SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > Podelitev najvišjih priznanj in odličij JSKD

Podelitev najvišjih priznanj in odličij JSKD

Dušan Mijanović
21. januar 2016

Zlato plaketo JSKD za življenjsko delo na področju glasbenih dejavnosti je prejel maestro Marko Munih, na skupinski sliki nagrajencev peti z leve. (Foto: JSKD)
Zlato plaketo JSKD za življenjsko delo na področju glasbenih dejavnosti je prejel maestro Marko Munih, na skupinski sliki nagrajencev peti z leve. (Foto: JSKD)

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je 20. januarja na Ljubljanskem gradu podelil priznanja za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture. Zlato plaketo JSKD za življenjsko delo na področju glasbenih dejavnosti je prejel maestro Marko Munih, Janko Ban pa srebrno plaketo JSDK za ustvarjalno in organizacijsko delo na področju zborovske glasbe. Zlati znak JSKD je šel v roke Mitju Dragoliču za pomembne dosežke na področju inštrumentalne glasbe. Na poletnem taboru mladih glasbenikov Musica creativa v Sloveniji je avgusta 2015 izvedel odmevna koncerta v Izoli in Portorožu, ki ju je posnela Radiotelevizija Slovenija. Priznanja JSKD so prejeli še Branka Bukovec, Aleksander Peršolja, Jožica Soko, dr. Janko Zerzer in Simona Zorc Ramovš.

Pred slovesno podelitvijo smo se pogovarjali z eno najvidnejših osebnosti glasbenega poustvarjanja v Sloveniji, Markom Munihom, ki je svoje življenje posvetil glasbenemu ustvarjanju, organizaciji, vzgoji in izobraževanju, ter z zamejskim skladateljem Jankom Banom, ki je s svojim delom pomembno vplival na glasbeno kulturo v zamejstvu.

Stanje v slovenski kulturi na področju klasične glasbe nekoč in danes

Marka Muniha moti predvsem odsotnost glasbene kritike ter pomanjkanje sposobnih kadrov na vodilnih funkcijah v kulturnih ustanovah, kar vodi v nazadovanje. »V našem času je bila resna glasba spremljana s kritiko, ki nas je vzgajala, da smo dobili povratno informacijo. Danes pa kritike ni! In če kritike koncerta ni, je, kot da ga ni bilo. V časopisu Delo se pojavljajo razni članki o zabavni glasbi, kjer primerjajo naše popevkarje z Bachom, Beethovenom in tako naprej. Kam plovemo?! To je nemogoče; ampak to je vse odsev današnjega potrošniškega časa, saj ni več osebnosti, ki bi vodile glasbene institucije. Nekoč so Slovensko filharmonijo vodile osebe, ki v glasbeni zgodovini nekaj pomenijo, kot so Kozina, Škerjanc, Leskovic in tako naprej. Poglejte, kdo danes vodi vse to. Saj to je nemogoče! Žal gremo nazaj.« Janko Ban je izpostavil problem državnega financiranja kulturnih ustanov v zamejstvu. Rešitev vidi v sistemskem financiranju. »Država Slovenija prispeva eno leto višji prispevek, spet drugo leto nižjega. Kulturne ustanove pa potrebuje za svoje nemoteno delovanje stalno financiranje.« O odnosu Republike Italije do svojih manjšin je povedal: »Kljub temu da je država Italija uvedla zaščitni zakon za manjšine, je ta sestavljen tako, da problemov ne rešuje, ampak jih odlaga

Zborovodstvo doma in v zamejstvu

»V centru je še vedno skoncentriranih največ pevcev, prav zato je nekaj ljubljanskih zborov vrhunskih in na tekmovanjih dosegajo visoko raven, čeravno se tudi na periferiji zelo trudijo in imajo odlične zbore, predvsem v Mariboru, na Obali in Novi Gorici. Prav na te točke je lahko periferija ponosna,« je presodil Munih. Povsem drugačna situacija je na področju slovenskega zborovodstva v Italiji. »Kvaliteta zborov v zamejstvu je marsikdaj primorana stopiti v ozadje, ker je v marsikateri slovenski vasi pevski zbor še edino kulturno delovanje tiste vasi v slovenščini, in če teh zborov ne bi bilo, bi utihnila slovenska pesem in beseda. Pred tridesetimi leti je bilo takšno stanje v Benečiji, sedaj je žal podobna situacija tudi na Tržaškem in Goriškem. Kot strokovnjak na žalost ne smem razmišljati o kvaliteti zborov, ampak moram biti vesel, da zbori sploh še delujejo,« je povedal Ban, ki je s svojim delom pomembno vplival na slovensko glasbeno kulturo v deželi Furlaniji – Julijski krajini. Dodal je še, da mu nagrada veliko pomeni prav zato, ker jo je prejel za delo z zamejskimi Slovenci.

Sporočilo mladim

Ban, ki je študiral violino, tolkala, muzikologijo, solopetje in dirigiranje, mladim sporoča: »Z glasbo naj se ukvarjajo tisti, ki do nje čutijo življenjsko predanost, na tej poti naj vztrajajo, se izobražujejo, in potem jim bo glasba prinesla dosti veselja v življenju.« Munih, ki je zanimanje za glasbo prejel od staršev, se v rani mladosti ni izrazito navduševal nad glasbo, dokler ni začel obiskovati višje gimnazije v Ljubljani. Stanoval je v Dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer so prebivali tudi člani takratnega konservatorija, ki bi ga danes lahko primerjali z Akademijo za glasbo. »Ob nedeljah je v dijaškem domu, v nekakšni kapeli, igral simfonični orkester, in ko sem jaz kot pubertetnik, star 16 let, to slišal, me je tako prevzelo, da sem od izbruha čustev zajokal. Tisti trenutek sem se zavedel, da bom svoje celotno življenje posvetil glasbi. Mladim sporočam, naj poslušajo sami sebe, in ko jih glasbena sla oziroma notranji klic zagrabi, kakor je mene, se mu morajo odzvati,« je Munih svetoval mladim za začetek njihove glasbene poti.

Pomen ljubiteljskih dejavnosti

Na podelitvi priznanj je poleg maestra Muniha spregovorila ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ter v slavnostnem nagovoru izpostavila, da so ljubiteljske dejavnosti zatočišče za vse, ki so jim takšne ali drugačne objektivne okoliščine preprečile, da bi se podali na profesionalno pot. Prav zato se bo kot ministrica zoperstavila vsem pritiskom, da Ministrstvo za kulturo zmanjša ali celo ukine sredstva, ki jih namenja ljubiteljskim kulturnim dejavnostim. Glede na velik pomen ljubiteljske kulture za narodovo identiteto in naš obstoj bi bilo vsako drugo postopanje povsem nesprejemljivo. V slavnostnem nagovoru je podobno razmišljal tudi Munih. Izpostavil je, da je njegov prijatelj, vrhunski skladatelj in dirigent Lojze Lebič največje spoštovanje in pozornost v svojem glasbenem delovanju užival med ljubitelji, ko je vodil APZ Tone Tomšič. Munih ga je na tem mestu nasledil in se desetletja, ko je zbor vodil (1965–1975), spominja kot enega najlepših v svojem življenju. Zaveda se, da za kulturo ni bilo nikoli dovolj denarja, in danes ni nič drugače. Vseeno pa se je vprašal, kako je mogoče, da JSKD s svojimi območnimi izpostavami – kot primer dobre prakse je navedel JSKD Tolmin – uspe s skromnimi sredstvi organizirati vrhunske prireditve, ki so za naš narod pomembnejše od tistih, ki jih ponujajo profesionalne inštitucije. Prav zato je izrazil veliko zadovoljstvo, da je prejel tako eminentno priznanje, ki ga JSKD podeljuje za delovanje na področju ljubiteljskih dejavnosti.
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice