SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Popevke med sateliti

Popevke med sateliti

Matej Krajnc
12. julij 2012

Popevke med sateliti
Različni izvajalci:
Telstar: od tod do vesolja / Spacebound
(ZKP RTVS, 2012)

»Odkar za Lajko ve ves svet, / mi je kar žal, da sem poet. / Več upov bi imel za slavo, / če bi rodil se s pasjo glavo!« Tako je konec petdesetih, ko so časopise preplavile novice o slavni pasji astronavtki, duhovito zapisal pesnik Janez Menart. Aprila 1961 smo z Jurijem Gagarinom dobili prvega medijsko razvpitega »vesoljskega potnika«, v aprilu istega leta pa se je združilo nekaj mednarodnih družb in zasnovalo projekt Telstar, istoimenski eksperimentalni satelit; njegovo zadnjo dejavnost naj bi zabeležili februarja 1963, vendar njegova vloga presega zgolj tisto znanstveno. Postal je namreč tudi pomemben dejavnik v zgodovini popularne glasbe, tako tuje kot slovenske, ter hkrati navdih za radijsko oddajo Telstar Jureta Longyke, ki letos skupaj s štiridesetletnico Vala 202 slavi petnajstletnico rojstva. Ob tej priložnosti je izšla zanimiva kompilacijska plošča ali, točneje, konceptualni album, ki v sebi združuje »kozmičnost« slovenske popularne glasbe in poezije. Pa pri tej opredelitvi nismo prav nič daljnosežni.

Dovolimo si za začetek obnoviti nekaj dejstev iz zgodovine. Vesolje je že od nekdaj navdihovalo najrazličnejše smeri človeškega ustvarjanja; če ta hip ostanemo zgolj pri zgodovini popularne glasbe, so že v devetnajstem stoletju obstajale popularne pesmi o luni in zvezdah, v dvajsetem pa je vesolje učinkovalo kot odlično sredstvo za sanjavo ali dramatično ljubezensko popevko, od Shine On Harvest Moon, By The Light Of The Silvery Moon, When You Wish Upon A Star, Love Star do Blue Moon, ter druge in drugačne ljubezenske pesmi, denimo Harvest Moon Neila Younga, ali otroške, kot je Twinkle Twinkle Little Star. Nemški popevkar Freddy Quinn je prepeval mornarsko balado Unter fremden Sternen. Še bi lahko naštevali najrazličnejše pesmi in napeve v številnih jezikih in na vrsto bi slej ko prej prišla za naš zapis ključna skladba Telstar, ki jo je leta 1962 napisal Robert George (Joe) Meek, angleški producent in pisec pesmi. Posnela jo je inštrumentalna angleška zasedba The Tornados in z njo prodrla tudi na ameriške lestvice, kar je bilo v predbeatlesovskem obdobju bolj izjema kot pravilo. Nastalo je še precej drugih izvedb, tako vokalnih kot inštrumentalnih, izvedba zasedbe The Tornados pa ostaja ultimativna. Pri nas je popevko v vokalni različici posnela Marjana Deržaj; izvedba je izšla na podaljšani mali plošči s štirimi pesmimi (EP) v družbi pesmi, kot sta King of Clowns (Kralj klovnov, izvirnik Neil Sedaka) in Limbo Rock (izvirnik Chubby Checker). Različica Marjane Deržaj je pred petnajstimi leti postala glavna tematska pesem oddaje Telstar Jureta Longyke.

Oddaja je že od vsega začetka takisto bila zasnovana tematsko; Longyka je v njej raziskoval (in še raziskuje) kozmos in »kozmičnost« tako v vsesplošni kot v umetniški maniri, v povezavi z glasbo, ki je po Gramu Parsonsu tako in tako kozmična disciplina. Za Parsonsa predvsem tista, ki jo dandanes poznamo po imenu »americana«, za Jureta Longyko pa je v oddaji postala »kozmična« tudi marsikatera druga panoga človeškega védenja. Vse skupaj je ves čas povezovala izbrana glasba in ob jubileju, ki je povezan tudi s petdesetletnico izstrelitve satelita Telstar, se je rodila ideja o tematski plošči s slovenskimi »vesoljskimi« popevkami. Kot v spremni besedi k plošči piše Marko Peljhan iz Centra odličnosti Vesolje-SI, so »zvezdam natančno sledili« in izpeljali projekt treh jubilejev: Telstarja kot satelita in kot oddaje pa tudi že omenjenega rojstnega dne Vala 202.

Najdragocenejša plat albuma je obelodanjenje in objava nekaterih redkih pesmi, ki pred tem še niso gostovale na nosilcih zvoka, denimo Zemlja pleše v izvedbi
Jožice Svete.

Izbor in koncept domiselnega albuma sta delo Jureta Longyke; v arhivu slovenske popularne glasbe dobrih dveh desetletij (od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja) je nabral in izkonceptualiziral slovensko popularnoglasbeno »vesoljsko« izročilo v najzanimivejših izdajah in ga povezal z nekaterimi interesantnimi dokumentarnimi izseki o vesoljskih dosežkih. Najdragocenejša plat albuma je obelodanjenje in objava nekaterih redkih pesmi, ki pred tem še niso gostovale na nosilcih zvoka, denimo Zemlja pleše v izvedbi Jožice Svete. Junija 1962 jo je posnela za potrebe Radia Ljubljana, velik uspeh pa je z njo, kot vemo, istega leta na prvem festivalu Slovenska popevka dosegel Nino Robić v alternaciji z Majdo Sepe, še posebej pa nagrajeni avtor besedila, pesnik Gregor Strniša. Strniša je tudi sicer eden ključnih »duhov iz ozadja« na plošči; podpisal je precej vesoljskih tem za popevke, med drugim slavni Orion Katje Levstik, kot pesnik pa je domala edini konsistentno raziskoval vesolje in ga uporabljal v poeziji. Tak, torej Vesolje, je bil naslov njegove zadnje pesniške zbirke (1983), z vesoljem in kozmičnostjo je bilo povezanih še več njegovih zbirk (denimo Zvezde, 1965, Oko, 1974) in ciklusov pesmi, razen tega je o tej tematiki pisal eseje. Vesoljsko tematiko je za pisanje besedil za popevke s pridom porabljala tudi Elza Budau, pri čemer pa velja zapisati eno in edino nestrinjanje s spremnim tekstom k plošči: kot avtorica besedil se Budauova po kvaliteti ne more povsem približati Strniši; nekaj primerov v prid tej trditvi je navedenih v sami knjižici, priloženi pričujočemu albumu. Strniša je pisanje pesmi resda jemal zgolj kot sredstvo za preživetje, toda njegova najboljša besedila za popevke niso nikoli okorna, vedno so skrbno izdelana in strogo domišljena, brez odvečnih mašil, in kot taka stojijo na papirju kot poezija in bi si že zdavnaj zaslužila objavo v posebni antologiji (v njegove ne tako davne Zbrane pesmi tega opusa iz teh ali onih razlogov žal niso vključili). Je tudi avtor slovenskega prevoda za to zbirko temeljne popevke Telstar.

Zasedbi Prah in Horizont sta na kompilacijah slovenskih popevk le redko zastopani, zato sta posnetka na pričujočem albumu toliko bolj dragocena.

Literarnih akterjev je na albumu še nekaj, med drugim Frane Milčinski Ježek, Oton Zupančič in Beno Zupančič; nekaj »vesoljskih« tem je ustvaril tudi tekstopisec Dušan Velkaverh. Kar zadeva glasbo, je na plošči niz prijetnih presenečenj. Zasedbi Prah in Horizont sta na kompilacijah slovenskih popevk le redko zastopani, zato sta posnetka na pričujočem albumu toliko bolj dragocena; tu so še Bor Gostiša, Ivo Mojzer, Miha Kralj in celo ansambel Mihe Dovžana, razveseli tudi vključitev pesmi Fly Me To The Moon v izvedbi Ota Pestnerja, objavljene na njegovi prvi vinilni veliki plošči Melodije za vas iz leta 1973. Ploščo zaključi nova različica popevke Telstar, ki jo izvedeta Severa in Gal Gjurin.

Album Telstar s podnaslovom Od tod do vesolja torej ob vsem povedanem – od literature do glasbe in nazaj – postane pomemben interdiscplinarni dokument, ki združuje znanost z umetnostjo, kar, če malce bolje pomislimo, v idealnih razmerah ne bi bilo nič nenavadnega, a je v današnjem času redkost, ki si jo je vredno ponovno zavrteti in zraven tudi premišljevati.

NE SPREGLEJTE:


Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Zlata zbirka
sreda, 30. julij 2014
To ni blues, to je štajerski šanson
petek, 16. januar 2015
Tako prekleto popularni
torek, 11. september 2012
Skrajni čas za album o času
sobota, 18. april 2015
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
Razpisano o razpisu, zadržano o vplivu. Ostalo ob pivu.
torek, 25. september 2012
Popevka ali pop pevka?
četrtek, 10. marec 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice