SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > obzorja > Popevka ali pop pevka?

Popevka ali pop pevka?

Matej Krajnc
10. marec 2011 10

Prva Slovenska popevka na Bledu leta 1962 (foto: Arhiv RTV Slovenija)
Prva Slovenska popevka na Bledu leta 1962 (foto: Arhiv RTV Slovenija)

Nedolgo tega se je pri nas zgodilo novo poglavje festivala EMA. Ob zmagovalni skladbi, ki je navdušila predvsem izvajalsko, so se v javnosti spet začela pojavljati vprašanja o besedilih, pesmih, aranžmajih in izvedbah v slovenskem popu in zabavni glasbi nasploh. Ob teh vprašanjih se kar sami ponujata možnost in priložnost, da ponovno pretuhtamo, kako in kaj se je dogajalo s slovensko zabavno glasbo, kje so (bili) njeni presežki in kje primanjkljaji. Čeprav nekateri nejeverni Tomaži radi stokajo nad zaostajanjem slovenske zabavne glasbe v primerjavi s tujino, si upam trditi, da ni bilo vedno tako.

 

Od nekoč do danes

Slovenci smo že v dvajsetih letih, ko sta v ZDA že začeli pridobivati širšo popularnost prvi zares splošno priljubljeni obliki jazza (če izvzamemo ragtime), hot jazz in diksilend, dobili prve resne jazzovske zasedbe, točneje benda Original Jazz Negode in Odeon. Poleg tem iz popularnejših operet je bila to prva oblika širše priljubljene zabavne glasbe pri nas. Ko se je konec dvajsetih let pojavil zvočni film, so postale priljubljene tudi tuje popevke iz filmov. Leta 1928 se je pojavil Radio Ljubljana in sčasoma prevzel vodilno vlogo pri odpiranju Slovenije v svet. Takoj po drugi svetovni vojni je Bojan Adamič ustanovil Plesni orkester Radia Ljubljana (danes Radio Slovenija), današnji Big Band RTV, ki je postal ključen za razvoj slovenske sodobne zabavne glasbe. V plesni glasbi takrat seveda ni šlo brez primesi jazza po vzoru podobnih tujih orkestrov, ki so se pojavili že desetletje prej, denimo orkester Fletcherja Hendersona, Chicka Webba, Counta Basieja in Bennyja Goodmana ter zlasti Glenna Millerja. Sprva se je plesna glasba s primesmi jazza, ki je bil takrat v Jugoslaviji nezaželen zaradi »kvarnih zahodnih vplivov« (vsaj dokler smo bili še tesno povezani s Sovjetsko zvezo), širila s pomočjo radia in radijskih humoristov, med katerimi je bil najbolj priljubljen Frane Milčinski Ježek, pozneje ključna osebnost v razvoju slovenskega šansona. Deloval je v duetu Jožek & Ježek z Jožetom Pengovom. Za potrebe plesnega orkestra so počasi začele nastajati tudi prve popevke in v petdesetih letih se je popevkarska produkcija začela sistematizirati, za kar gre zasluga nekaterim takrat izjemno priljubljenim filmom, kot sta bila Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957). Vendar takrat še nismo imeli pevcev, ki bi po vzoru iz tujine sestavljali in izdajali konceptualne LP-plošče, kajti za to še ni bilo ne pravih tehničnih zmožnosti ne komercialne potrebe.

Čeprav smo že konec 50. let dobili prve popevkarske hite, je bila šele s pojavom festivala Slovenska popevka legitimna trditev, da imamo izoblikovano pravo zabavnoglasbeno sceno.

Ko se je konec petdesetih let predvsem na sosednjem Hrvaškem razmahnilo festivalsko delovanje (Opatija, Split, Zagreb) in so tam naši pevci začeli dosegati vidnejše uspehe (denimo Marjana Deržaj), je postalo jasno, da tudi Slovenija potrebuje svoj festival, tudi zato, ker je radio potreboval lastno produkcijo. Premogli smo vse potrebno – dobre pisce, pevce in tudi orkester. Ko se je leta 1962 na Bledu začel prvi festival Slovenska popevka, se je izkristalizirala podoba slovenske zabavnoglasbene »scene«: za festival so pisali ugledni glasbeniki in člani radijskega orkestra, denimo Bojan Adamič, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Jože Privšek, Ati Soss, prva generacija pevskih zvezdnikov (Marjana Deržaj, Beti Jurković, Stane Mancini, Matija Cerar, Jelka Cvetežar, Majda Sepe, Rafko Irgolič) pa je dobila uspešen podmladek (Katja Levstik, Lado Leskovar, Nino Robić, Berta Ambrož, Alenka Pinterič, Irena Kohont, Elda Viler idr.). Čeprav smo že konec petdesetih let kot sodelujoči na jugoslovanskih festivalih in s snemanj za radio in film dobili prve popevkarske hite (Ne čakaj na maj, Zvončki in trobentice, Vozi me vlak v daljave ...), je bila šele s pojavom festivala Slovenska popevka legitimna trditev, da imamo izoblikovano pravo zabavnoglasbeno sceno. Leta 1964 smo tako dobili tudi eno prvih ultimativnih uspešnic festivala, pesem Poletna noč v izvedbi Marjane Deržaj v alternaciji z Beti Jurkovič. Popevka je postala sinonim za festival. Istočasno se je na severovzhodu Slovenije, v Mariboru, začel festival Vesela jesen, ki je stavil na narečno obarvana besedila, tudi z melosom posameznih pokrajin, vendar je ostajal v senci Slovenske popevke.

Ko je na začetku šestdesetih let na jugu ZDA s pojavom t. i. »nashvillskega zvoka« country & western glasba začela prehajati v pop, je country & western postal priljubljen tudi pri nas. Po pretrganju vezi s SSSR so se začeli k nam vse bolj prosto stekati vplivi z Zahoda. V kinu so vrteli kavbojske filme, Rafko Irgolič pa je leta 1964 z uspešnico Moj črni konj (gre za priredbo izvirne skladbe Sein bestes Pferd avtorjev Corneliusa Marcela Peetersa in Kurta Feltza, ki jo je izvajal Martin Lauer) postal zastavonoša slovenskega countryja. Med drugimi njegovimi uspešnicami so Suzana (izv. Oh Susannah), Jaham spet v Kolorado (izv. Take Me Back To Colorado), Moj vranec (izv. Freulein), Taxi za Teksas (izv. Taxi nach Texas) in To je moj dragi dom (izv. Green Green Grass Of Home), ki so vse priredbe zahodnih countryinvesternskih pesmi. Izvajalcev tršega, honkytonkovskega countryja takrat (in tudi pozneje) pri nas nismo imeli. Mojega črnega konja je prevedel Feri Souvan, ki se je kot pisec sicer proslavil v drugi, vzporedni zvrsti slovenske zabavne glasbe, ki se je pojavila v šestdesetih letih, namreč v narodnozabavni glasbi v podobi ansambla bratov Avsenik.

V drugi polovici šestdesetih let se je pri nas razmahnila scena pop ansamblov po zgledu Beatlov, Rolling Stones, Mammas And Pappas in drugih. Dobili smo Kameleone, ki so bili prvi resnični jugoslovanski pop-rock zvezdniki, med večglasnimi pop zasedbami pa Bele vrane z uspešnicami, kot so Na vrhu nebotičnika, Maček v žaklju in Presenečenja. Bolj progresivni rock so gojili Mladi levi. Leta 1968 je nastala prva slovenska (in jugoslovanska) gospelovska zasedba, New Swing Quartet, ki se je zgledovala po v Evropi takrat priljubljenemu Golden Gate Quartetu in je prve uspešnice dosegla na popevkarskih festivalih z avtorskimi skladbami (Naj naj naj, 1972); leta 1973 je izšla njihova prva velika plošča, Spirituals.

 

Kantavtorski val in zaton popevke

Konec šestdesetih se je pri nas pojavil prvi kantavtorski val po vzorih Boba Dylana in Donovana Leitcha. Prvi tovrstni vidnejši osebnosti sta Tomaž Pengov in Tomaž Domicelj. Prvi je leta 1973 izdal prvo slovensko kantavtorsko veliko ploščo, Odpotovanja; drugi je opozoril nase s prvimi prevodi Dylana in nekaterimi protestnimi avtorskimi pesmimi, redno pa se je udeleževal tudi popevkarskih festivalov ter krmaril med uporniško rockersko držo (Potisnjen v kot) in festivalskimi popevkarskimi uspešnicami (Stara mama, Vem, da danes bo srečen dan, Jamajka, Avtomat ...).

Na začetku sedemdesetih let je Slovenska popevka začela zaradi vplivov novejših glasbenih smernic iz tujine izgubljati svojo moč, a je tam nekje do srede sedemdesetih še pomembno vplivala na podobo slovenske zabavne glasbe z novo generacijo izvajalcev, kot so bili Oto Pestner, Edvin Fliser, Neca Falk, Pepel in kri, Alfi Nipič in Ivo Mojzer. Oto Pestner je leta 1971 kot petnajstletnik zmagal na Slovenski popevki s pesmijo Trideset let (takrat je bil že član New Swing Quarteta) in je na festivalu sodeloval skozi vsa sedemdeseta leta. Nastopal je tudi na drugih jugoslovanskih festivalih in na Veseli jeseni, kar je bila takrat ustaljena praksa med slovenskimi popevkarji. Čeprav sta na Slovenski popevki sodelovala tako Alfi Nipič kot Edvin Fliser, sta namreč svoje najbolj znane pesmi zapela prav na Veseli jeseni.

Sredi sedemdesetih let je festival Slovenska popevka že lovil sapo. Novi izvajalci so prinesli nekaj uspešnic, med njimi našo najrazvpitejšo evrovizijsko pesem, Dan ljubezni (Pepel in kri, 1975; zasedba je nastala iz Belih vran), ki je bila zadnji slovenski evrovizijski poskus pred razpadom Jugoslavije (poprej smo, denimo, na festival poslali Lada Leskovarja in Berto Ambrož). Pojavili so se novi tokovi, že omenjeni kantavtorski, ki je poleg Pengovovega albuma obrodil še drugi tovrstni dosežek, Cocktail Marka Breclja (posnet leta 1974, izdan 1976.). Brecelj je bil takrat član progresivnega rock banda Buldožer, ki je nastal po vzoru Mothers of Invention Franka Zappe in še enega progresivnega izvajalca, Captaina Beefhearta, črpal pa je zlasti iz bluesa. Mladi so začeli iskati nov izraz, konzervativnost Slovenske popevke jim ni bila blizu, čas sam je narekoval nove avtorske smernice. Neposredni predhodnik Buldožerja je bila zasedba Sedem svetlobnih let, med drugimi pomembnejšimi zasedbami sta bili še Oko s Pavletom Kavcem, enim vidnejših slovenskih kitaristov, in September z Janezom Benčino Benčem, ki je konec šestdesetih pel pri Mladih levih. Buldožer so leta 1975 izdali prvi slovenski rockovski LP, Pljuni istini u oči, ki je bil kmalu nato prepovedan, zasedba pa, ki je do prve polovice osemdesetih let izdala še nekaj vplivnih plošč, s prekinitvami in hibernacijami še vedno deluje.

Okrog leta 1977 se je pojavila druga kantavtorska generacija s tremi vodilnimi imeni, Andrejem Šifrerjem, Aleksandrom Mežkom in Tomažem Domiceljem. Vsi trije so v letih 1977–78 izdali prve velike plošče (Domicelj po dolgih letih izdajanja malih plošč in sodelovanja na festivalih). Šifrer in Mežek sta s ploščama Moj žulj in Kje so tiste stezice prinesla na našo sceno zvok zahodne obale ZDA in izvajalcev, kot so Jackson Browne, Jesse Winchester, John Denver, James Taylor ter Eagles. Po mnenju tujih strokovnjakov je zvok zahodne obale pomenil hibrid nashvillskega countryja in pop-rocka, šlo pa je za melanholično melodično glasbo, ki jo slišimo v nekaterih zgodnjih Šifrerjevih pesmih, kot je Vonj železniških postaj. Hkrati se je v tej glasbi že začel pojavljati element lahkotnejšega popa, ki country uporablja zgolj kot zvočno podlago; takšni sta Šifrerjevi pesmi Bil sem mlad in Moje miške. Aleksander Mežek se je najbolj proslavil s priredbo pesmi Johna Denverja, Take Me Home Country Roads, ki jo je naslovil Siva pot in jo je slovensko poslušalstvo takoj vzelo za svojo. Domiceljeva prva plošča je prinašala koncertne posnetke z njegove tedanje jugoslovanske turneje. Še kako leto in pol je trajalo, preden je posnel pravi studijski album, ploščo 48, na kateri se je znašla njegova največja uspešnica, Slovenskega naroda sin. Šifrer je pravo slavo doživel leta 1981, ko je izdal dvojni album z naslovom Ideje izpod odeje, ki je kljub 100.000 izvodom pošel in je postal paradigmatičen kantavtorski album s težnjo po popularnih melodijah za široke množice, svetlobna leta daleč torej od brezkompromisnosti Pengova in Breclja. Bil je tudi nekakšen začetnik veje, ki jo je v osemdesetih letih v hujše ekstreme nadaljeval in izmojstril Marijan Smode, ko je na Idejah izpod odeje objavil pesem Martinov lulček ter sprožil val ogorčenja zaradi »neprimernosti besedila«; pesem je ponarodela. Sopotnik punka in novega vala je Jani Kovačič, ki je opozoril nase z ostro angažirano poezijo na ploščah Ulica talcev (1980) in Ljudje (1982) pa s sledenjem bitniškim vzorcem pisanja in prevajanja pesniško-glasbenih veličin, kot je Tom Waits. Kovačič-pesnik se ne brani uglasbitev drugih avtorjev, denimo Prešerna in Villona, ter spogledovanja s koledniškim izročilom in starodavnim izročilom zbirke Carmina burana, izvaja pa tudi jazzovsko avtorsko glasbo in sodeluje z Big Bandom RTV Slovenija.

Leta 1983 je Slovenska popevka (takrat se je imenovala Dnevi slovenske zabavne glasbe) dokončno izdihnila. Izvajalci, ki so se pojavili – zasedbi Hazard in Prizma ter Marijan Smode – so postali zgodbe zase in večji od festivala. Hazard so leta 1981 dosegli prvi večji uspeh s pesmijo Marie, ne piši pesmi več, ki sta jo spisala starosti slovenske popevke, Tadej Hrušovar in tekstopisec Dušan Velkaverh. Marijan Smode se je v zavesti slovenskega poslušalstva pojavil kot zmagovalec Dni slovenske zabavne glasbe leta 1982, ko je slavil z lastno pesmijo Še pomahal ni z roko. Istega leta se je pojavil na Veseli jeseni, in sicer s pesmijo Cajt ženitve, ter postal znanilec t. i. koroškega vala kantavtorjev, katerega predstavnika sta v osemdesetih letih postala še Milan Pečovnik Pidži s svojo različico countryjevskega popa in Milan Kamnik (sprva član dua Kora). Smode je istega leta izdal prvo veliko ploščo, To je moja pesem, na kateri sta poleg omenjenih izstopali ponarodela Mrtva reka (postala in ostala je njegova najbolj znana pesem) in Ne odhajaj še, Belinda, ki je vzbudila zanimanje zaradi imena protagonistke. Leta 1983 je bil Smode resen kandidat za predstavnika pesmi Evrovizije s pesmijo Adrijana, v tvojih očeh, a je na koncu žirija tehtala med Lepo Breno in Danielom Popovićem, ki je s pesmijo Džuli tudi zmagal. Smode je na račun Adrijane prodal velike količine svoje druge plošče z naslovom Slovenski muzikant, istega leta pa je sodeloval tudi na opatijskem festivalu s pesmijo Ako jednom ostanem bez tebe. Njegov hipijevski imidž so odgovorni na Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana na vsak način hoteli prodati tudi preostali Jugoslaviji in so ga leta 1984 poslali celo na festival na Malto s Sepetovo pesmijo Zapoj ljudem. Leta 1985 je sledil zadnji poskus plasiranja na jug z albumom Mrtva reko, na katerem je bila opatijska pesem in izbor z dotedanjih Smodetovih slovenskih plošč, vendar želenega komercialnega uspeha ni bilo. Smode je zato naslednje leto stavil na bolj ljudski duh popevke z žgečkljivo vsebino ter izdal proslulo Jožico. Kaseto so prodali v 125.000 izvodih, kar je in bo verjetno ostal nepreseženi rekord v prodaji nosilcev zvoka na naših tleh. Tako se je rodila nova smernica v slovenskem popu, ki so ji pozneje nadeli ime novokomponirani narodnjaški pop. Predstavnice te smeri so bile razen Smodeta še nekatere druge zasedbe iz osemdesetih let, kot so Čudežna polja, Rendez-vous, Big ben in Don Juan. Vzporedno so se pojavile podobne zasedbe, ki so težile k narodnjaštvu, denimo Agropop, ali pa so svojo linijo zastavile nekje na meji med lažjim popom in čistim zabavnjaštvom, denimo Gu-gu.

Tudi v narodnozabavni glasbi se je marsikaj spremenilo. Linija Avsenika in Slaka, ki se je skozi sedemdeseta in v prvi polovici osemdesetih let gibala med bolj ali manj ljudskim, je začela dobivati konkurenco v ansamblih, ki so se bodisi pojavili na novo ali pa so obstajali že dalj časa in so se hote prilagodili občinstvu, ki ni redno poslušalo narodne glasbe. Najpopularnejši je bil ansambel Henčka Burkata, ki je v svoje glasbene vrste sprejel električno bas kitaro in saksofon ter se s tem približal veseljaškemu riteminblusovskemu zvoku, kot ga je v petdesetih letih uveljavila zasedba Coasters, le da je šlo pri Coastersih za parodiranje sloga, medtem ko je Henček mislil resno. S ploščami Polka, valček, rock'n'roll, Ta didl boogie woogie in Zeleni možici je na svojo stran pridobil občinstvo, ki je poslušalo zlasti Rendez-vous in ni redno spremljalo narodnozabavne glasbe. Nasploh si je na račun spajanja večina že omenjenih pop skupin pridobila občinstvo, ki je rado poslušalo narodnjake. Henček se je bežno spogledoval tudi s countryjem, ko je v pesmi Cviček Niagara falls uporabil bendžo.

 

Punk, novi festivali, poskusi obuditev popevke

Vzporedno z veseljaško linijo sta se konec sedemdesetih in v osemdesetih letih v Sloveniji pojavila punk in novi val. Med novovalovskimi je nase opozorila zasedba Izvir, ki je v začetku osemdesetih let izdala priredbo pesmi Mateja Bora, Šel je popotnik skozi atomski vek. Pri podobni zasedbi, Avantura, je pel Vlado Kreslin, prekmurski rocker, ki je leta 1980 zmagal na Dnevih slovenske zabavne glasbe s pesmijo Dan neskončnih sanj. Sredi osemdesetih let se je pridružil pop-rockovski zasedbi Martin Krpan in po dveh albumih šel na svoje. Iz avtorskega spogledovanja s prekmursko ljudsko pesmijo si je nato ustvaril novo, kantavtorsko kariero ter postal nosilec slovenskega vala etna. V kantavtorske vode je v devetdesetih letih zašel tudi Zoran Predin, frontman mariborske alter-rock zasedbe Lačni Franz, ki si je v osemdesetih z nizom albumov ustvarila velik ugled na področju nekdanje Jugoslavije. Tretji v tej vrsti je seveda Peter Lovšin, pevec Pankrtov in soavtor večine njihovih uspešnic, ki je konec osemdesetih let, po razpustitvi skupine, deloval v zasedbi Sokoli, pozneje tudi solo ter v triu s Kreslinom in Predinom. Skupaj z mlajšima Adijem Smolarjem in Iztokom Mlakarjem so trije »in-i« predstavljali tretjo generacijo kantavtorjev. Medtem ko je trojka izšla iz bandov, pa sta bila Smolar in Mlakar ves čas individualista z izrazitim avtorskim izrazom. Mlakar je, podobno kot Kreslin prekmurski, uveljavil primorski melos in ga naredil za komercialno uspešnega. Smolar je še eden od koroških avtorskih predstavnikov; prvi album je izdal leta 1991, nase pa je opozoril v letih 1993 in 1994, ko je izdal prva iz niza komercialno uspešnih albumov z zabavno angažirano noto. Sopotnica tako popevke kot punka je bila Neca Falk, ki je v sedemdesetih letih pela na festivalih, na začetku osemdesetih pa je s pesmimi Domicelja in Šifrerja krmarila med kantavtorsko in rockersko držo.

Umirajoča Slovenska popevka je v osemdesetih letih dobila še eno sopotnico, festivalsko sestro Melodije morja in sonca. Šlo je za obmorski festival s tovrstno tematiko. Festival se je ohranil do današnjih dni in na sceno postavil nekatera nova imena, denimo Majdo Petan, Ireno Vrčkovnik, Slavka Ivančića (sprva kot pevca zasedbe Bazar), Aniko Horvat in druge. Festival je produciral večinoma sredinski pop in hitro pokvarljive melodije za kratko rabo in kot tak ni mogel predstavljati resne konkurence ali celo podaljška Slovenske popevke. Druga sestra s krajšim življenjskim rokom je bila Pop delavnica. Na njej so se vrstili najrazličnejši izvajalci, od rockerskega Benča do popovskih Gugujev in sredinskorockerskih Šank rock.

V drugi polovici devetdesetih let so se začeli poskusi obuditve Slovenske popevke. Obuditev je nazadnje uspela, vendar je kakovost popevk padla, pesmi se tudi niso tako prijele kot nekoč. Festival je postal, podobno kot Evrovizija, bolj pista za ekshibicionizem nastopajočih, ki so bolj kot glasbo prodajali imidž in eksces. Na prvi »obuditvi« leta 1998 je zmagal Andrej Šifrer s pesmijo Za prijatelje ter postavil smernice za nadaljnje zmagovalne popevke. Resnih in avtorsko manj prilagodljivih izvajalcev festival ni pritegnil kaj dosti, nekaj izjem pa vendarle je, in te so se ves čas spogledovale tudi z izborom za Evrovizijo. Med njimi prednjačita predvsem Darja Švajger in Nuša Derenda, ki sta v tujini na Evrosongu dosegli relativno visoko sedmo mesto. Leta 2004, ko je na festivalu zmagala zasedba Atomik harmonik, so Melodije morja in sonca postale zibelka t. i. turbofolka, ekstremne različice narodnjaškega popa.

Devetdeseta leta so prinesla nekaj novih pop izvajalcev, ki so se uveljavili predvsem z glasbo za množice. Dobili smo prvi t. i. »divi«, ki sta se oklicali za kraljici ljudskih src, Heleno Blagne in Simono Weiss. Obe sta kariero začeli v osemdesetih, v devetdesetih letih in v novem tisočletju pa sta s svojo glasbo privabljali velike množice poslušalcev in večkrat razprodali veliko halo Tivoli. Weissova je po nekaj letih koncertiranja za množice zapustila sceno, medtem ko se je začela Helena Blagne spogledovati z operetno glasbo ter celo alter-rockom (nastop z Demolition Group).

Med zasedbami so v devetdesetih letih prednjačili Čuki, ki so svojo kariero začeli konec osemdesetih s priredbo Prešernove Vso srečo ti želim. Pozneje so se prilagodili komercialnim smernicam in izdelovali popevke za sprotno rabo ter se v njih spogledovali s popom, tehnom in drugo plesno glasbo, tudi turbofolkom. Še vedno ostajajo najuspešnejša pop zasedba pri nas. Med solisti komercialno prednjači Jan Plestenjak, ki je začel kot svojevrstni raper v devetdesetih letih, a je ugotovil, da mu bolj leži melanholični pop. Plestenjak je v zadnjem desetletju najvidnejši predstavnik naše sredinske avtorske pop linije. Nekatere druge komercialno uspešne pop zasedbe, ki so opozorile nase že v devetdesetih, so Nude, Flirt (zdaj Flirrt), Sausages, rokabilijevsko-popovski Rok'n'bend. Med pop-rockovskimi je daleč najuspešnejša Siddharta, ki na koncerte nenehno privablja večje množice poslušalcev, ki zlahka napolnijo tako halo Tivoli kot bežigrajski štadion. Po kvaliteti in avtorski integriteti med pop-rockerji sicer prednjači skupina MI2, med etno-rockovskimi pa je že v devetdesetih letih opozorila nase zasedba Orlek iz Zagorja. Nekaj je bilo tudi manj komercialnih zasedb, ki so si pridobile določen krog poslušalcev, denimo Hiša.

Devetdeseta leta so pomenila tudi razmah slovenskega rapa in hiphopa. Prelomna tovrstna plošča je bila Leva scena Alija Ena, ki je obračunavala s slovensko glasbeno sceno in je tlakovala pot drugim izvajalcem, denimo Klemnu Klemnu, ki je s ploščo Trnow'stajl povzročil pravi bum tovrstne glasbe. Dandanes so raperji na čelu z N'Tokom in I.Vanishem znanilci kakovostnejših avtorskih smernic v popularni glasbi. Pojavil se je tudi novi val elektronike (DJ Kanzyani in Umek) ter nov kantavtorski val, ki se zadnja leta zbira okrog treh žarišč:, festivala KantFest, projekta Rokerji pojejo pesnike in projekta Vala 202 Imamo dobro glasbo; nekatera vidnejša imena so Tadej Vesenjak, Katarina Juvančič, Jerry Mažgon, med zasedbami pa Same babe, Stranci, Adam in drugi. Med kakovostnejšimi nekomercialnimi zasedbami z močno avtorsko noto naj omenim Živel je mož; band sestavljajo veterani srednjih let iz najrazličnejših nekdanjih zasedb, zlasti iz sedemdesetih. Na začetku novega tisočletja je krajši čas z retro rockovskim zvokom delovala zasedba Agencija Rokenrol, sestavljena iz članov nekdanjih zasedb Sedem svetlobnih let, Izvir, Avantura, Tajga in Dekameroni. Komercialno najuspešnejša dandanes ostaja instantna glasbena produkcija poskočnih ritmov zasedb in izvajalcev, kot so Atomik harmonik, Fredi Miler, Domen Kumer, Tanja Žagar idr., medtem ko med sredinskimi pop izvajalci še vedno prednjači Plestenjak. Svoje položaje danes še držijo Predin, Kreslin in Lovšin, zadnji zlasti po nedavni obuditvi Pankrtov. V jazzovskih vodah se je mednarodno uveljavil tolkalec Zlatko Kaučič, ki je zadnja leta pri nas opozarjal nase s projekti, povezanimi z zapuščino Srečka Kosovela.

NE SPREGLEJTE:


Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Zlata zbirka
sreda, 30. julij 2014
To ni blues, to je štajerski šanson
petek, 16. januar 2015
Skrajni čas za album o času
sobota, 18. april 2015
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
Popevke med sateliti
četrtek, 12. julij 2012
Oči pesmi
petek, 30. januar 2015
Osmišljanje poslušanja
nedelja, 14. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Luigisan, 09.05.2013, 14:17

Poznamo Kamnika, seveda, a število znakov v članku je omejeno, zato smo se omejili zgolj na tisto, kar se je zdelo najpomembneje povedati. Vmes pa je pri Mohorjevi tudi izšla knjiga o Slovenski popevki. Stvar dogovora pa je obširnejši članek o kantavtorjih. lp, Matej Krajnc

Max, 19.12.2012, 14:44

Milan Kamnik je izdal sedem( 7!!!)samostojnih albumov.A sploh veste za njega,razen iz redkih člankov?

Matej Krajnc, 11.07.2011, 00:58

Pa naj še jaz do-pojasnim z nekaj zadnjimi besedami na to temo (čeprav se nisem mislil več vpletat):
glede Domicelja sem že poprej odgovoril in utemeljil uvrstitev v oba vala. Glede best of-a v živo se seveda strinjam. Glede Izvira je pač tako, da so se fantje sami umestili v novi val, ne glede na to, kdaj je izšla plošča. Morda jim je to ustrezalo, ne vem. Kaj naj rečem, z njimi sem igral dve leti. Glede relevantnosti ali ne-relevantnosti izbora sodim, kot pač sodim, mislim, da so merila bila dovolj jasno zastavljena in izpeljana - Magnifico se mi zdi v tem kontekstu bolj "novelty act", Samo ljubezen me je denimo razočarala (pričakoval sem kaj več), Silvija pa se mi je vedno zdel tip pesmi, ki jih je z globljim glasom in precej bolje svojčas izvajal Barry White. Precej boljša se mi zdi denimo Magnificova priredba House of the Rising Sun, ki ni festivalska in jo štejem za presežek. A to ni več stvar članka. Ker govorimo o popevki, gre seveda tudi za popularnost, in težko bi se strinjal, da je Smode tozadevno preveč omenjan. Pogledat je treba samo število njegovih hitov (predvsem s festivalov, dokler je še nastopal na njih in preden se je docela poturboiziral, torej pred letom 86). Pri čemer, če smo že pri hitih, imajo tudi Nude močno popevkarsko-festivalsko ozadje (EMA itd.), tehnično pa več hitov kot Magnifico; da jih ne poznate, temu bo vzrok bržčas kje drugje, morda v tem, da vam Magnifico pač bolj leži, ker so fantje na radiu kar naprej. In čeprav je o kvaliteti hitov Nude treba dvakrat premisliti, so menda še vedno bend z največ popevkami tedna na Slovenskem. O popevki na Slovenskem je seveda ogromno nedorečenega in upajmo, da bo na to temo čim prej izšla kakšna relevantna knjiga, ki bo tematiko obdelala s polihistorskega vidika, kot si ta del naše zgodovine tudi zasluži, ne glede na to, kakšna so naša mnenja o tem, kdo je tozadevno bolj ali manj pomemben.

Bojan.vrlič, 24.03.2011, 05:24

Evo, Matej, se mi je zdelo da nimam več kaj bistvenga za povedat, pa vendarle še beseda ali dve za boljše razumevanje.
Torej: glede Domiclja, ja, sem registriral, da ga (skupaj s Pengovom) pravilno uvrščaš med pionirje kantavtorstva na slovenskem, zato mi je bilo še toliko bolj nelogično da ga kasneje umeščaš še v drugi kantavtorski val . Album Tomaž v živo je resda, približno istočasno s prvencema Šifrerja in Mežka (slednji je, kolikor se spomnim, pred tem pod imenom Alexander John že izdal en album v Angliji) izšel šele konec sedemdesetih, a skladbe kot so Stara mama, Gospod direktor, Franci kako ležiš, Blues an deževen dan,… so bile že leta pred izdajo albuma del njegovega železnega repertoarja (Tomaž je ogromno nastopal, pravzaprav ga v Sloveniji skoraj in bilo kraja, če je le premogel kolikor toliko spodoben zadružni dom, ki ga ne bi gostil), tako da definitivno ni šlo za nek svež material z aktualne jugoslovanske turneje, prej za nekak “best of v živo”.
Pa še Izvir. “Med novovalovskimi je nase opozorila zasedba Izvir, ki je v začetku osemdesetih let izdala priredbo pesmi Mateja Bora, Šel je popotnik skozi atomski vek.”
Se pravi: definitivno ne gre za novovalovski bend, skladbo Šel je popotnik… so prvič lansirali leta 75, album so izdali leta 77, leto kasneje so že razpadli. Sicer že takrat precej “out of time”, zapozneli fusion, ostali komadi resda niso tako “kompleksni” in progresivni kot Šel je…, pa vendar v ničemer ne presegajo klišejev že takrat iztrošenega jazzrockerskega žanra. Tako da ja, novovalovci so na ex-člana zasedbe, če so, morda rest vplivali kasneje, definitivno pa njihovega vpliva ni bilo zaznati v estetiki benda.
Ob ogromni količini (relevantnih in ne-relevantnih) imen me je res zbodla neomemba Magnifica in Videosex. Pri prvem niti ne gre toliko za moj osebni okus čeprav ga štejem med redke meni prebavljive estradnike, Samo ljubezen in predvsem Silvijo za najbolj “catchy” festivalska štikla “samostojne” Slovenije, samega Magnifica pa za vodilnega trendsetterja devetdesetih ki se je, evo, v pozni, malodane že “retired” fazi izkristaliziral še kot nekak “grandfather of balkanbeat” z zametki solidne mednarodne kariere. Skratka ipak en avtentičen lik ki, za razliko od kakih Nude, od katerih ne poznam enega samega štikla (Viktorji gor al dol) , premore tudi zajeten sveženj hitov.
Videosex pa itak, ena redkih svetlih točk slovenske pop glasbe, ki je v času delovanja tako po kvaliteti kot po aktualnosti izraza parirala primerljivim žanrskim ivajalcem s svetovne scene. To so seveda bolj kot v Smodeta zazrti domačiji instinktivno prepoznali v urbanih centrih Yuge, kjer so Videosex do današnjih dni ostali nepresežen kult, pri nas pa razen v insajderskih krogih žal malodane pozabljeni. No, njih praviš da si vključil v text, pa da so izpadli, Škoda…
Sicer pa bi poudaril le še to da je moja kritika dobronamerna, priložnost pa po moje rahlo zamujena (pa ni tko dramatično, seveda) prav zaradi netočnosti ali izpusta kakšnega pomembnega lika, saj pregleda slovenske popularne glasbe človek pač ne gre pisat vsak teden.Je pa res da tako obsežnega texta na temo pregleda slovenske popularne glasbe sam še nisem zasledil in verjamem da je težko zajeti vse pomembno in obenem še upoštevati in obenem brzdati svoje osebne preference, tko da obenem tudi rešpekt in keep on, seveda…
No, Smodeta je morda res mal preveč, sploh ker po drugi strani in niti omenjen nadgrajevalec njegove tradicije ki je turbo estetiko spilil do “savršenstva”, koroški kantavtor tretje generacije Boštjan Konečnik. Eto…
lpb

Matej Krajnc, 19.03.2011, 18:08

Spoštovani,

zadnji komentar gospoda Vrliča sem prepozno prebral, pa je zato v mojem ostala razlaga glede Svetlobnih let in Buldožerja. Tako da sta tu volk in koza uspešno poštimana. :-) Upam, da je glede drugih pripomb moj argument dovolj jasen. Moram pa dodati še to, da sva s kitaristom Izvira dve leti in pol igrala v skupnem bendu in prav on mi je omenjal novovalovske vplive (in fusion, ja) kot tisto, kar naj bi (pozneje torej?) vplivalo tudi na Izvir. Nisem pa eksplicitno napisal, da je bil Popotnik novovalovski komad. Je pa seveda Izvir v marsikaterem smislu dejansko BIL pionirski bend; tudi Avantura, denimo, v kateri je pel Vlado Kreslin, je bila med zanimivejšimi tedanjimi bendi. In tako dalje.

Kot sicer kaže iz vsega tu spodaj napisanega, omogoča slovenska pop-glasbena zgodovina resnično dela za več glav; zato si še posebej želim, da bi se združile in da naredimo enkrat pregledno in podrobno monografijo, ki bi morala iziti že zdavnaj.

Lp, Matej

Matej Krajnc, 19.03.2011, 17:53

Na odziv gospoda Vrliča lahko odgovorim samo to, da namen mojega članka nikakor ni bil podrobno razdelati vsega, za to je bilo tudi premalo prostora, ker sem napisal še precej več, a me je zavezovala omejitev znakov; gospod Vrlič pa pove med drugim, da sem napačno omenil September kot predhodnike Buldožerjev, hkrati pa citira moj zapis, iz katerega je jasno razvidno, da sem omenil Sedem svetlobnih kot PREDHODNIKE, September pa med drugimi zasedbami tistega časa. Čemu torej kritika? Prav tako sem Domicelja v drugi val kantavtorstva uvrstil na podlagi ALBUMA, ne PESMI, saj omenjam, da je že poprej ustvarjal. Pri pisanju o generacijah kantavtorjev sem se moral opredeliti in sem za izhodišče vzel ALBUME, kar je tudi smiselno, saj so izšli trije skoraj istega leta.

Kar zadeva druge stvari, ki jih omenja gospod: ja, naštevanje vsega mogočega je bilo žal neizogibno zaradi omejitev, če sem hotel omeniti vsaj nekaj - Videosex sem omenjal, a uredništvo je potem tekst še krajšalo, ne vem, ali so ostali ali ne, Smodeta je bilo treba omeniti že zato, ker je, hoteli ali ne, pustil hud pečat v slovenski glasbi (po prodaji in glede strmih padcev v kvaliteti), ker pa je zmagal na Dnevih SLO zabavne glasbe, je tudi vreden omembe, saj za to v članku gre. Glede Magnifica naj obvelja, da tu gre za okus gospoda, kar tudi sam poudari. Čisto vsi izvajalci pač niso mogli v članek - pri čemer so Nude leta 2000 dobili viktorja, kar je svojstven dosežek na sceni, vsaj uradno; to tudi ni članek o najkakovostnejših izvajalcih, ampak hiter (!) pregled dogajanja. Gospodovo mnenje o površnosti in zamujenih priložnostih lahko seveda spoštujem kot mnenje, nikakor pa se z njim ne morem strinjati. A moj članek nikakor ni zadnja beseda o zgodovini SLO zabavne glasbe, zato lahko seveda vsak, ki sodi, da o tem ve kaj več, napiše svojega.

Lep pozdrav,
Matej Krajnc

Bojan.vrlič, 18.03.2011, 15:51

Viki, hvala za pojasnilo, u međuvremenu sem prebral tudi tvoj text o Buldožerjih v Muski izpred nekaj let kjer, sicer manj obširno in v detalje kot v odgovoru, opisuješ zadevo. Sam naj še dodam da sem ob ponovnem branju Matejevega texta ugotovil da sem izgleda napačno ocenil da September uvršča med predhodnike Buldožerjev. No, kakorkoli, moj osnovni namen, razdevičiti Odzvenov komentatorski kotiček, je bil dosežen, saj več ljudi tudi več ve, bogu hvala!

Viktor Škedelj Renče, 18.03.2011, 14:40

Glede »prepovedanosti« prvega albuma Buldožerjev imata po svoje prav in narobe oba, tako avtor članka Krajnc, kot komentator Vrlič. Skratka plošča de jure res ni bila prepovedana, de facto pa prav gotova ja! Naj razložim (navajam po zapiskih, ki sem jih pred leti delal ob intervjuvanju člana zasedbe):

Decembra 1975 je pri založbi PGP RTB izšla prva plošča skupine »Pljuni istini u oči«. Po nepreverjenih podatkih naj bi do konca meseca prodali več kot dvanajst tisoč izvodov. Kmalu zatem je bila plošča brez uradnega pojasnila (neuradno pa se je glasilo, da Buldožer s to ploščo navaja mladino na seks, droge, alkohol in samomor) umaknjena s prodaje (pod pulti prodajalen pa se je prodajala dalje ), pesmi s plošče pa so prenehali predvajati na večini radijskih postaj po vsej Jugoslaviji. Rezultat je bil seveda ta, da je bila plošča tako iskana, da je na črnem trgu dosegala vrtoglave cene. Šele pet let kasneje je »Založba obzorja Maribor (Helidon)« posnetke odkupila od PGP RTB in ploščo ponovno izdala.

Šlo je za to, da YU partijska cenzura ni bila tako zagovedena, da bi take stvari uradno prepovedovala (kot se je to dogajalo v Vzhodnem bloku), temveč je bila dovolj prefrigana, da je to delala potiho in s tem povzročala manj revolta. Pljuni istini u oči je torej res bila onemogočena, za razliko od raznih nerazumnih zamujanj in neinteresa okoli reizdajanja drugih plošč (nekaj podobnega kot s Pljuni istini u oči se je zgodilo tudi s ploščo Goli otok zasedbe Đejbi).

Zanimivo je bilo tudi to, da je dostikrat prihajalo do samoiniciativne cenzure zagretih funkcionarčkov, torej nevezane na uradne partijske sklepe. Pri Buldožerjih se je tako zgodilo z njihovim prvim koncertom v Hali Tivoli. Spomladi 1976 se je skupina pripravljala na svoj prvi koncert v Hali Tivoli, ki je bil napovedan za 9. april 1976. Takratna praksa je bila taka, da je moral dovolitev za koncert dati tudi Mestni komite ZSMS, katerega sekretar (pa naj njegovo ime tokrat izpustim!) je s privolitvijo zavlačeval vse do dne koncerta, ko je Buldožerje odslovil z izjavo, da niso ideološko preverjeni in »da se zajebavajo iz celga sveta« ter koncerta ni dovolil. V medijih so za odpoved koncerta navajali za razlog to, da ni bil pravilno prijavljen, ker naj bi v prijavi manjkala točna ura začetka koncerta, kar pa je bila izmišljotina. Poleg ogromnih materialnih stroškov, ki so jih morali člani Buldožerja kriti sami, pa so bile posledice za nadaljnje delo še resnejše. Ker naj bi koncert prepovedal Mestni komite ZSMS Ljubljane, je to za mnoge organizatorje koncertov, ki so bili pretežno organizirani znotraj organizacije ZSM Jugoslavije, pomenilo rdeči alarm: naj se skupine Buldožer izogibajo in odpovedani so bili mnogi, do takrat že potrjeni koncerti po Jugoslaviji in delovanje Buldožerja je bilo resno ogroženo …

Zaradi neznosne situacije v kateri so se znašli, so člani Buldožerja organizirali javno razpravo na temo: »Kje je mesto ROCK-a v naši družbeni sredini in kje se tu nahaja Buldožer?«. V razpravi so poleg članov skupine sodelovali še: skladatelj in dirigent Bojan adamič, hrvaški rock kritik Vrdoljak, filozof Darko Štrajn, pesnika Blaž Ogorevc in Matjaž Hanžek, predsednik »ŠKD-Forum« Dare Stojan. Razprava se je dogajala v Galeriji Študentskega naselja, ob prisotnosti novinarjev in občinstva, pogovor je bil objavljen v revijah Stop in Mladina, v živo pa ga je prenašal Radio Študent. Buldožerje in njihovo ustvarjalno delo je zagovarjal tudi Ljubljanski Univerzitetni komite ZSMS, saj so svoje referate na temo »Buldožer« napisali Lev Kreft, Jaša Zlobec, Denis Poniž, Darko Štrajn, Matjaž Hanžek, Jure detela in Igor vidmar. Pisci so v svojih referatih skupino tretirali kot del študentske kulture, ki jo je treba podpreti. Rezultat je bil ta, da so 22. 6. 1976 končno nastopili na svojem prvem samostojnem koncertu v Hali Tivoli. A v vmesenem času so bili bend brez možnosti nastopanja in če okrogla miza ne bi obrodila uspeha bi se vse skupaj verjetno precej klavrno končalo - vse zaradi zagnanosti mladega funkcionarčka …

Barbara Švrljuga, 17.03.2011, 10:34

Spoštovani Bojan, hvala vam za komentar. Konstruktivni popravki so zelo dobrodošli in bi si želeli več kritične refleksije na objave tudi v prihodnje.

Potrebno pa je poudariti, da Odzven kot spletna revija o glasbi deluje neodvisno in se ne navezuje direktno na strokovno delo SIGIC-a, niti ne odraža stališč SIGIC-a. Stališča, izrečena v pričujočem članku, so avtorjeva. Strokovna služba SIGIC-a s svojim delom odgovarja za točnost pri vnosih v bazah podatkov na SIGIC-evi matični strani (www.sigic.si).

Bojan.vrlič, 16.03.2011, 16:25

Hm, precej zmeden zapis ki, če bi bil objavljen na kakšnem internem fenovskem blogu, niti ne bi bil vreden komentarja, a ker gre za Slovenski glasbeni informacijski center (ali nekaj podobnega) ki naj bi konec koncev če nič drugega vsaj pravilno beležil zgodovino in kot referenčen medij s svojimi texti nudil oporo nadaljnjim raziskovalcem (tudi slovenske) popularne glasbe, torej vendarle par pripomb.
Ok,,zlata doba slovenske popevke nikdar ni bila predmet mojega zanimanja zato bom ta del preskočil, tudi z opusom Rafka Irgoliča in Marjana Smodeta zgleda da avtor nima težav, se pa hudo zalomi pri sedemdesetih, torej par citatov:

" Pojavili so se novi tokovi, že omenjeni kantavtorski, ki je poleg Pengovovega albuma obrodil še drugi tovrstni dosežek, Cocktail Marka Breclja (posnet leta 1974, izdan 1976.)."
Brecelj je za Cocktail resda šele leta 1976 prejel tisto čudno mladinsko nagrado, a album je bil izdan 1974.

"Neposredni predhodnik Buldožerja je bila zasedba Sedem svetlobnih let, med drugimi pomembnejšimi zasedbami sta bili še Oko s Pavletom Kavcem, enim vidnejših slovenskih kitaristov, in September z Janezom Benčino Benčem, ki je konec šestdesetih pel pri Mladih levih."
Skupina September nikakor ni bila predhodnik Buldožerjev, pač pa njihov mejnstrimovski sopotnik. Prvi večji nastop (in zdi se mi da drugi sploh) so imeli Buldužerji maja 1975 na Boom festivalu v Zagrebu., na katerem je nastopila tudi Asanovićeva Jugoslovenska pop selekcija, zasedbe iz katere je kmalu zatem nastal September. Pomembni predbuldožerski bendi so poleg Oko sicer bili Jutro, Bumerang, tudi Benčevo Srce.

"Buldožer so leta 1975 izdali prvi slovenski rockovski LP, Pljuni istini u oči, ki je bil kmalu nato prepovedan,..."
Album pljuni istini u oči in bil nikoli prepovedan, prva naklada (13.000 izvodov) je dokaj hitro pošla in potem resda ni bilo ponatisa kar v takratnih konfuznih diskografskih razmerah niti ni bil edinstven primer, nemogoče je bilo npr. kupiti album Korni Grupe, Yu grupe, Kiselino Pop mašine, tudi Tomaževa Odpotovanja so na ponovni natis v rjavi barvi morala (podobno kot Pljuni…) počakati do začetka osemdesetih. Verjamem, da je tudi spornost vsebine botrovala temu da album kljub interesu javnosti 5 let ni bil v obtoku, a “prepovedan”? Težke besede.

"Okrog leta 1977 se je pojavila druga kantavtorska generacija s tremi vodilnimi imeni, Andrejem Šifrerjem, Aleksandrom Mežkom in Tomažem Domiceljem."
Domicelj je resda šele takrat izdal svoj prvi album, a s komadi, ki jih je (nekatere) lajnal že slabih 10 let, tip itak deluje kot da je večen (in seveda tečen). Skratka, definitivno ne druga generacija.

"Vzporedno z veseljaško linijo sta se konec sedemdesetih in v osemdesetih letih v Sloveniji pojavila punk in novi val. Med novovalovskimi je nase opozorila zasedba Izvir, ki je v začetku osemdesetih let izdala priredbo pesmi Mateja Bora, Šel je popotnik skozi atomski vek."
Če bi bili Izvir novovalovski bend, bi danes veljali za pionirje, tudi v svetovnem merilu po zgodnosti nastanka primerljive kvečjemu z bendi z njujorške (CBGB) scene, skladba Šel je popotnik skozi atomski vek je namreč nastala že leta 1975, torej še preden je krojač McLaren pošteno zagnal svoj fantovski bend in je predstavljala vse tisto kar je punk (in kasneje novi val) v nekaj letih zradiral s scene, se pravi simfo rock, fusion, 12minutni metafizični štikli. Pravzaprav bi v tistem času an slovenski sceni težko našel bend, ki bi bil večje nasprotje novemu valu kot so bili Izvir.

No, dovolj bodi, zadnji del texta itak zapade v naštevanju vsega mogočega, od govedarjev prek Umeka in Kanzyanija (novi val elektronike?, Umek je na sceni že od vsega začetka, sam se spomnim partijev ko je imel še tako mal materiala da je., če je imel večurni set, tudi po dvakrat zavrtel isti komad, seveda bi bile v tem kontekstu /slovenske popevke/ smiselneje omenit Silence, Melodrom), nikjer se ne omenja skupine Patetico in mariborske “nove popevke” katere del je tudi Maja Kevc, povod tega zapisa, so pa zato omenjeni Nude, Flirt (zdaj menda Fliirt), Jerry Mažgon,… To, da v zgodovinskem pregledu slovenske pop(ularne) glasbe niti z besedico nista omenjena njena po moje najkvalitetnejša predstavnika zadnjih 30ih let, Magnifico in Videosex, je pa itak zgodba zase.
Skratka, prepovršno in škoda za zamujeno priložnost. A kaj čmo…

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice