SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Pol stoletja Popevke, pol stoletja rokenrola

Pol stoletja Popevke, pol stoletja rokenrola

Jure Longyka
18. september 2012

Jure Longyka (foto: osebni arhiv)
Jure Longyka (foto: osebni arhiv)

»V Slovarju slovenskega knjižnega jezika popevka nima najboljše oznake; najprej je omenjena kot 'vokalna skladba v popularnem ritmu z vsebinsko nezahtevnim besedilom' in nato kot 'umetniško nezahtevna pesem'. Ko pa dodamo pridevnik 'slovenska', dobi drugačen pomen; 'slovenska popevka' uživa ugled kot vokalna skladba z lepo glasbo in dobrim besedilom,« piše Vladimir Frantar v uvodu v svojo novo knjigo Enkrat še zapoj … 50 let Slovenske popevke. Res, čisto drugače kot pri slovenskem filmu. Besedna zveza »slovenska popevka« ljudi praviloma pritegne. Ko gre za zgodovino, je konsenz vsesplošen. Ko gre za sodobnost, nekoliko manj. A večina se ne nakremži, eh, slovenska popevka, temveč tudi na večer, ko predstavljajo cvetober novih, čisto rade volje sedejo pred zaslon. Tudi sam sem si jo, letošnjo Slovensko popevko, privoščil.

Voditelja Mojca Mavec in Mario Galunič sta bila simpatična v kovanju verzov in prikupno zmedena pri operativnih nalogah. Prenovljena ljubljanska Opera je dobro opravila nalogo. Scenografija Tatjane Koritnik je bila odlična, primerljiva z najboljšimi Jožeta Spacala v sedemdesetih letih. Kljub okrogli obletnici festivala gledalci TV prenosa nismo dobili nič več zgodovine kot ponavadi. Dokumentarne vložke so namesto reklamnih blokov videli oziroma slišali le radijski poslušalci in tisti na prizorišču ter gledalci ponovitve. Domačo nalogo je bilo treba opraviti prej, že 11. 9. je bil namreč na sporedu dokumentarec Zlati prah nostalgije – Prvih 50 Slovenske popevke Slavka Hrena, duhovit, dobro zmontiran iz novega gradiva in umeščen v sedanji trenutek; pri obravnavi teme je Slavko lepo presegel svoj vzorec serije Nostalgija iz devetdesetih let.

Čas telefonskega glasovanja je kot običajno zapolnil potpuri starih slovenskih popevk. Izbor brez presenečenj. In tudi brez Robežnikovih Presenečenj. Veterani, do katerih velja biti prizanesljiv, in tisti, ob katerih se ti usta raztegnejo v nasmešek. Zimzeleni Lado Leskovar je bil tak kot vedno, Arsen Dedić ni zamudil na pegasti zmenek, Nino Robić pa bo najbrž še pri petindevetdesetih nepoboljšljiv šarmer. Katja Koren in Eva Boto sta se dobro odrezali. Daleč najboljši med mlado gardo pa je bil Andraž Hribar, silovito iskriv, pravi car, v enem mahu je zavzel in pohrustal oder ter vse pod njim. In bilo je lepo, da so kamere ujele posameznike v občinstvu, ki so prepevali refrene.

Nagrade so nagrajencem kot običajno zmetali v hrbet, brez napetosti, brez šlifa, brez trenutka, ki bi jim pred kamerami v več kot dveurni prireditvi pripadal. Čisto vsako leto je enako, kot da prvič režirajo podeljevanje nagrad. Od konca telefonskega glasovanja do razglasitve je minilo več kot dvajset minut, pa na oder niso mogli pripeljati avtorjev naj popevke po izboru občinstva? Čudno.

Za večino letošnjih pesmi sicer ni mogoče reči, da so slabe. A roko na srce – precej običajno dolgočasne.

In tekmovalne pesmi? Precej eko po naslovih, ni kaj. Naravno, Manj je več, Zgoraj brez … Ali niso nekoč na Slovenski popevki že opevali nudizma? Ne spomnim se dobro, ne bi stavil, čudil pa se tudi ne bi. Za večino letošnjih pesmi sicer ni mogoče reči, da so slabe. A roko na srce – precej običajno dolgočasne. Darja Švajger žal ni bila v formi. Ali pa ji pesem ne leži? Njen nastop je bil daleč od pevske vrhunskosti, ki smo je pri njej vajeni. Duet Mance Izmajlove in Slavka Ivančiča je bil nov dokaz za to, da matematični zakoni veljajo tudi v popularni glasbi. Dva minusa sta dala plus, posamič sta bila precej nemogoča, skupaj pa je kar šlo, iz njene votlosti in njegove raskavosti je nekaj nastalo. Popevka v izvedbi Nine Pušlar je ravno prav zlajnana, da gre v uho, in ravno dovolj dostojna, da se uvrsti v kategorijo tistih, ki vselej učinkujejo. Peti pa Nina zna, tu ni kaj, super bi bilo, če bi imela malo boljši repertoar. Katarina Mala je bila malo preveč trashy. Preveč so šmirali, ona in zavijajoča spremljevalna pevca (od katerih je eden tudi avtor pesmi). Popevčica je povsem simpatični retro in res nam ni bilo treba s prstom v oko dopovedovati, da ne mislijo resno. Oziroma da mislijo resno s tem, da ne mislijo resno, bolje rečeno. Iva Stanič je bila tu in tam malce negotova, popevka sicer že stokrat slišana, a korektno resnobna in kar prepričljiva. Nuša Derenda in Marko Vozelj pa sta skupaj enako izvrstna pevca kot posamič. Toda pesem … huh, kako prežvečeno.

Rudi Bučar je bil edini zares drugačen. Njegova popevka Še malo je bila na letošnjem festivalu edina, v kateri se bogato zrcali izkušnja rokenrola.

Rudi Bučar je bil edini zares drugačen. Njegova popevka Še malo je bila na letošnjem festivalu edina, v kateri se bogato zrcali izkušnja rokenrola. V kateri so resnične primesi bluesa, funka in soula (in ne le kvazi oblikovni okraski na običajni popevkarski pašti, kakor se najpogosteje dogaja). V kateri je lahko orkester zagruval z nepričakovano napetostjo. V kateri tudi tišina govori. Tega seveda ne bi bilo brez dobrega aranžmaja Aleša Avblja, ki je prinesel spomin na I Put A Spell On You in It's a Man's Man's Man's World. Morda preveč očiten, zoprno je, ko začneš kmalu po začetnih taktih besno tuhtati, na katero pesem te že to spominja, in dokler ne pogruntaš, se težko osredotočiš na to, ki je trenutno pred teboj. Rudi je bil v svoji mirni zbranosti odličen, za moj okus je imel daleč najboljši odrski nastop. Zlahka bi ga prestavili na San Remo ali kamorkoli drugam. Ko je na koncu pesmi slekel dobro ukrojeni suknjič in ga spustil na tla, je bila gesta povsem primerna vzdušju, hote ali nehote pa je spomnil na čase strastnih dečkov, ki so pred pol stoletja z rahljanjem kravat rušili odrske tabuje, od Jacquesa Brela do Đorđeta Marjanovića in Lada Leskovarja.

Hvala, Rudi. Le še avtor in izvajalec zmagovalne skladbe po mnenju žirije Matevž Šalehar Hamo mu lahko za silo stopi ob bok. Vsi drugi, od katerih bi pričakovali podobno, ne Omar Naber, ne Dan D-jevec Tomislav Jovanović Tokac ali Gaber Radojevič kot avtorja, ne v popevkarske škornje preobuti pevec skupine Requiem Sergej Škofljanec, se niso dovolj izkazali. Ali pa so njihovo iskro v kali zatrli aranžerji, kdo ve. To je tisto, kar pridigam že vse od oživitve Slovenske popevke leta 1998, če me je le kdo pripravljen poslušati. Sodobna popularna glasba, tudi sodobna popevka, mora rasti na polstoletni tradiciji rokenrola. Ali pa je ni. In če tega ni na Slovenski popevki, nimamo pred seboj nič drugega kot pogreto postano župo za polnjenje razvedrilnih televizijskih terminov.

Najboljših ni več na festivalih, že dolgo ne. In dokler bo tako, kot je, jih ne bo nazaj.

»Najboljših več ni, najboljši so šli …« Ste se kdaj vprašali, zakaj Platina Siddharte, Kadar sva sama Olivije, Čas skupine Dan D, Led s severa Big Foot Mame ali Tabujeva Poljubljena niso bili na nobeni Slovenski popevki ali Emi? Nekoč v starih časih, ko je bila Popevka vrhunec domače popularnoglasbene produkcije, bi se to zgodilo. A ti časi so nepreklicno mimo. Najboljših ni več na festivalih, že dolgo ne. In dokler bo tako, kot je, jih ne bo nazaj. Na festivalih vlada povprečje, z redkimi izjemami. Predvsem avtorsko povprečje, dobrih izvajalcev ne manjka. Povprečje, ki je deležno veliko več pompa, kot bi mu ga bilo vredno nameniti.

Ko so leta 1983 ukinili Slovensko popevko, je bilo to neizprosno znamenje časa in edino pravilno dejanje. Razvoj popularne glasbe ni več stanoval tam. Oživitev leta 1998 razen nostalgije in tu in tam kake lepe lastovke še do danes ni prinesla pomladi. In veliko vprašanje je, ali jo kdaj bo. Bojim se, da ne.

»Ko se je festival začel, je bil v duhu dobe, ta pa je zelo pomemben. Festival je padel na plodna tla in požel navdušenje. To je trajalo deset let, morda malo več. Potem se je svet, in z njim glasba, začel spreminjati. Ta doba je minila« (Jure Robežnik). »Nove teme, nove razmere kličejo k drugačni glasbi, k drugačni upesnitvi, drugačni interpretaciji« (Elza Budau). Je treba še kaj dodati? Za katero dobo že prirejamo festival Slovenska popevka? 

NE SPREGLEJTE:


Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015
Še vedno iskre
sreda, 04. julij 2012
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
»Naša kaseta bo kvazipank«
sreda, 24. avgust 2011
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014
Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo
torek, 02. junij 2015
Zatišje pred viharjem?
nedelja, 17. marec 2013
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice