SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Poklon in presežek

Poklon in presežek

Matej Krajnc
08. september 2013

Ob tehnični dovršenosti tria ne gre nikjer za prevlado tehnike nad igranjem, torej nad »občutkom«, pač pa je v prvi vrsti za pristno jazziranje.
Ob tehnični dovršenosti tria ne gre nikjer za prevlado tehnike nad igranjem, torej nad »občutkom«, pač pa je v prvi vrsti za pristno jazziranje.
Marko Petrušič / Nikola Matošić / Iztok Repovž:
Bud Powell in njegova glasba (Jazz & Blues Records, 2013)

Bud Powell je bil po predalčkih popularnoglasbene zgodovine jazzovski pianist. Tisti, ki so ga predalčkali, verjetno niso nikoli zares slišali njegovih albumov, kjer je preigraval in improviziral na Chopina in Bacha. Igral je vse, od lahkotnih jazzovskih popevk do zahtevnih glasbenih stvaritev, ki jih ponavadi uvrščamo v obdobje bebop glasbe, vendar je Powell glasbenozvrstne oznake presegel in se v zgodovino zapisal kot »oče« sodobnega jazzovskega klavirja.

V igranju Buda Powella slišimo tako zgodnje vplive razigranega sloga Fatsa Wallerja kot tudi bliskovito virtuoznost Arta Tatuma in »after-hours« slog Theloniusa Monka. Tatum je bil prvi, ki je Powellu vrgel kost, da je namreč treba vedno stremeti k še večji popolnosti in se ne zadovoljiti s stagnacijo. V tej miselnosti ga je podpiral Monk, ki mu je odprl vrata bebopa in novih tehničnih možnosti. Tako »barrelhouse piano« kot ritmično kompleksni bebopovski klavir najdeta v Powellovi glasbi nove presežke, predvsem pa nov glasbeni jezik, ki ga je izjemno težko posnemati, kaj šele nadgrajevati.

Zato je vsaka plošča v poklon Powellovi glasbeni nadarjenosti vredna temeljitega premisleka. Mladi glasbeniki so na srečo vedno bolj neobremenjeni z doseganjem in preseganjem, pač pa, vsaj tisti, ki zares kaj štejejo, enostavno igrajo glasbo. Na tak način odpade pritisk doseganja ekvivalenc, presežkov, izgine vsaka sled potencialne tekmovalnosti, ki ponavadi hromi (po)ustvarjalni proces. V našem primeru gre dejansko za (po)ustvarjanje – na plošči, ki je še čisto sveža prišla iz glasbenih skrinj založbe Jazz & Blues Records (znamenito ploščarno še vedno najdete na Trubarjevi v Ljubljani), gre tako za ohranjanje spomina na glasbo Buda Powella kot tudi za avtorski dodatek v slogu mojstrovih izletov po klaviaturi.

Marko Petrušič je pričujoči album posnel decembra lani v studiu Metro, in če datum ne laže, na enem samem snemanju, kar je povsem v duhu klasičnih jazzovskih dosežkov. Glasbe s Powellovega repertoarja je za slabih 40 minut, nakar se zvrstijo tri Petrušičeve avtorske skladbe, ki bi zlahka ušle iz Powellove skrinje. Tovrstna nagraditev že tako in tako izvedbeno zahtevnega projekta je seveda vesel dogodek, tudi za »običajnega« ljubitelja jazza, ki mu sploh ni treba preskočiti iz powellovske štimunge. Vesel še bolj zato, ker pri nas še obstaja dobra avtorska jazzovska glasba, ki ni zgolj eksperimentalna, ampak v sebi združuje izročilo klasičnega in sodobnega jazza.

Zvočna slika klavirja, kontrabasa in bobnov nas popelje skoz zgodovino jazza, kjer so tatumovsko-powellovska bliskovitost, wallerjevsko-basiejevska razigranost pa monkovska uglajenost in tudi ellingtonsko-strayhornovska drznost ...

Z veseljem torej ugotavljamo, da kljub tehnični dovršenosti ne gre nikjer za prevlado tehnike nad igranjem, torej nad »občutkom«, pač pa je v prvi vrsti prisotno pristno jazziranje, kjer vsako glasbilo najde svoje mesto in izstopi zgolj takrat, ko je to potrebno. Še posebej razveseljivo je, da so na tak, nevsiljiv način aranžirane tudi avtorske skladbe, kjer bi se pri manj veščih in bolj potrjevanja željnih glasbenikih kaj lahko zgodil kak hoteni zvočni prehod v nadvlado tega ali onega glasbila. Vendar nas že pristop tria h klasičnemu repertoarju prepriča, da se kaj takega ne bo zgodilo in da imamo pred seboj glasbenike, ki se jim ni treba dokazovati, pač pa želijo in zmorejo predvsem igrati. Zvočna slika klavirja, kontrabasa in bobnov nas popelje skoz zgodovino jazza, kjer so tatumovsko-powellovska bliskovitost, wallerjevsko-basiejevska razigranost pa monkovska uglajenost in tudi ellingtonsko-strayhornovska drznost del ene zvočne slike, ki se seveda menja glede na zahtevo posameznih skladb, a ves čas drži nekakšno »swingovsko« rdečo nit; ta nas spremlja tudi v skladbah, ki jih zgodovina jazza uvršča v predalček bebopa.

Izbor iz Powellovega repertoarja prinaša tako njegova vplivna avtorska dela kot tudi nekatere skladbe, ki jih je vzel izpod peresa drugih. Uvodna Indiana nas spomni na klasični »hot jazz«, bila je ena najznačilnejših izvedb Louisa Armstronga, ki jo je z različnimi zasedbami posnel večkrat. I'll Remember April je takisto standard z repertoarja jazzovskih popevk, znan vsem, ki ste si kdajkoli ogledali kak film Abbota in Costella, poslušali Sinatro, Milesa Davisa, Birda, Mingusa, Judy Garland ali množico drugih, ki so se lotili te skladbe. Med neavtorskimi Powellovimi srečamo še Reets And I in Cherokee; prvo, izpod peresa Bennyja Harrisa, je Powell posnel leta 1954 na desetpalčnem albumu The Amazing Bud Powell Vol. 2 (naslednje leto je izšla še 12-palčna različica), druga pa je izpod peresa Raya Nobla, ki je skozi leta takisto doživela veliko število izvedb, tako »klasičnih« kot progresivnejših, vokalnih in inštrumentalnih (Count Basie, Sarah Vaughan, Charlie Parker …). Powell sam je skladbo omenjal kot eno tistih, ki so nanj imele ključen vpliv pri odkrivanju manj klasičnih jazzovskih pokrajin. Kot Reets, se je tudi Cherokee pojavljala v filmih.

Med avtorskimi Powellovimi skladbami najdemo tako Strictly Confidential kot ognjevito Tempus Fugue-It in Untitled Ballad, torej reprezentativen spekter njegovih del, tako baladnih kot malce bolj eksperimentalnih, tri Petrušičeve avtorske skladbe, The Man in Suit, Slow Change in First Theme, pa dajo upati na kak povsem avtorski album v (bližnji) prihodnosti. Tako kontrabasist Nikola Matošić kot bobnar Iztok Repovž, ki ritmično podlagata Petrušičevo igranje, sta ljubiteljem in poznavalcem jazza pri nas že dobro znana.  

NE SPREGLEJTE:


Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Živi posnetki na »suhi« plošči
nedelja, 30. september 2012
Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015
Šalamonov kreativni homunkulus
petek, 28. oktober 2011
Čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno
sobota, 01. januar 2011
Čas za ves ta djézz
torek, 03. marec 2015
»Harmonika je dno … in vrh.«
petek, 28. februar 2014
Zveneči ostri robovi
petek, 08. maj 2015
Zmes raziskovanja in občutka za pesem
ponedeljek, 15. april 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice