SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Podgurski dub

Podgurski dub

Borja Močnik
24. februar 2012

Podgurski dub
Dubzilla:
Dubzilla (Založba
Radia Študent
, 2011)

Prakse, povezane z duberskimi žanri, so na Slovenskem osamelci, ki pa imajo že določeno tradicijo. Novejši prijemi, mešanje nekoč revolucionarne jamajške studijske tehnike z današnjimi estetikami techna, rocka, drum'n'bassa ... pa se pojavljajo še bolj razmetano. Vsake toliko se je kak komad sodobnega duba znašel na kompilaciji Chilli Space, v gosti frekvenci pa že leta, predvsem v Gala Halo, prihajajo razni izvajalci tega žanra, najpogosteje iz Francije, kjer je ta scena še posebej razvita in razvejana. Zadnja mestna inštitucija dubadelije pa je Dub Lab, vsakotedenski ponedeljkovski dogodek v Channel Zero, kjer se glasbeni diapazon razteza od roots reggaeja pa vse do (post)dubstepa.

Konec lanskega leta smo v kratkem časovnem intervalu dobili kar dva nadvse zanimiva ploščka. Prvi je kompilacija Frajton dub, ki jo je izdala mariborska Kibla in ponuja domiselno interpretacijo »ponarodelega« zvoka frajtonarske harmonike skozi filter duberskih posegov mlajših slovenskih producentov večinoma elektronske glasbe. Na zbirki se je znašel tudi posnetek dolenjskega inštrumentalnega benda Dubzilla, ki je kmalu zatem izdal samonaslovljeni in dolgo pričakovani prvenec.

Skupino sestavlja pet članov, deluje pa od leta 2006. Sprva je v osnovo duba pletla še roots reggae in rockerske vzorce, precej po vzoru živahne francoske scene. Prelomnico delovanja skupine pomeni nastop na Klubskem maratonu v organizaciji Radia Študent leta 2008, kjer je v seriji koncertov izpilila kompakten odrski nastop.

Dubzilla ima torej za seboj že petletko delovanja, v tem času pa smo jo veliko pogosteje kot na kaki fizični ali spletni izdaji lahko preverili v živo. Dobra doza koncertiranja ji je pri poznem snemanju prvenca očitno dobro dela, saj skupina na posnetkih deluje uigrano in igrivo.

Čisto jasna osnova glasbe Dubzzile je še vedno dub, z vsemi značilnimi žanrskimi zvoki debelega basa, suhih bobnov, ritem kitare, raznih klaviatur in bogatih efektov. Pri uporabi sredstev se fantje gibljejo po prostoru konvencij scene in ne presenetijo s kakim nepričakovanim zvokom ali inštrumentom. Zato pa so veliko bolj domiselni s svojim stilom, ki se od klasične dubadelije razteza izjemno široko, tja do (crossoverskega) rockerskega žaganja in elektronskih vložkov, celo do nekakšnega postpunka.

Glavna značilnost prvenca Dubzille so hkrati razvejani in razvlečeni aranžmaji.

Glavna značilnost prvenca Dubzille so hkrati razvejani in razvlečeni aranžmaji. Komadi so dolgi od pet do osem minut in ponavadi gre za princip zaporednega nizanja idej. Refreni in kitice tako pogosto niso prepoznavni, saj se viže izmenjujejo izjemno hitro. Pristop pri nekaterih posnetkih deluje sveže, saj osnovi kompaktnega in repetitivnega duba doda prepotrebno dinamiko. Na drugih delih pa deluje rahlo zmedeno in razmetano, prevelika količina idej in sicer povezanih melodičnih (mikro)temic znotraj posameznega komada povzroči kontra učinek, tako da te ideje ne pridejo toliko do izraza, kot če bi se jih nekoliko zajezilo in jih konkretiziralo po pregovoru »manj je več«.

Po drugi strani tovrstne aranžmajske rešitve delujejo bolje v živo, saj se daljši neprekinjeni kosi, v katerih se izmenjujejo množice tem in razpoloženj, osvobodijo forme klasičnega komada in z dodatnimi improviziranimi intervencijami prevzamejo vlogo klubskih setov, včasih tudi džemanja, kar je posebej učinkovito pri »basovskih« godbah. A podobno velja za velik del vsaj približno sorodne produkcije, saj močno poudarjene nizke frekvence drugje kot na masivnejših zvočnih sistemih pač ne morejo priti do polnega rohnečega izraza.

Najočitneje fantje »izrabljajo« posnetke govorjene besede, naj
gre za politične govore, populistične parole ali pravljice.

Še ena komponenta glasbe Dubzille je uporaba različnih semplov. Najočitneje fantje »izrabljajo« posnetke govorjene besede, naj gre za politične govore, populistične parole ali pravljice. Ikone naše skupne kulturno-politične dediščine, kot so Tito, Ivo Kramberger in Rdeča kapica, dobijo krepko rekontekstualizacijo, ki pa bi lahko bila (tehnično) drznejša od samega vpenjanja vokalnih fragmentov na duberske podlage.

Če se bo zasedba Dubzilla pri nadaljnjih pobudah lotila malo radikalnejše in bolj premišljene uporabe in obdelave semplov, če se bo nametavanja melodičnih rešitev lotila malo bolj selektivno, potem bo njen dub še konkretnejši, markantnejši in masivnejši. Kljub temu je že prvenec povsem suveren in zrel izdelek, ki pomeni eno pomembnejših poglavij podalpskih duberskih godb.

NE SPREGLEJTE:


Matura podgurskega duba
ponedeljek, 19. maj 2014
Prst usode
četrtek, 20. marec 2014
Perpetualno zorenje
sobota, 13. september 2014
Novo poglavje slovenske elektronike?
sreda, 13. maj 2015
Dubovsko-elektronska lekcija
petek, 28. februar 2014
Dobri obeti za domačo alternativo
četrtek, 10. november 2011
Deviacija, ki se ni zaman medila malce dlje
sobota, 20. april 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice