SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Planet starcev

Planet starcev

Marko Godnjavec
21. marec 2014 4

Marko Godnjavec-Jizah tokrat o prevladi 'starcev' na naši glasbeni sceni. (Foto: Danaja Mertelj)
Marko Godnjavec-Jizah tokrat o prevladi 'starcev' na naši glasbeni sceni. (Foto: Danaja Mertelj)

Domača glasbena scena se zelo razlikuje od tujih scenskih sorodnic. Na njej se bije večna bitka za tantieme in tisti mali košček medijskega prostora, ki ga glasba komajda premore. Neverjetni glasbeni prepad med »starci« in prihajajočo mladino je poskrbel za zevajočo praznino mladostniškega zvezdništva.

Medtem ko nam tujina svoje »proizvode« in nove, nadebudne mulce dnevno servira na pladnju in ko britanska scena skorajda tedensko na naslovnice glasbenih revij postavlja nove face z neverjetno hitrostjo, ki ji le stežka sledi še tako vesten sledilec dogajanja v sodobni pop kulturi, internet pa dela slone iz muh enodnevnic, je v Sloveniji medijski prostor in vsaj ščepec zvezdništva med mladimi glasbeniki redka dobrina.

Kljub zajetni količini nekakšnih mladinskih tekmovanj in impotentnih velikopoteznih showov z iskanjem talentov na največji komercialni in občasno tudi nacionalni televiziji Slovenija nima resnega mladega zvezdnika ne na komercialnem ne na podtalnem področju. Tujina ima tako »otroške« kot najstniške zvezde, ki spadajo v druščino večjih globalnih ikon. Hitri pregled velikanov globalne scene zadnjih dvajsetih in nekaj let (Rage Against The Machine, Nirvana, Prodigy, Daft Punk, The Strokes, Amy Winehouse, Tyler, The Creator ali, recimo, Avril Lavigne, Britney Spears, Rihanna, Miley Cyrus, Bruno Mars in navsezadnje Justin Bieber) naplavi ničkoliko imen, ki praviloma izhajajo iz miljeja mladeničev in mladenk. Večinoma govorimo o avtorski mulariji, ki je za večno skreirala in definirala žanre, kot so bodisi punk, rap, techno, house, grunge in breakbeat bodisi bolj trendovske smeri, kot so drum'n'bass, dubstep, grime ... Danes svetovno sceno in prihajajoče žanre tvorijo rosno mladi glasbeniki, ki so povrhu vsega povečini še avtorji. In Slovenija?

Medtem ko so v svinčenih komunističnih časih hitro vzklila semena in so sceno bolj kot ne kreirali mladi, je danes povsem drugače. Rosno mlada Primož Habič in Anja Rupel sta bila na začetku kariere v Niet oziroma Videosexu stara šestnajst let, kot pozni najstniki so svojo pot pričele zasedbe Laibach, Lačni Franz, Agropop, Kameleon, Berta Ambrož in mnogi drugi, le malce kasneje, a še v cvetu mladosti sta na sceno meteorsko priletela Pero Lovšin (22) in Marko Brecelj (24). V času osamosvojitve in dobršni del devetdesetih je bilo pri nas še vse lepo, po odrih so skakali mladci iz bendov Miladojka Youneed, Ali En, s šestnajstimi je začel po technu brskati DJ Umek, iz moje osnovne šole pa sta izšla dva osnovnošolsko-srednješolska benda, Big Foot Mama in Srečna mladina.

Stvar se je konkretno spremenila po medijskem mrku slovenske muzike. Zadnji val novih in mladih izvajalcev smo ujeli na začetku tisočletja, ko je na nacionalki rovarila lestvičarska oddaja Videospotnice. Mnogi še pomnimo čase, ko je imela vsaka nova komercialna, ob njih pa še nacionalna televizija dnevno oddajo z novo muziko. Televizije in radii so redno ustvarjali domače hite in izvajalce. Danes je nastop domačega glasbenika znotraj oddaje bodisi trenutek za odhod na stranišče bodisi gre za neizmerno trpljenje poslušalstva. Glasbenih oddaj pa sploh ni ne znotraj podzemlja ne komerciale.

RTV Slovenija je kot nacionalni medij prva odgovorna za to, da širša Slovenija ne pozna perspektivnih mladih glasbenikov. Prostor, ki ga prvi in drugi televizijski program in Val 202 namenjajo mladim glasbenikom, ne obstaja. Ah, oprostite, seveda obstaja, saj imamo vendar enkrat letno zastarele nadizbore za Slovensko popevko in Eurosong, ki bi jih morali že davno ukiniti. Maškarada slednjega se je na TV ekrane prebila prejšnji teden in kaže vso patetiko spremljanja domače muzike. One/None Hit Wonderji, ki jih je uspel zgenerirati ta freak show, je zgolj dokaz uredniškega nepoznavanja domače scene. Zmaga na takšnem izboru je žebelj v krsto slovenskega estradnika. Še huje je, da o tem glasbeniki sami niti ne razmišljajo in nekateri celo živijo v utvari, da bodo po tej poti »uspeli«. Glasbeni presežki Vilija Resnika, Dua Platin, Quartissima, Anžeta Dežana, Eve Boto, Karmen Stavec, Regine, Ansambla Roka Žlindre in Kalamarov, Rebeke Dremelj, Alenke Gotar, Hanne Mancini in drugih so kajpak prepoznani, govorimo pa o megazvezdah, mar ne? Od samostojnosti naprej niti eden od zmagovalcev slovenskega izbora v širši domači žurnalistični svet ni navrgel dveh hitov; pravzaprav pa že same zmagovalne kompozicije niso pretirano dobro poznane. Vendar Slovenija še kar tekmuje in meče denar skozi okno, da celi Evropi kaže, kako zelo brezzvezni in zvočno zaostali smo na sončni strani Alp. Mar ne bi bilo pametneje teh fičnikov prekanalizirati v kaj boljšega?

Dejstvo je, da je slovensko glasbeno novinarstvo nikakršno in močno apologetsko do odsluženih imen, ki so sama sebi namen. Vsi pišejo o novih albumih Predina, Lovšina in stokrat preživetih glasbenikov, Halo Tivoli polnijo povratniški Hazardi in Pankrti, na terenu pa ni nikogar od novinarskih kolegov, ki se analitično ukvarjajo z glasbo. Nihče nima jajc dvigniti izvajalca v nebo.

Zvočna zaostalost pove dovolj. Zvok, ki se v tujini prime, v Sloveniji nekdo skopira čez tri ali deset let, ko tega zvoka ni več nikjer, vsi pa bi bili v stiku s časom. Komercialci tako ustvarjajo »slovenske Lady Gage«. Dejstvo je, da je slovensko glasbeno novinarstvo nikakršno in močno apologetsko do odsluženih imen, ki so sama sebi namen. Vsi pišejo o novih albumih Predina, Lovšina in stokrat preživetih glasbenikov, Halo Tivoli polnijo povratniški Hazardi in Pankrti, na terenu pa ni nikogar od novinarskih kolegov, ki se analitično ukvarjajo z glasbo. Nihče nima jajc dvigniti izvajalca v nebo. Če slučajno opazijo talent, o njem sramežljivo, zato da njihove farse in nepoznavanja nihče ne bi prepoznal, spišejo nekaj vrstic ali enkrat, dvakrat zavrtijo njegov komad. Val 202 na eni in Radio Študent na drugi strani ne ustvarjata več pop v prvem in alter hitov v drugem primeru, največji komercialec pa išče v popu sodobne dance skladbe, ker jih pač mora zakonsko vrteti vsaj 25 %, in jih postavlja na svojo playlisto po sedemkrat na dan.

Za razliko od tujine torej v Sloveniji ne ustvarjamo novih izvajalcev. Največji alter bend pri nas je verjetno še vedno Demolition Group, v polju pop rocka pa govorimo o istih izvajalcih že minimalno petnajst let (Siddharta, Big Foot Mama, Dan D, Magnifico, Niet). Tudi v estradi imamo že dobro desetletje ali dve ista imena: Jan Plestenjak, Saša Lendero, Werner, Čuki, Helena Blagne. Velika večina naštetih izvajalcev je avtorsko mrtvih, njihove nove albume kupujejo in njihove koncerte obiskujejo zgolj stari oboževalci, brez železnega repertoarja svojih hitov izpred 15 in več let pa sploh nikogar ne zanimajo. Poznate morda zadnji single Siddharte?

Problem se nadaljuje v tem, da slovenski bend skorajda ne more razpasti. Če razpade, se na novo združi; tako v nekajletnih intervalih zlahka ujamete koncerte Pankrtov, Lačnih Franzov, Hazardov, Buldožerjev, Septembra in Pepel in kri. Ne zavedamo se, da koncertno sceno tvorijo mali, za medijski in večinski svet povečini skorajda anonimni in neznani bendi, ki preigravajo svoj material v »luknjah« širom države, hkrati pa nihče izmed novih izvajalcev s kartami ne more napolniti niti dvorane za 300 ljudi, kar je žalostno. Ko jih širša javnost zazna, so ti mladi glasbeniki na sceni že desetletje, doma imajo otroke in hodijo v službe. Dodatni problem znotraj popa so bleferski avtorji, ki s svojimi zgodbicami kaj hitro uničijo kariero talentiranih mladih vokalistov in vokalistk, saj je med pop izvajalci mnogo takih, ki niso avtorji.

Če želimo v bodoče v vseh poljih sodobne pop kulture odkrivati nove izvajalce, potem bomo morali najprej urediti medijsko sceno. Namesto izmučenih fac, ki so na sceni zgolj kot (kruho)borci za svoje avtorske pravice in so dobro oprti s strani avtorskih in izvajalskih kolektivk, bomo morali poiskati nove, zanimive in sveže face. Vsekakor bo poleg medijskega sveta in vseh, ki bi se s tem morali ukvarjati (RTV SLO), svoj lonček moralo pristaviti tudi Ministrstvo za kulturo, ki bi za začetek, recimo, lahko izbralo deset mladih izvajalcev in jim financiralo eno ali dvoletno delo s tujimi producenti ter jih poslalo na obsežno evropsko turnejo, kjer se bendi naučijo vsega, česar ne znajo, in morajo prepričati še koga drugega razen svojih petnajst kolegov. Večina bi odpadla, toda če bi na ta način dobili na generacijo vsaj en bend ali dva, ki bi bila solidna v evropskem merilu, potem bi bila to dobra osnova in zametek prave scene. Tudi v studio nacionalke bi lahko pripeljali dva ali tri producente, ki so zvočno sposobni parirati progresivcem iz tujine; kajti pri nas vse očitneje teh ljudi ni ali pa gre za mlade didžeje in elektronske izvajalce, ki jih še pred Slovenijo prepozna tujina sama, šele nato začnejo (z mastnim zamikom) o njih v superlativih pisati domači »novinarji«. Ministrstvo bi moralo skupaj z nacionalnimi mediji prevzeti nase tudi edukativno funkcijo, starši in učitelji bi morali mulce učiti kreativnosti, ker očitno sistem, kjer se vsi učijo, kako preigravati druge, in ne, kako postati avtor, ni kreativen in ne deluje. Prinaša nam zgolj ogromno šolanih glasbenikov brez avtorskega pridiha.

Problematika mladih domačih glasbenikov izvira tudi iz dejstva, da jih »starci« aktivno ovirajo pri skoraj vsem. Starci tako nimajo predskupine, združujejo se v ceh, s pomočjo katerega ti odsluženci letno dobivajo dovolj zajetne vsote, v medijih pa jih pokrivajo njihovi odsluženi kolegi.

Problematika mladih domačih glasbenikov izvira tudi iz dejstva, da jih »starci« aktivno ovirajo pri skoraj vsem. Starci tako nimajo predskupine, združujejo se v ceh, s pomočjo katerega ti odsluženci letno dobivajo dovolj zajetne vsote, v medijih pa jih pokrivajo njihovi odsluženi kolegi. Kar poglejte kulturna uredništva večine slovenskih medijev, opremljevalcev in novinarjev Vala 202, oblikovalcev oddaj na nacionalki itd. Mladih, ki spremljajo sceno, tam skorajda ni, posledica tega pa je nenehno vrtenje in pisanje o »starcih«.

V polju popa in komerciale bomo za hit potrebovali avtorje in izvajalce, ki bodo vsaj sledili resnim zvočnim podobam tega trenutka, še prej pa bo treba ukiniti zakonske odstotke glasbe, ki se praviloma vrtijo ponoči in so zgolj potuha za glasbene upokojence, ki nikoli ne razpadejo.

Zadnji slovenski izvajalec, ki se mu je posrečilo opozoriti nase in si prislužiti nekakšen status, je križanec med pevko Neisho in Modrijani, zadnji resnejši hit domače produkcije je ravno komad veljakov narodnozabavne muzike, ki prav tako delujejo petnajst let. Navsezadnje so tudi medijski ljubljenčki alterja (N'toko), sredine (Dan D, Umek) in popa (Plestenjak) potrebovali dobra desetletja, da so prišli do statusa velikanov. Napovedujem, da bo naslednji veliki dogodek domače scene vrnitev nekoga izmed že davno razpadlih, naj si bodo to Gu-Gu, Videosex ali kdo drug iz spomeniškega varstva. Vse to najbolj ubija mlade, progresivne in alternativne izvajalce, ki bi morali biti že davno protagonisti domače scene, a so dejansko trenutno namesto njih to zabavnjaki. 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Robert, 25.03.2014, 11:36

Pa treba je še reči, da kriza precej vpliva, ampak da so tudi v preteklosti bila zatišja po tem, ko se je pojavilo par izjemnih izvajalcev! Ne more biti non stop toliko novih dobrih!

Robert, 25.03.2014, 10:37

Veliko folka se ljubiteljsko ukvarja z muziko v Sloveniji, ampak to še ne pomeni, da imajo res kaj za ponudit! Običajno niso posebej nadarjeni, niti delovni in se bodo težko kam prebili, ker ne glede na problem scene, zaradi vsebine težko dosežejo kaj več kot kot nekaj podtalnih špilov!Mnogi od njih niso drugačni, ampak nekvalitetni!
Olivija produkcijsko sploh ni zgrešena, pa čeprav so bili precej na začetku! Vse se super sliši in zvočna slika je jasna, kitare so super! Res ena tak zelo lepa produkcija, za tako super in lepo ploščo! Pa Gau ni rabil posebej dolgo! Takoj ko se je glasbeno razvil in začel delat res izjemno muziko, se je začelo! Bili so pa tudi boljši cajti v marsikaterem smislu! Pa trajajo stvari včasih ja! Polno je razlogov, ampak konec koncev je pravzaprav težko reči, kaj je uspeh, bi pa lahko tisti, ki so kvalitetni in imajo možnost za večje uspehe, hitreje in bolje prišli do publike, če govoriva o tem uspehu! Gau ima še vedno precej koncertov in je razprodal veliko dvoran lani in prejšnja leta! In recimo Kreslin je rabil precej časa takrat! Sicer še ni bil avtor v sedemdesetih! Pa pri Dan D so bili še kakšni drugi razlogi, ker te krize še ni blo in čeprav sta bili že prva dva albuma kul, je blo očitno več nekih faktorjev(manager, rabli so par ful dobrih hitov…)! Ampak saj se strinjam da je težje in da bi lahko blo boljše, ampak nekaterim kljub vsemu hitro uspe, pa čeprav žal nivo Maje Keuc pač ni to, kar si v kvalitetni glasbi želimo!

Saj napisanih je nekaj dobrih poant in se strinjam z osnovnim tonom kolumne, da je vse veliko težje, kvalitetni mainstremovci se težje prebijejo, alternativcev, ki marsikaj čutijo, povejo, se borijo in trpijo, pa ta današnja zlobno kapitalistična družba sploh ne mara! Je pa bilo do neke mere tako že z Zappo, ampak tisto so bli še res lepši časi!

Mladi underground bandi, pa se skozi podtalno mrežo precej podpirajo, kar je lepo za tiste, ki jim to bolj sede, pa čeprav to pogosto ni za bolj zahtevnega poslušalca! Neisha in Omar pa morata svoje neuspehe pripisati predvsem vse manjši kvaliteti! Le redki so tako dobri in konsistentni kot Kreslin!
Pa so dobri producenti pri nas in tudi v časih rock and rolla, so bili nekateri kar člani bandov!
Tudi Gjurin do neke mere sledi trendom, ampak samo do neke mere(simfonija je trend!?) in čeprav gotov tudi razmisli, kako narediti hit, pa ostaja zvest samemu sebi in kvaliteti!

Jizah, 25.03.2014, 09:29

Robert,

v Sloveniji je v zadnjih letih ogromno zanimivih izvajalcev, tako v polju undergrounda kot mainstreama, če ga že sam hočeš predalčkat. Problem je, da teh izvajalci kaj hitro bodisi izginejo bodisi razpadejo tudi zato, ker ne dobijo špilov, ker so o njih spisali dva članka in nasvidenje. Problem je, da za vse, ki so drugačni ni nikakršnega medijska prostora. To se je zgodilo tudi z Galom Gjurinom in njegovim prvim projektom Projekt Mesto, Galova Olivija je recimo produkcijsko precej zgrešena in slaba (ja gre za njegov prvi pop projekt in hkrati po meni najboljšo slovensko pop ploščo desetletja). In Gal je totalni primer vsega tega - hočeš ali nočeš. Potreboval je 10 let, da ga je kdo povohal, prej so ga vohali jazzerji in podtalni izvajalci, Projekta mesto ni povohal nihče, Gal kot centralni del Ntokovega begi benda ni pomenil nič. Dan D so drugi tak primer, porabili so 10 - 15 let, da so jih sploh zavohali izven Dolenjske. Če pa v plejadi mladih izvajalcev ne vidiš nič dobrega pa sceno premalo spremljaš. Dejstvo, ki ostaja je, da Gal Gjurin še vedno ne more polniti špilov v klubu za 300 ljudi 4 - 5 krat na leto. Naredi promocijski koncert, potem pa ga ni. In to je problem. Poleg popevk in EME. V medijskem prostoru je danes Gala precej manj kot ga je bila v času Olivije in prve plošče Gala in Galeristov, v bistvu se bolj v javnosti pojavlja Severa kot Gal. Povej kateri bend pred desetletji je potreboval desetletje in več, da je kam prišel.

Dejstva so še vedno jasna. Mladi in neuveljavljeni bendi na terenu igrajo veliko več kot preostali. V zadnjih letih smo dobili nekaj odličnih plošč ali koncertnih mladih izvajalcev v različnih žanrih (Trus!, Ewok, New Wave Syria, projekt Jimmy Barka Experience (na čelu z Marjanom Stanićem), nekaj res talentiranih bendov pa je odšlo v pozabo oz. razpadlo (Intimn Frizurn, Demeter, razpadli Melodrom...). Omar in Neisha sta danes daleč, daleč od svojega highlighta, Omar igra za mali honorar in spet ne more napolnit kluba za 300, ko nima promocije, Neishe tudi skorajda ni, nekoč je bila vsak teden nekje na "terenu", danes so to redki dogodki, polnila je Križanke in Cankarja v nekaj mesečnem periodu, danes je to nemogoče. In plošče teh izvajalcev zvenijo (torej so zvočno in produkcijsko) osiromašene in daleč za zvokom, ki bi si ga nek medij lahko spustil ob sodobnem hitu tvoje produkcije. In producenti še kako manjkajo, pri nas jih skorajda ni, pri nas je producent član zasedbe samemu sebi, namesto, da bi nekdo nekaj dodajal k izdelku.

In ne gre se koga omenjamo in koga ne, prostora ni neskončno. Sledenje zvočnim trendom in ustvarjanje le-teh pa je sledenje muziki. Navsezadnje je največji hit solo kariere Gala Gjurina skupek treh izjemno vrtenih tujih komadov tistega leta (ampak jst sm underground in jih seveda ne poznam, zato sem jih na njegovo željo napisal na listek, kajne)

Robert, 25.03.2014, 07:01

Problem je predvsem v vsesplošnem upadanju kvalitete glasbe, ki se najbolj pozna pri mladih izvajalcih! Sledenje trenutnim evropskim zvokom, še zdaleč ni zagotovilo kvalitete in uspehi v tujini so nekaj, kar ni resneje uspelo še nikomur in spet še zdaleč ne pomeni nujno kvalitetne glasbe! Izvajalci izpred mnogih desetletij, ki so bili zelo kvalitetni, kar se da do neke mere objektivno reči, niso dosegli uspehov že zaradi slovenskega jezika, potem pa še vseh vzvodov, ki morajo biti v osnovi vzpostavljeni! Mislim da pametni starejši izvajalci, nimajo nič proti uspehu mladih in jim tudi pomagajo. Problem pa je, da je za sodobnost značilen instant uspeh, preko talent šovov, kjer ni važna resnična kvaliteta in avtorstvo, ampak le trenuten šok, z razmeroma kvalitetnim vokalom! Iz tega večinoma ne more nastati nič dolgoročnega in če k temu prištejemo še vsesplošno krizo vrednot in umetnosti, potem dokaj težko pričakujemo kvaliteto mladih generacij, kaj šele kvalitetni uspeh v tujini! Kopiranje zvokov za trenutni uspeh, pa res ni nekaj, kar bi si naj želeli!

Problem je seveda tudi v medijih in vseplošnem kulturnem zatonu in nepodpori, a najbolj je problem v zatonu kvalitetnega človeka, šele potem pride na vrsto dejstvo, da kvaliteta ostaja v ozadju iz sekundarnih razlogov! V preteklosti je bilo več kvalitetnih mladih zvezd, a tudi takrat se je našlo precej cenenega kiča, ki je včasih sledil prav poceni tujim smernicam! Na področju oddaj RTV-ja, gre sicer na boljše, ampak ni še to to! Eurosong in Slovenska popevka , zmeraj postrežeta tudi s kakšno dobro pesmijo, pa čeprav so tukaj redko sami pevci tudi avtorji! Podobno je žal na talent šovih, ki so glavni način odkrivanja talentov in potem logično, da imamo v zadnjih letih tako malo novih kvalitetnih avtorjev! Za njih je žal premalo prostora! Ampak če pogledamo oddajo Točka, je tam sicer precej starih bendov, ampak nekaj je tudi novega in tako zelo veliko novega, pa vendarle tudi v preteklosti ni bilo in zmeraj je bilo težko naredit kvaliteten hit, ki vseh pogledih ostane za vedno! Danes je to še toliko težje!
Zvok ki se v tujini za nekaj časa prime, je kot rečeno lahko marsikaj, kar ni vredno kopirati! Z novinarji je problem ja, mnogi se premalo spoznajo, ampak obstajajo pa tudi dobri, ki so mlajši in se morda sicer pojavljajo predvsem na netu, ampak so! Glede zadnjih desetih let, pa smo vendarle imeli Neisho in Omarja, ki sta bila večinoma več kot dobra in vsekakor Gala Gjurina in nekatere manj znane glasbenike! Gal je tudi dober primer pomoči manj znanim! Je tudi izjemen avtor, pevec, instrumentalist, Jizah ga pa niti ne omeni! Mediji Gjurina podpirajo in vse bolje mu gre! Ne pozabimo da je tudi kdo iz talent show-ov izdal album in naredil kaj zelo kvalitetnega(Nina Pušlar, ki sicer ne piše sama komadov, v projektu Papir pa Maja Keuc, ki ima tudi svoje komade)!
Novi kvalitetni obrazi se tako vendarle pojavljajo, kljub vse večji moralni in umetniški krizi! Morda je bolje, da jih ne pošiljamo k producentom v tujino, razen če bodo na nivoju producentov, ki so sodelovali recimo s Šifrerjem! Biti soliden v evropskem merilu, spet lahko pomeni marsikaj, lahko pomeni nastopanje po luknjah, z nekim poceni underground bandom, ki ne opraviči niti ideje resničnega aktivizma, kaj šele muzikaličnosti! Obstajajo pa ljudje, ki vejo, kaj pomeni glasba z dobro idejo, besedilom, muzikaličnostjo in dovolj je izjemnih glasbenikov v Sloveniji, ki lahko gradijo kvalitetno, na svojem znanju, muzikaličnosti in poznavanju glasbe sveta! Seveda pa bi bilo super, če bi jih bilo še več! A pisanje tovrstnih reči undergroundovca Jizaha, ki ne bo nikoli priznal, da je sploh mogoče zares reči, kaj je zelo dobra glasba in kako se dela in se mu recimo tudi zdijo ljubezenske pesmi nekaj čudnega, je precej nesmiselno! Mainstream in underground je itak prisiljeno predalčkanje, važna je kvaliteta in podpiraje sledenja trendom, ne glede na kvaliteto, samo da se bo šlo na turnejo po Evropi, to ni to, sploh pa od nekoga, ki piše o kvaliteti in se kao izogiba komerciali! Mi imamo dobre producente, treba je le prepoznati dobro osnovo benda in narediti kar je treba!
Dan D pa so še en primer izvajalca, ki je zadnjih deset let v ospredju s kvaliteto! Glede časa, ki ga nekdo potrebuje, pa lahko zdaj vsekakor traja dlje, a tudi pred desetletji se je dogajalo, da so nekateri odlični potrebovali dolgo, sploh če štejemo od samih začetkov! Tako pridemo do zaključka, da je pravzaprav približno tako kot zmeraj, če seveda odštejemo vsesplošno krizo, ki stvari bistveno spremeni! Glede teh na koncu Jizahovega zapisa omenjenih mladih, progresivnih in alternativnih izvajalcev, pa gre za precejšnjo nakladancijo, ker pri marsikaterem hitro ugotovimo, da nima kaj ponuditi in z razlogom igra vsako leto enkrat v neki pokozlani alter luknji in potem ga Jizah pofotka, ali pa naredi kar selfie, ker je pisal o sebi!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice