločuje od drugih podobnih kolektvov. Kljub temu da se spogleduje s preteklostjo in bi jo zlahka uvrstili med psihedelične izvajalce, je smer kolektiva jasno začrtana v prihodnost.
Zvok je tisti, ki Heliko v tem prostoru ločuje od drugih podobnih kolektvov. Kljub temu da se spogleduje s preteklostjo in bi jo zlahka uvrstili med psihedelične izvajalce, je smer kolektiva jasno začrtana v prihodnost.
Helika: Djeca kiše
(Dallas Records, 2015)

Zgodba o slovensko-hrvaškem glasbenem kolektivu Helika se je začela pisati, ko se je glavni avtor, kitarist in vokalist Dario Jazbec Hrvatin, iz Zagreba preselil v Maribor. Njegov prvenec Djeca kiše je bil spreminjajoča se tvorba, ki je svojo pravo obliko iskala kar nekaj časa. Stvari so se postavile na svoje mesto in s papirja so se ideje in melodije le preselile na plošček. Če ste naveličani predvidljivih zvokov sodobne (in tudi manj sodobne) glasbene produkcije, bo morda Helika z Djeci kiše pritegnila pozornost vaših ušes. Helika je drugačna in sveža tako za slovenski kot tudi hrvaški glasbeni prostor. Djeca kiše je potovanje od rocka do folka in etna, močan kantavtorski pečat pa nad gladino že slišanega držijo netipični zvokovni pristopi, ki se gibljejo med ambientalno in elektronsko glasbo – na trenutke nasičeno, spet drugod že skoraj meditativno. Po slovensko-hrvaških navezah, kot je bila denimo Lollobrigida, je zdaj to še eden od dokazov, da »Piranski zaliv« v glasbi ne pozna meja in da so tu »prisluhi« celo zaželeni.

Skupino Helika poleg Jazbeca Hrvatina sestavljajo še Andrej Hrvatin na tolkalih, violinistka Špela Huzjak, baskitarist Stojan Kralj in kitarist Aljaž Tulimirović. Vsi omenjeni skrbijo tudi za posebne zvokovne efekte. Prav zvok je tisti, ki Heliko v tem prostoru ločuje od drugih podobnih ali vsaj sorodnih kolektivov. Kljub temu da se spogleduje s preteklostjo in bi jo na prvo žogo zlahka uvrstili med psihedelične izvajalce, je smer kolektiva jasno začrtana v prihodnost, znanje članov in zanimanje pa presega meje našega prostora, ki ima za sodobno, kanček alternativno produkcijo prepogosto premalo posluha. Za »uradni« jezik zasedbe je Helika pričakovano izbrala hrvaščino, kar nakazuje, da člane zanima širši trg in ne zgolj slovenski, ki, če sodimo po izkušnjah, v slovenščini na Hrvaškem (in v drugih državah na področju nekdanje Jugoslavije) ne bo padel na plodna tla.

V poplavi tovrstnih hipsterskih poizkusov in eksperimentov, ki bi jih v svetovnem merilu lahko označili za trendovske, je Djeca kiše izdelek, ki nagovarja današnje občinstvo in bi po tej logiki moral najti svoj prostor pod soncem oziroma bazo poslušalcev. Kljub temu da gre za v našem prostoru izviren poizkus, lahko ta v primerjavi z na tem področju bolj razvito mednarodno sceno izpade zgolj kot (boljša ali slabša) imitacija. Zunaj naših meja je trg velik, konkurenca pa še večja.

Debitantski album Helike Djeca kiše je vsekakor dobrodošla pridobitev tako na slovenski kot na hrvaški glasbeni sceni. Podiranje mej ni lahko – ne tistih med državami, ne tistih med žanri in še posebej ne tistih v glavah. Helika ima potencial, da se konkretneje razvije in zbudi iz polsna, kronične zaspanosti.

Uvodna skladba Ne okreći se je akustična neofolk stvaritev z nekaj vmesnimi dodatki močnih električnih kitarskih rifov, ki skladbo uspešno stopnjujejo, a ta na tretji četrtini izlije hladen tuš in poslušalca pusti nekaj časa viseti v zvočni »breztežnosti«, ki nato kasneje sicer spet izgine in se Ne okreći se povrne v prvotni obliki. Naslednja skladba, Patuljci pojma nemaju, je poizkus oživitve šestdesetih, kjer »palčki« počnejo vse »samo zaradi nje«, »brez razloga«, in želijo na »avtopilotu doživeti stotko«. Tretja, Saudade, je nežna unplugged balada, ki jo mojstrsko dopolnjuje violina. Še nekaj ustvarjalnih stopenj višje Helika poseže s skladbo Mornari (Ljudi s obale), ki je pravzaprav mala simfonija vsega, kar ponuja zasedba, in se je za navdih obrnila k sedemdesetim letom in zvoku, ki je bil značilen za Led Zeppelin, ko sta Jimmy Page in Robert Plant učinkovito spajala akustične in električne kitare ter jim dodajala godala in atmosfero, ki je pričarala kozmično mistiko. Izvedbeno zanimivejša je futuristična MI3L, čeprav se zdi, da se nikoli dejansko ne razvije. Ritmično bolj zasvojljiva je bluesovska Rapa Nui, ki ponuja tudi harmonije v slogu Beach Boys na Pet Sounds – ko se v eni pesmi srečajo Afrika, Mississippi in Kalifornija. Vredna pozornosti je nato predzadnja skladba, Puni krog, ki se enakomerno stopnjuje in transformira v distorziran psihedelični kaos ter tako, bi lahko rekli, resnično »nariše krog«. Pri sklepni Samo zato što imaš krila pa kot osnovni instrument namesto kitare slišimo klavir, ki sicer ne doseže polnega efekta, saj skladba obvisi nekje med Coldplay in Norah Jones.

Debitantski album Helike Djeca kiše je vsekakor dobrodošla pridobitev tako na slovenski kot na hrvaški glasbeni sceni. Podiranje mej ni lahko – ne tistih med državami, ne tistih med žanri in še posebej ne tistih v glavah. Helika ima potencial, da se konkretneje razvije in zbudi iz polsna, kronične zaspanosti. Zdi se, kot da so imeli člani zasedbe na začetku jasno vizijo, kako in kam, potem pa so se nekje vmes izgubili v vsej psihedeliji. Morda pa je bil ravno to namen – ostati nekje v kozmičnih vibracijah zvokov. Vseeno kot poslušalec upam, da prihodnjič sledi plošča, ki bo končno razvila, kar je kolektiv začel pri Rapa Nui, in bo podrla tudi svoje meje. Tiste ustvarjalne.


 

NE SPREGLEJTE:


Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Zgodba o Buldožerjih
torek, 08. september 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Vikend družbena kritika
torek, 18. avgust 2015
Po tujih sledeh
petek, 27. marec 2015
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.
sreda, 08. april 2015
Med žensko in moškim, med moškim in žensko
nedelja, 17. maj 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice