SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Pluralnost zvočnih motivik

Pluralnost zvočnih motivik

Žiga Pucelj
15. junij 2013

Tridnevni festival je z nastopom zaokrožil Boštjan Leskovšek z zelo močno zvočno podobo, osnovano na vzporednem toku in srečevanju, izničevanju in metamorfozi identičnih signalov. (Foto: Boštjan Leskovšek)
Tridnevni festival je z nastopom zaokrožil Boštjan Leskovšek z zelo močno zvočno podobo, osnovano na vzporednem toku in srečevanju, izničevanju in metamorfozi identičnih signalov. (Foto: Boštjan Leskovšek)

Projektni prostor Aksiome je v preteklih dveh tednih gostil kolektiv Cirkulacija 2 oziroma razširjeno Cirkulacijo 2 in še eno realizacijo te totalne umetniške platforme. Tudi tokrat je šlo za serijo dogodkov s poudarkom na procesnosti, in le eden izmed teh je bil mini festival Zvok organizma – Organizem zvoka, tridnevno večerno druženje, vsakič ob dveh nastopih po enega avtorja ožje ekipe Cirkulacije 2 in enega gosta.

Kolektiv Cirkulacija 2 bi moral biti ob svoji večletni redni aktivnosti že dovolj poznan, vendar bo vedno pomembno poudariti njegov pomen za naše okolje, ki odmev te ekipe danes potrebuje še bolj kot pred sedmimi leti, ko je druščina zaskvotala prostore v Rogu. S tem si je že v posteljico položila izvršitev izjave avtonomnega umetnika, ki si svoje delovanje umišlja zase in ga za skupnost izvršuje po sebi – neodvisno od tokov množične konzumpcije. Cirkulacija 2 se sicer v izteku letošnjega leta bliža koncu še enega obdobja in, kot rečeno, bo njeno potencialno preobraženje in nadaljevanje aktivnosti le dobro ali celo nujno za naš prostor. Toda ta ji pri tem ni ravno v veliko pomoč.

V tokratni recenziji nas glede na naravo medija zanima predvsem t. i. glasbena, oziroma bolje, zvočna plat dogajanja, ki se je v najbolj zgoščeni in performativni obliki udejanjila z mini festivalom zvoka. Kdor je že kdaj stopil v stik s Cirkulacijo 2, ve, da se njena aktivnost v kar največji meri manifestira tudi v zvoku. Kar počne ta kolektiv, vedno zveni. Prav tako je ena glavnih premis umetnikov Cirkulacije 2 izjava zvoka napram glasbi oziroma izjava ne-glasbe (non-music). Ta izjava najmočneje prodira skozi svojo procesno vrednost, skozi kontinuirano izjavljanje na eni strani ter skozi kontinuirano ozaveščanje na drugi. Mini festival je to procesnost predočil neposredno, skozi diskurz ne-glasbe, ki so se ga na takšen ali drugačen način lotevali vsi nastopajoči. Bistveni poudarek procesnosti tega diskurza je v prvi vrsti zadržanost, saj kljub temu da je dovolj očitno prisoten, ni na noben način vsiljen ali konceptualno potisnjen v prvi plan; nato pa je zanj značilna še odsotnost konsenza (najočitnejša v razlikah med umetniki ožje Cirkulacije 2 in gostujočimi umetniki) ter povezano vpraševanje in dialog. Ti dve lastnosti (zadržanost ter odsotnost konsenza) procesnost diskurza ne-glasbe utemeljujeta kot pozitiven proces in ne kot negativno izjavljanje, kakor je nenazadnje oblikovana sama izjava ne-glasbe. S smiselnostjo te specifične izjave je morda najbolje začeti ob pojmu glasbenika oziroma ob odmiku od nekega ustaljenega pojma glasbenika, ki naj bi ga omejevala vrsta tehničnih in povezanih ideoloških parametrov. Skozi tehnična izhodišča predstavljenih zvočnih kosov (ta seveda lahko spremljamo tudi v delu umetnikov ožje Cirkulacije 2) pa vidimo tudi dominantno vlogo tehnologije, ki preko različnih logik posredovanja akcije (odločitve in dogodka), avtomatizacije in sinhronizacije procesov prevzema velik del tistega, čemur v tradicionalnejšem smislu pravimo »izvajanje«, naj bo to izvajanje glasbe ali zvočnega umetniškega dela. Prostor, ki ga kultivira Cirkulacija 2, je tako prostor kontinuiranega zvočnega dogajanja, prostor lovljenja in poslušanja zvočnih prevodov neslišnega okoljskega elektro magnetizma, prostor izvrševanja in ozvočevanja algoritemskih procesov, prostor emergence ali spretnega ciljanja nenavadnih zvočnih pojavov pa tudi prostor kaotičnega – naključnega in neulovljivega. V divji metafori je to prostor druženja.

Ko sem zato pred začetkom mini festivala Borutu Savskemu, enemu od nosilcev Cirkulacije 2, postavil vprašanje, ali bom vedel, kdaj se začenja napovedani performativni del, se mi je vprašanje zdelo povsem legitimno. Nanj sem dobil nekoliko začuden odgovor, da seveda bom vedel in da njihovo izvajanje ni konceptualizirano na tak način, da bi izzivalo takšne meje. Vendar me je ravno ob prvem nastopu gospoda Savskega in potem ob prehodu v drugi nastop večera še naprej najbolj buril širši kontekst prav tega vprašanja.

Borut Savski se je predstavitve audio-vizualnega sistema, osnovanega na vizualnem fenomenu t. i. moiré efekta lotil kot demonstracije. Z mikrofonom v roki nam je ob že delujočem sistemu predstavil ideje okoli principa, kjer relativno enostaven zvočni algoritem kontrolira vizualno projekcijo gibanja več mreženih plasti vzporednih črnih črt na beli podlagi. To gibanje ustvari moire efekt, vtis tridimenzionalnega prostora, ki vznika iz ravnine. Samo vizualno in zvočno dogajanje je bilo fascinantno v svojem enostavnem principu, k tej fascinaciji pa je prispeval še prostor in »naredi sam« kontekst Cirkulacije 2, kjer je v igri veliko nenamernih zvokov. Z mojega sedišča pod vrtečim se zvočnikom-sireno sem vzporedno enostavnemu, a na posluh v času faziranemu vzorcu enostavnih sinusoid stalno slišal komplementaren škripajoči zvok, kot odmev počene trobente. Odkriti izvor tega zvoka je pomenilo podati se v prostor, kjer pa praviloma ugotoviš, da si se v svojem predvidevanju motil. V iskanju tega zvoka sem se tako odpravil na drugo stran sobe, zato da bi ugotovil, da gre za mehanični zvok sirene, ki je, ko sem se začel o njej spraševati, škripala le meter stran od mojih ušes. Kar hočem povedati, je to, da se je po mojem mnenju največja vrednost tega dogodka pokazala nekje v mejnosti performativnega elementa, ko je enosmerna relacija, vpisana v akt demonstracije, razpadla in je začela delovati povratna zanka; ko sem v tehnične in perceptivne prvine začel vstavljati specifične interpretacije, ki so bile rezultat prav vpraševanja po kontekstu nastopanja, izvajanja zvočnega dela za publiko in samega prostora, v katerega je neizbrisljivo vpisana prisotnost kontinuirane umetniške aktivnosti. Prav zato se je tudi zgodilo, da me je uvod v drugi nastop poljskega eksperimentatorja Konrada Gęce, ko je umetnik predstavil svoja negativna stališča do performativne komponente koncertne dejavnosti, pustil precej hladnega. Bil je to namreč uvod, kot sugerira že sam »uvod«, v čisto navaden koncert hrupne glasbe. Gęca je resda predstavil tudi svoje preference do delavniških aktivnosti in res je tudi, da se je skupini pridružil šele na dan dogodka, zato je pač njegov koncert izzvenel kot zanimiva kombinacija terenskih posnetkov, na njih vezanega videa ter »no-input« in drugačne elektronike oziroma elektro-akustične glasbe. Posebno učinkovit je bil v začetku, v nadaljevanju se je fokus zvočenja namreč razdrobil na mnoge neodvisne perceptivne elemente, kar je (tudi ob iskanju različnih izvorov zvoka v prostoru) zvočno doživetje cepilo v preveč smeri, da bi lahko delovalo kakorkoli osredotočeno.

Mini festival Zvok organizma – Organizem zvoka nam je torej predstavil zanimivo vizijo stapljanja dvojice organskega in tehnološkega, ki jo posredno namiguje že samo ime festivala. Enkrat bolj in drugič manj očitno je, da se kapacitete dveh svetov zvočne reprodukcije ne izključujejo, da so pravzaprav lahko komplementarne in pridobivajo na smislu v soprisotnosti.

Naslednji večer festivala je prvi nastopil nemški zvočni umetnik Marcus Beuter, ki je ravno tako kot Gęca v okviru Cirkulacije 2 v Ljubljani nastopil že lani. Beuter nastopa kot improvizator s terenskimi posnetki, digitalno pršitvijo in obdelavo. Kot je bilo slišati, je bil Beuter tokrat bolj zadovoljen z osredotočenim zvočnim okoljem, kar na splošno ni ravno lastnost Cirkulacije 2. S tišino se mu je torej posrečilo odcepiti od tistega konteksta, o katerem sem pisal zgoraj. Njegov koncert so ključno zaznamovale součinkujoče dinamike zvoka terenskega zajema in digitalnega razporejanja. Vpeljal je osredotočeni lok, zvočni tok z glavo in repom, tišjim uvodom in zaključnim dinamičnim vrhuncem. Tovrstno zvočenje je zelo odvisno od sodobnih tehnologij snemanja in uporabe zmogljivih računalnikov. Takšen nastop kljub uporabi konkretnih zvokov in akuzmatični realizaciji ni blizu starim šolam in principom konkretnih glasb. Je sam svoj ambientalni svet.

Po Beuterju nam je zelo zanimiv pristop k ne-glasbenemu zvočenju prikazal še en član ožje Cirkulacije 2, Stefan Doepner. Doepner z računalnikom kontrolira DIY naprave – mehanične robote in druga orodja, ki zvok producirajo kot namenski ali stranski produkt, vendar je končni perceptivni vtis izjemno enoten. Vsak v prostoru prav surovo prisoten mehanični dogodek namreč vpade v zvočno prav tako surov spekter, kjer se vedno zelo neposredno prepleta močno prisoten mehanični zvok delovanja naprav ter zvoki bolj inštrumentalne akustične narave.

Tretji dan festivala je prvi nastopil veteran Seppo Gründler, akademik proslavljene avstrijske linije elektro-akustične glasbe iz Gradca. Gründler je improvizator in kitarist, ki se prvenstveno osredotoča na računalniške reakcije na uvoženi zvočni signal, v tem primeru na signal električne kitare. V končni zvočni sliki tako dominira zadnja linija računalniško sintetiziranih zvokov. Grundler je mojster programiranja in igranja algoritmov in v tem smislu je bil njegov nastop zelo uspešen in širok prikaz dinamičnih zmožnosti enostavnih sintetiziranih zvokov. Grundler v svojo narativo ni spuščal okolja, tisto, kar pa se je iz okolja vanjo kljub vsemu prikradlo, je delovalo moteče in je bilo odveč.

Tridnevni festival je z nastopom zaokrožil Boštjan Leskovšek z zelo močno zvočno podobo, osnovano na vzporednem toku in srečevanju, izničevanju in metamorfozi identičnih signalov. Njegovo digitalno-analogno tehnično zastavitev v mojih očeh najbolj zaznamuje velika kompleksnost, ko elektronske zvočnosti pridobivajo lastnosti nepredvidljivega okoljskega zvoka, Leskovšek pa to kompleksnost še poudarja z vzporedno uporabo dolgih terenskih zajemov. Boštjan je tisti član Cirkulacije 2, za katerega se zdi, da se na svojih nastopih z zvokom ukvarja v najčistejši obliki, z najmanj konceptualne nadstavbe ali temeljev.

Mini festival Zvok organizma – Organizem zvoka nam je torej predstavil zanimivo vizijo stapljanja dvojice organskega in tehnološkega, ki jo posredno namiguje že samo ime festivala. Enkrat bolj in drugič manj očitno je, da se kapacitete dveh svetov zvočne reprodukcije ne izključujejo, da so pravzaprav lahko komplementarne in pridobivajo na smislu v soprisotnosti. Vprašanje glasbe tu hočeš nočeš preplavijo druga vprašanja, vendar bi kljub temu lahko rahlo hudomušno, a z globokim spoštovanjem sklenil, da Cirkulacija 2 prinaša največ glasbe prav takrat, ko ji izjavo ne-glasbe nekako uspe osmisliti. 

NE SPREGLEJTE:


Brez omejitev: kar nama je všeč, to narediva
četrtek, 04. junij 2015
Tipkanje rifov
torek, 18. junij 2013
Sajeta 2013
ponedeljek, 29. julij 2013
Raznoliki noise revirji
nedelja, 19. januar 2014
Postava zamejca
ponedeljek, 11. februar 2013
Od šuma do pulziranja na Poletni muzejski noči 2014
nedelja, 13. julij 2014
Lišaji na plovilu
torek, 14. april 2015
Eksperiment kot premik k poslušanju
torek, 16. julij 2013
15. jubilej Kreativnega tabora Sajeta
ponedeljek, 07. julij 2014
(V)pogled nazaj
torek, 09. april 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice