SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Poletni festivalski pogovori: Klemen Ramovš, festival SEVIQC Brežice

Poletni festivalski pogovori: Klemen Ramovš, festival SEVIQC Brežice

Tanja Benedik
09. junij 2015

Klemen Ramovš, flavtist, ustanovitelj Ars Ramovš in dolgoletni vodja in direktor festivala Seviqc Brežice, ene izmed osrednjih ustanov za prezentacijo stare glasbe pri nas in v Evropi. (Foto:Milan Markelj)
Klemen Ramovš, flavtist, ustanovitelj Ars Ramovš in dolgoletni vodja in direktor festivala Seviqc Brežice, ene izmed osrednjih ustanov za prezentacijo stare glasbe pri nas in v Evropi. (Foto:Milan Markelj)

Pogovarjali smo se s Klemnom Ramovšem, umetniškim vodjo festivala z dolgo tradicijo, ki s prizorišči širom Slovenije bogati ne samo dogajanje v mestnih središčih, temveč tudi in predvsem v manjših lokalnih okoljih, ki se lahko pohvalijo s kulturno-zgodovinskimi arhitekturnimi dosežki.
Letos bodo lahko obiskovalci uro pred koncertom prisluhnili festivalskemu predtaktu. Gre za kratek in neformalni pomenek z nastopajočimi umetniki. Sledil bo voden ogled koncertne lokacije (muzejske zbirke, gradu, cerkve…). Znova bo poskrbljeno tudi za prevoz iz Ljubljane, v kratkem pa tudi možnost prevoza tudi od drugod (SLO in tujina) direktno do koncertne lokacije v dogovoru z GoOpti, npr.
https://www.goopti.com/sl/events/festivala-seviqc-breaice-2015-le-baroque-nomade
*
Seviqc Brežice 2015: 21 različnih koncertnih lokacij po Sloveniji, 13 različnih zasedb, 91 glasbenikov!

Seviqc Brežice – Semper viva quam creata – Vedno živa kot ustvarjena. Glasba seveda. Že od leta 1997, ko ste festival preselili iz Radovljice, nosi Brežice v imenu. Zakaj?

Ko smo festival, ki se je do 1976 imenoval Festival Radovljica, leta 1997 preselili v Brežice, sem seveda iskal neko nekoliko drugačno ime. Bilo je tudi nekaj predlogov, ki pa me niso prepričali. Vendar je v nekem trenutku treba iti vsaj v tisk, tudi komuniciranje z javnostmi ima svoje zahteve, tako smo takrat pač ostali pri tehničnem imenu: Festival Brežice. Nekako je to odgovarjalo vsem vpletenim, glede na širitev festivala na lokacije zunaj občine Brežice že takoj naslednje leto, pa se je vedno bolj kazala potreba po drugačnem imenu. Na splošno si vsako okolje želi, da prireditev, če naj bo tam pomembna, nekako vključuje ime okolja. To smo poskusili z imenom Skupina Festival Brežice, znotraj katere smo potem regionalno poimenovali posamezne dele: Festival Brežice, Klasikaa Kostanjevica Rajhenburg, Klasikaa Postojna, Klasikaa Slovenija. Vendar je ime Skupina Festival Brežice delovalo preveč tehnično. Nekaj let kasneje smo festival preimenovali v Seviqc Brežice, kar daje precej promocijskih možnosti pri povezovanju z lokalnimi okolji. Seviqc Brežice je ime za celoten program, tudi za vse, kar je vključeno ob festivalu: kulturna dediščina je že ves čas naša stalnica, trenutno precej delamo na novih prijemih vključevanja lokalnih okolij, s čimer razvijamo prvovrsten slovenski kulturno turistični produkt. Vse je zastavljeno precej široko in vse to opredeljuje tudi ime Seviqc Brežice, nam pa hkrati daje možnost, da vsak del poimenujemo drugače: Seviqc Bistrica, Seviqc Kamnik, Seviqc Celje in podobno, Seviqc Brežice lahko uporabimo tudi opredelitev programa zgolj v Brežicah. Ime Seviqc nam daje politično neodvisnost, postavimo ga lahko kamorkoli in v povezavi s katerimkoli imenom, festivalov je tisoče, Seviqc en sam, so pa Brežice zaradi svoje podpore obdržale prisotnost v imenu blagovne. Vsako okolje se lahko poistoveti s Seviqcom, tudi posamezen koncert lahko poimenujemo s Seviqc, česar z besedo festival ne bi mogli. Tako se vsi čutijo soudeleženi, nikogar pa tudi ne moti pogovorni Festival Brežice, ker si je festival ustvaril zelo ugledno ime tako doma kot v tujini.

Festival za naše razmere malce nenavadno deluje. Večina dogodkov stremi po centralizaciji dogajanja, Seviqc pa se seli po vsej Sloveniji, kar s seboj prinaša veliko več dela in naporov. Kako torej deluje sistem?

Pač, Slovenija je mestna država z veliko zelenih površin. In tudi veliko klošarji, ki ne razumejo, da moč ni v kvadratnih kilometrih, ampak v vsebini. Bogastva te dežele so mnogotera in neizmerna in tega se mnogo premalo zavedamo. Res je tudi, da je tak festival logistično in pogajalsko bistveno težje obvladovati, da pa na drugi strani ponuja mnoge nove možnosti, da je tako bolj vznemirljiv tako za festivalske kolege po svetu in umetnike kot za naše obiskovalce, tako tiste iz Slovenije kot zunaj nje, prav tako je bolj zanimiv za sofinanciranje iz evropskih sredstev

Koncerti so v cerkvah in gradovih. Lahko poveste, kateri so pozitivni učinki za vas in za lokalno okolje? (Ciljam seveda na to, da se zaradi pritiska festivala in okolja celo obnavljajo prizorišča)

Ko sem začel leta 1982 s festivalom v Radovljici, je Graščina delovala nekako improvizirano zapašeno. V prvem nadstropju je bil sicer že ves čas zgledno urejen čebelarski muzej, vendar je Graščina kot koncertna lokacija delovala nekako drugače. Da bi bili koncerti v avli prvega nadstropja, smo se bali iz statičnih razlogov, tako smo koncerte postavljali v vhodno vežo, sicer lepo zaradi stopnic, ampak vseeno vežo. Vsak moped je zarezal v koncert in vsak glasnejši klepet zunaj prav tako. Mislim, da je težko trditi, da festival ni imel močnega vpliva na kasnejšo obnovo. Danes Radovljice ne obseva le sonce iznad Triglava in Jelovice, to je danes eno najlepših mest. Polno živahnega utripa in energije s pestro turistično ponudbo. Ko smo 1999 vključili grad Pišece, so se vaščani močno potrudili. Še februarja smo do vhoda lahko prišli le s štirikolesnim pogonom terenca, nekaj mesecev kasneje pa brez težav tudi s povsem navadnim avtom. Vaške delovne akcije so rodile vse, kar se je dalo brez večjih gradbenih posegov. Vendar smo bili nekako odvisni od vetra in vremena. Če je pihal severnik, so note letele po zraku tudi ob vseh mogočih klinčkih in umetniki so kdaj tudi zmrzovali kljub poletnemu času. Znotraj je bilo še vedno vse preveč temačno in zanemarjeno za potrebe festivala. Ampak Pišece so Pišece, tam je Brežiška četa dosegla zmago, da je Wehrmacht v gatah korakal skozi center Brežic, kot koncertna lokacija pa so Pišece v naslednjih letih pridobile mnogo publike tudi od drugje. In kar je najpomembnejše, festival jim je dal vetra v jadra za obnovo. Danes na Pišece niso ponosni le tam in v Brežicah, Pišece so tudi eden najlepših slovenskih kulturnih spomenikov in ponos kulturne srenje.

V primerjavi z evropskimi festivali pridobimo bistveno več evropskih sredstev, tudi Ministrstvo za kulturo nas že vsa leta sofinancira uspešnejše od evropskega povprečja, lokalno sofinanciranje je trikrat nižje kot v Evropi, regionalnega sofinanciranja pa sploh ni. Kako je že s stopnjevanjem? Na pljuča, na škrge, na Seviqc.

Kako je s financiranjem tako velikega festivala? 

Ups, tole pa ni ravno primerno vprašanje za en intervju. Sicer pogajanja zadnjih dni nekako le kažejo, da se morda tudi država zaveda pomena, da medresorsko povezovanje ne ostane le besedna zveza in da so taki podvigi na povsem suho, kot v našem primeru, nujno potrebni za dobro evropsko partnerstvo. V primerjavi z evropskimi festivali pridobimo bistveno več evropskih sredstev, tudi Ministrstvo za kulturo nas že vsa leta sofinancira uspešnejše od evropskega povprečja, lokalno sofinanciranje je trikrat nižje kot v Evropi, regionalnega sofinanciranja pa sploh ni. Kako je že s stopnjevanjem? Na pljuča, na škrge, na Seviqc.

Poleg festivala pa se ukvarjate tudi s projekti, gre za evropske projekte s tujimi partnerstvi. Najprej je bil tu PurPur, zdaj eeemerging. Iz imena ne izvemo veliko, gre pa predvsem za delo z mladimi. Kakšne cilje ste si zadali in kaj od tega pričakujete dolgoročno?

Za evropska sredstva lahko nekako opredelim, da jih pridobivamo po treh kanalih. Eno je neposredna bruseljska subvencija, vendar zelo negotova. Težak in naporen razpis in velika konkurenca. Če okrog sedemsto festivalov odda prijavo, kakršno je sposoben narediti le izkušen producent, podprtih pa je potem nekaj več kot dvajset prijav, bom težko verjel, da ne gre za loterijo. Govorim o programu Ustvarjalna Evropa, iz katerega smo kot prijavitelj nazadnje počrpali 100.000 EUR v 2011. Bistveno lažje je pridobiti določena sredstva pri tujih predstavništvih v Sloveniji ali tujih skladih, kot je na primer Francoski institut v Parizu. Tu gre za manjše zneske, so pa stalnejši. Tretja možnost je partnersko povezovanje, ko projekt prijavi skupina koproducentov. V neki relativno kratki percepciji pričakujemo še evropska kohezijska sredstva, nastaja pa problem premostitvenih sredstev, še sploh ker se zdi, da država za take podvige vsaj za zdaj ni pokazala neke ustrezne in nujne podpore. Tako Purpur, ki smo ga pri Evropski komisiji dobili dvakrat po dve leti, kot eeemerging, ki je velik štiriletni projekt z osmimi osnovnimi partnerji, načrtno vključujeta delo z mladimi. Purpur je postavil težišče na orkestrsko igro, prijavitelj si je želel sodelovanja z nami zaradi izobraževanja Ossiacher Akademie Orchester, ki je neke vrste kadrovski inkubator dunajskih in berlinskih filharmonikov, z izvajalsko prakso stare glasbe. Iz tega je nastal Orchester Purpur, rdeča nit vseh štirih projektnih let so bile Haydnove opere. eeemerging je po zasnovi mnogo bolj sofisticiran projekt, kjer avdicije, rezidence in koncerti podpirajo razvoj mladih ansamblov. Cilj je, da projekt izrazito osveži evropsko sceno stare glasbe. Glede na to, kaj vse smo od priprav v jeseni 2013 in začetkom projekta v oktobru 2014 slišali na Festivalu eeemerging v Ambronayu, na končnih avdicijah v Leipzigu, Parizu in Baslu in kako so izpadle prve rezidence in prvi koncerti tega štiriletnega podviga, sem očaran z optimizmom.

Pa še o letošnjem programu. Glede na to, da ste za program izpostavili, da se je začel že marca ob Evropskem dnevu stare glasbe in se bo zaključil novembra z dvema koncertoma. Lahko najdemo rdečo nit? Zakaj takšen razpored?

Seviqc Brežice je zrasel kot festival in seveda je še vedno prav to. Če zaradi možnosti, da uspešno razvija slovensko sceno stare glasbe, kar pomeni tudi ugled slovenskih poustvarjalcev v svetu, nekako vedno bolj postaja tudi program, ni s tem festival sam prav nič manjši. Sam sem med pobudniki Evropskega dneva stare glasbe, ki smo ga postavili na 21. marec, kar je rojstni dan Johanna Sebastiana Bacha in prvi pomladanski dan. Sicer je naš predlog potem Evropskemu parlamentu posredoval predvsem Paul James, direktor European Uniona Baroque Orchestra, vendar je parlament ta praznik potem tudi uradno potrdil in zdaj smo to praznovali že tretje leto. Letos je bilo več kot 120 dogodkov v več kot 20 državah. To je izjemna priložnost za uveljavljanje slovenske scene in krepitev zdravega evropskega zavezništva. Je pa v marcu, pač. Dva koncerta v lanskem decembru in dva v letošnjem novembru sta del eeemerginga, štiri koncerte eeemerginga postavljamo letos v poletni čas, zaradi programske koordinacije pa dva koncerta nekoliko kasneje. Tudi sicer pogosto srečam predlog, da bi dejavnost razširili preko vsega koledarskega leta. Tako smo sedaj prišli do konstrukcije uvod, to je evropski dan, jedro, to je festival od 22. junija do konca avgusta in zaključek, to bosta dva prvovrstna koncerta eeemerginga v novembru.

Bomo letos znova lahko poslušali slovensko staro glasbo in slovenske glasbenike, kar je ena od usmeritev festivala?

Musica cubicularis je za letošnji evropski dan stare glasbe pripravila izjemen umetniški dogodek.

Katere programske in izvajalske viške bi lahko izpostavili tokrat? Vsako leto se pojavi tudi kak ansambel, ki ga že poznamo…

Letošnji Seviqc Brežice ponuja izjemno pestro paleto glasbenih kreacij in prostorov kulturne dediščine. Nekateri ansambli, ki so že bili na našem festivalu, prihajajo z novimi programi. Tako bomo na otvoritvi ponovno srečali francoski XVIII-21, Le Baroque Nomade s programom L’Eloge de la Folie, Glasba v iskanju norosti vse do Afrike in dan kasneje v Ljubljani njihovega vodjo in flavtista Jeana-Christopha Frischa z recitalom La Flûte Nomade ali iz Francije prek Carigrada v Nemčijo. Od starih znancev še Académie baroque européenne d’Ambronay s programom Violino Fantastico, ruski Svetilen s pravoslavno sakralno glasbo in Flamski kvartet kljunastih flavt. Prihaja sijajen hrvaški lutnjist Edin Karamazov s programom Bachovih del, kjer mojstrove originale prireja v lutenjski repertoar podobno, kot je mojster sam predelal svojo sonato za nek drug instrument. Iz nabora eeemerging imamo v osrednjem programu nemški ansambel Camerata Bachiensis in nizozemski orkester Amsterdam Corelli Collective, vsakega s po dvema koncertoma. Francoskemu duu Faenza bo program določal tarot, karte, ki izvirajo iz 15. stoletja, Concilium musicum Wien prihaja z dunajsko dvorno glasbo za 800 letnico omembe Dolenjskih Toplic, baskovski Ensemble Diatessaron prihaja ob podpori španskega veleposlaništva v Sloveniji in španskega zunanjega ministrstva, zelo sem vesel slovitega slovaškega ansambla Musica Aeterna, s katerim navezujemo tesnejši odnos s Slovaško in že sedaj odpiramo vrata njihovemu predsedovanju prihodnje leto ter razvoju našega programa v okviru Podonavske strategije, zaključimo pa v novembru s švicarskimi vokalisti Voces Suaves ter moteti in madrigali ob 500-letnici rojstva Cipriana de Roreja.

Hvala.

Podroben program letošnjega festivala je dostopen TUKAJ.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice