SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > »Postati želimo pomemben festivalski akter na nacionalni ravni.«

»Postati želimo pomemben festivalski akter na nacionalni ravni.«

Peter Baroš
17. september 2015

Tine Hafner je v zadnjih letih gonilna sila glasbenega dogajanja v Škofji Loki in pomemben akter v razvoju domače scene. (Foto: Ana Bassin)
Tine Hafner je v zadnjih letih gonilna sila glasbenega dogajanja v Škofji Loki in pomemben akter v razvoju domače scene. (Foto: Ana Bassin)

V Škofji Loki diši po dobri glasbi! Nedavno zaključeni festival Pisana Loka je postregel s široko paleto glasbenih, uprizoritvenih, razstavnih, projekcijskih, debatnih in delavniških dogodkov. Gonilna sila škofjeloškega festivalskega dogajanja, Tine Hafner, pa je s svojimi mislimi, energijo in zvesto ekipo sodelavcev že daleč naprej. Pred njim je festival In Memoriam prof. Peter Hafner #7. Za Tineta je to več kot zgolj festival. Je poklon očetu in kameradu Petru Hafnerju, pomembni osebnosti škofjeloškega in tudi širše slovenskega glasbenega in kulturnega življenja. In še več kot to. Je prostor odpiranja in spoznavanja ter razvoja in aktivacije mladih, tako tistih, ki so vpeti v lokalno dogajanje, kot tistih, ki v Škofjo Loko prihajajo od drugod. Slednjih je vedno več. Festival s smelo in prepoznavno programsko vizijo postaja eden vidnejših slovenskih festivalskih stebrov popularne glasbe. In Tine si lahko oddahne, saj je vedno manj tistih, ki ga sprašujejo, kdo za vraga je Peter Hafner in čemu glasbeni festival z imenom, ki bi nemara najprej napeljeval na kak dogodek športnega tipa.

Festival In Memoriam prof. Peter Hafner se pričenja v petek, 25. septembra, ko bo na Cankarjevem trgu najprej nastopila mlada novosadska kantavtorica Dojo, nato se bo dogajanje preselilo v središče škofjeloške mladinske in alternativne scene, na letni vrt kluba Pri rdeči ostrigi. Štiri imena: Demolition Group, Koala Voice, Vlasta Popić in Ti. V ospredju bodo torej kitare, kultni domači bend, kreativna mlada slovenska glasbena sila, karizmatični Varadžinci in izkušeni beograjski dvojec. Premišljen program. Kdor te zasedbe pozna, mu je festivalski koncept v trenutku jasen. Kdor jih ne pozna, pa si lahko obeta izjemno veliko novega, svežega in aktualnega. In zdaj preskok k sklepnemu dnevu festivala. V petek, 2. oktobra, bo živahen najprej znova Cankarjev trg, kjer bo nastopil Stojan Knežević. Potem se bo zopet šlo k Ostrigi: splitski hiphopovci Djećaci, hiperaktualni Your Gay Thoughts, prekaljena Wanda & Nova Deviator in Haiku Garden, še en bend, ki široko odpira horizont kreativne domače ustvarjalnosti. In vmes, med obema petkoma, festival ponuja še mnogo drugega: zanimive koncerte, pesniški večer, izjemno aktualno socialno preizkušnjo Žive knjižnice in predstavitev sodobnih animacijskih kreacij ter dokumentarec Fronte Kurdistana Erika Valenčiča.

S Tinetom sva načela nekaj vprašanj, s katerimi sem poskušal podrezati predvsem v temo umeščenosti programsko profiliranega glasbenega festivala v lokalnem okolju. Ali lahko prek njegovih odgovorov potrdim svojo tezo, da so glasbeni festivali izjemno pomembni generatorji razvoja tako glasbene scene kot lokalnega okolja, iz katerega izhaja?

Festivalski koncept je zanimiv. Če ste začeli kot dvodnevni festival, pa od predlanskega leta med prvi in zadnji dan vstavljate še mnoge druge vsebine. Občutek imam, da je koncept na tak način zastavljen zato, da bi mesto zares začutilo festivalski utrip in bi se angažiralo ciljno občinstvo, ki naj bi se širilo in izobraževalo ... Je kaj na tem?

Razširitvi festivala sta botrovala dva pomembna dejavnika, eden od njiju je tudi ta, o katerem govoriš. Drugi dejavnik je dejstvo, da festival poteka v jesenskem obdobju in da (za zdaj) festival ne omogoča kampiranja. Kar je naporno predvsem za obiskovalce izven Škofje Loke. Po evalvaciji prvih štirih edicij festivala se nam je zdelo smiselno, da oba velika koncertna večera umestimo v petkova termina, hkrati pa razširimo nabor festivalskih vsebin, ki se odvijajo skozi cel teden. Menim, da je festival s tem postal festival v pravem pomenu besede. Kar se ciljnega občinstva tiče, lahko rečem naslednje: glasbeni koncept memoriala je vedno temeljil na tem, da se občinstvo širi in izobražuje, vedno skuša predstavljati sveže in aktualne vsebine. Na drugi strani pa nikoli nismo želeli biti zgolj glasbeni festival, zato smo že od začetka dodajali razne druge vsebine, od sejma gramofonskih plošč do okroglih miz. Pred natanko dvema letoma, ko se je festival razpotegnil v celotedensko dogajanje, smo naenkrat dobili priložnost, da tak nabor vsebin še razširimo, našemu občinstvu ponudimo kup zanimivih vsebin ter hkrati s tem razvijamo ciljno občinstvo, ki si ga želimo.

Festival se širi tudi v Kranj. Kar nekaj glasbenih dogodkov bo predstavljenih v kranjski Layerjevi hiši. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Prvih nekaj let je festival potekal samo v prostorih Rdeče ostrige in ostalih prostorih Zavoda O, zavoda škofjeloške mladine. V nekem trenutku sem začutil, da morajo festivalske vsebine zaživeti tudi zunaj teh prostorov, se osvoboditi do določene mere stigmatiziranih prostorov. Na neki način s tem povečamo tudi domet občinstva. Tako smo lani memorial prvič izvedli na različnih lokacijah v Škofji Loki. Podobno se je zgodilo s Kranjem. Pred približno letom dni sem si zamislil, da bi lahko del festivala izvedli v kakem drugem kraju in tudi tam ponudili kvalitetne vsebine ter s tem ponovno širili domet občinstva. Ena od najprimernejših lokacij je bila Layerjeva hiša. Nemudoma sem se odpravil v Kranj, predstavil idejo Zali Vidali in v mesecih, ki so sledili, sva družno pripravila kranjski del festivala, na katerem se bosta odvila dva festivalska večera. Na začetku septembra smo s koncertom Blaža in Simona v Layerjevi hiši (v Stolpu Škrlovec) že uspešno napovedali kranjski del memoriala.

 

Program skušamo sestaviti tako, da predstavimo čim več aktualnih, svežih, mladih zasedb, ki nastopijo ob boku starejšim, uveljavljenim izvajalcem. S tem na eni strani pomagamo mladim in svežim zasedbam, da pridejo do širše publike, hkrati pa jih organizatorji iz drugih krajev opazijo ali preverijo na našem festivalu ter jih povabijo v svoj lokalni klub.

Iz programskega vodila festivala je razvidno, da je festival močno osredotočen na nova, mlada imena. Domačih izvajalcev in izvajalcev iz bivše Jugoslavije. V kolikšne meri je ta festival generator glasbene scene? Ali obstajajo bendi, ki so se, recimo, na festivalu pojavili kot relativno neznan bend, zdaj pa so že bolj prepoznavni?

Program skušamo sestaviti tako, da predstavimo čim več aktualnih, svežih, mladih zasedb, ki nastopijo ob boku starejšim, uveljavljenim izvajalcem. S tem na eni strani pomagamo mladim in svežim zasedbam, da pridejo do širše publike, hkrati pa jih organizatorji iz drugih krajev opazijo ali preverijo na našem festivalu ter jih povabijo v svoj lokalni klub. Spomnim se kar nekaj takšnih primerov in moram poudariti, da me veseli, da se to dogaja. Če se ozrem v preteklost, smo prav vsako leto gostili koga, ki se je kasneje uveljavil v glasbenih krogih. Na prvem memorialu sta bila to Tovariš Strmoglavljen in takrat še rosno mlada zasedba Larve (danes Leifert). Naslednje leto duo Bakalina, za katerega je bil to prvi klubski nastop. Pa recimo tudi Nina Bulatovix. Leta 2011 smo gostili takrat še dokaj neuveljavljene Punčke in Vlasto Popić, leto kasneje, recimo, Ewok, Napravi mi dete in Helahirna. Predlani smo želeli Hemendex, a se žal ni izšlo, lani pa je tik pred svojo širšo prepoznavnostjo nastopil kantavtor Miki Solus. Mislim, da je to dovolj povedno in lahko rečemo, da se festival izkazuje kot generator tako domače kot regionalne scene.

O festivalu ste posneli tudi dokumentarni film. Zanimivi se mi zdita predvsem dve zadevi. Najprej publika. Odkrito pove, da so ji nekatere koncertne vsebine všeč, druge ne. Pri tem govori predvsem na podlagi slišanega, na podlagi koncertne izkušnje. Zaseda diskusija med občinstvom pomembno mesto znotraj festivala?

Vsekakor je ena od pomembnih lastnosti memoriala to, da ni najbolj ozko žanrsko profiliran. To v praksi pomeni, da na otvoritvi memoriala prisluhnemo rockovsko/kitarsko orientiranim zasedbam v najširšem pomenu besede, na zaključku pa elektronsko orientiranim. Že od samih začetkov smo s takim konceptom programa želeli izgraditi ciljno občinstvo »odprtih ušes«. Občinstvo, ki vidi preko žanrskih omejitev. S tem pa smo, jasno, prišli do točke, ko je nekaj nekomu všeč in drugemu ne. Praktično nemogoče je, da bi bilo vse vsem všeč. Se mi pa zdi, da bi ravno to, kar s tem konceptom zasledujemo, lahko označili kot razvoj ciljnega občinstva. Navsezadnje smo lep odstotek publike navadili na to, da nam pri izboru programskih vsebin neomajno zaupa ter festival obišče, četudi ne pozna popolnoma vseh, marsikdo celo glavnine nastopajočih ne pozna.

Festival vsekakor je mesto diskusije, in to v več ozirih. Na eni strani lahko govorimo o nekaj odstotkih tistih, ki obujajo razne Petrove učiteljske prigode, na drugi strani pa o več odstotkih tistih, ki diskutirajo o videnem in nastopajočih. Veseli me tudi dobra interakcija med nastopajočimi in publiko. Na eni strani lahko govorimo o organizatorjih dogodkov iz drugih krajev, ki so prisotni na memorialu. Kasneje je marsikatera zasedba povabljena drugam na nastop. Na drugi strani se je že kar nekajkrat razvila vez med obiskovalci in nastopajočimi, ki je prerasla v to, da kaki zasedbi sledijo na koncerte v druge kraje in na druga prizorišča.

Kakšna je struktura občinstva festivala? Kako na festival gledajo nove mlade generacije?

Občinstvo je starostno in krajevno zelo pisano. Treba je poudariti, da se je v teku let njegova struktura precej spremenila. Če so prvo leto med obiskovalci prevladovali nekdanji Petrovi dijaki, sopotniki, sorodniki in prijatelji, se je to že naslednje leto začelo spreminjati. Zame, ki dogodek dojemam kot neke vrste »obletno mašo« v Petrovem stilu, je bilo to takrat precejšnje razočaranje. Danes gledam na to drugače. Občinstvo je raznoliko, velika večina današnjih obiskovalcev Petra najbrž ni poznala. S tem ni popolnoma nič narobe, ravno nasprotno, na ta način ga posthumno spoznavajo. Predvsem pa je pomembno to, da se na ta način ohranjata misel in spomin nanj.

Kaj pa je mlada generacija? Če vzameva definicijo, da so mladi tisti, ki štejejo od 15 do 29 let, potem jih lahko razdeliva v dve skupini. Tisti med 20 in 30 letom starosti tvorijo skupaj z nekaj let starejšimi glavnino občinstva festivala. Mlajši od 20 let so v manjšini. Toda lani se je prostovoljski ekipi pridružilo precej srednješolcev, kar se je vsaj po mojem mnenju poznalo tudi na starostni strukturi publike. Med publiko je bilo opaziti precej neznanih in radovednih srednješolskih obrazov. To so generacije, ki se s festivalom šele spoznavajo. Me pa seveda zelo veseli, da smo uspeli najti pot tudi do mladih radovednih oči in ušes.

In druga stvar: v filmu omenite, da so začetki festivala močno povezani z Rdečo ostrigo. Bi lahko trdil, da In memoriama ne bi bilo brez Rdeče ostrige?

Pred desetimi leti smo, komajda polnoletni, s prijatelji zasnovali festival drugačne glasbe, imenovan Alter-Fest. V našem mestu sicer ni manjkalo kvalitetnih glasbenih vsebin, nismo pa zaznali tovrstnega festivala. Takrat smo po spletu okoliščin, čeprav organizacijsko mlečnozobi, dogodek pripravili v Rdeči ostrigi, ki nas je vzela pod svoje okrilje. Ugotovili smo, da v Alter-Festovi organizacijski ekipi potrebujemo izkušnje, moj oče in dober tovariš Peter pa je bil vpet v klubsko dogajanje vse od konca sedemdesetih let dalje, in kot tak je bil najprimernejši za nas. Nekaj let kasneje, ko je nepričakovano zapustil ta svet, smo se v trenutku odločili, da mu posvetimo petletko Alter-Festa, ki je takrat nosil podnaslov »In Memoriam prof. Peter Hafner, 1958–2009«, hkrati pa smo tisto leto pripravili precej močan glasbeni program. Takrat se nisem zavedal, da bomo v prihodnosti nadaljevali s tovrstnim dogodkom. V teku festivala nas je preplavil prijeten občutek, občutek, da delamo prav. Na dogodku so bili prisotni sorodniki, prijatelji, sopotniki, skratka cel kup ljudi, ki so se podružili ob dobri glasbi v Petrov spomin. Precej hitro po izteku petletke Alter-Festa sem se tako odločil, da s spominskim dogodkom nadaljujem(o) tudi v prihodnje, Alter-Fest pa je odšel na svojo pot, ki jo je končal pred tremi leti. Tako je bila tista petletka Alter-Festa nevede tako rekoč prvi memorial. Brez Ostrige ne bi bilo Alter-Festa, brez Alter-Festa ne bi bilo memoriala. Stvari so neločljivo povezane.

Danes so tovrstni prostori v sila bizarni situaciji, saj so razpisna sredstva približno tako velika kot stroški vzdrževanja takega prostora. Poenostavljeno to pomeni, da je nastala paradoksna situacija, ko so programske vsebine avtomatsko porinjene na trg, na katerem pa ne morejo preživeti. Ravno zato naj bi bile tudi sofinancirane.

Rdeča ostriga je trenutno zaprta. Čuti festival dolžnost, da se bori zanjo, da opozarja na težave, ki jo pestijo? Kaj na to poreče občina? Se zaveda problema?

Nisem prepričan, da je zaprtje pravilen izraz. Ostriga še vedno deluje, ukinjen je bil redni tedenski program; zdaj deluje občasno in predvsem bolj projektno. Situacija je precej kompleksnejša, kot se verjetno zdi na prvi pogled, zato tudi ni enostavne rešitve problema. Vsi se spominjamo časov, ko je Ostriga imela reden tedenski program, štiri do pet večerov na teden. Pri tem pa radi pozabljamo, da so se okoliščine, v katerih se je to dogajalo, precej spremenile. Nenazadnje se je vmes zgodila legalizacija prostora. Pa občutno zmanjšanje proračunskih sredstev za sofinanciranje programa. Pa zakonodaja o zasebnem varovanju in gostinstvu. In povečanje stroškov za osnovno vzdrževanje infrastrukture. Danes so tovrstni prostori v sila bizarni situaciji, saj so razpisna sredstva približno tako velika kot stroški vzdrževanja takega prostora. Poenostavljeno to pomeni, da je nastala paradoksna situacija, ko so programske vsebine avtomatsko porinjene na trg, na katerem pa ne morejo preživeti. Ravno zato naj bi bile tudi sofinancirane. Če bi Ostriga nadaljevala z rednim tedenskim programom, se verjetno že v letu 2015 v njej ne bi odvil niti en dogodek. Enostavna in najhitrejša rešitev bi bila sicer komercializacija njenih programskih vsebin, toda vemo, kakšen rok trajanja imajo tovrstni prostori. Na drugi strani bi bila takšna usmeritev tudi v popolnem nasprotju z zahtevami in pričakovanji sofinancerjev. Pravzaprav ti prostori niso bili ustvarjeni za to, da bi podpirali komercialne vsebine.

Primera Rdeče ostrige nikakor ne smemo šteti za osamljen primer. Sam mislim, da je zgolj simptom širše problematike, v kateri so se že znašla določena prizorišča, nekatera pa se bodo kmalu. Občina Škofja Loka se vsekakor zaveda problema, nisem pa prepričan, da se povsem zaveda resnosti situacije. Toda kot sem že zgoraj omenil, problem je širši. Zato nisem prepričan, kako in koliko občina lahko pomaga. Predvsem gre za nacionalen problem in stvari bi se morale urediti na nacionalni ravni. Urediti bi bilo treba poseben status za tovrstna prizorišča, ne da se jih sili delovati tako, kot delujejo običajni gostinski obrati, saj to v svojem principu niso.

Festival vsekakor čuti dolžnost, da opozarja na težave. Tako smo lansko leto en dan posvetili problematiki samoniklih prizorišč. Festival se na neki način seveda bori za ta prostor. Na način, da glavnina festivalskega programa ostaja v tem okolju; hkrati pa s tem tudi opozarja na težave.

Kakšne so ambicije festivala? Vključevanje mladih in perspektivnih imen ste zastavili tudi skozi udeležbo na festivalu in konferenci MENT Ljubljana. Bili ste med tistimi, ki so za nastop na festivalu angažirali izvajalko, ki je prej nastopila na MENT-u. Zaradi višje sile je zdaj pri vas žal ne bo. Pa vendar, boste tudi v prihodnje gradili festival na tej osnovi?

O ambicijah festivala je lahko govoriti, precej težje jih je realizirati. Vseeno mislim, da nam to zaenkrat dobro uspeva, saj festival počasi in racionalno raste vse od samega začetka. Dolgoročno vizijo memoriala je ne nazadnje podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, ki je festival sprejelo v večletno projektno sofinanciranje. Govorim o tem, da je bil na začetku precej lokalno orientiran, četudi z željo po preseganju lokalnega, z leti pa mu je vendarle uspelo postati prepoznaven tako na regionalni kot do neke mere tudi na nacionalni ravni. Če se vrnem k tvojemu izhodiščnemu vprašanju, vsekakor želimo postati pomemben festivalski akter na nacionalni ravni. Poleg pestre kulturne ponudbe želimo v prihodnosti s festivalom še bolj odpirati določena pereča vprašanja, ki se neobhodno vežejo na obstoj in razvoj klubske in glasbene scene, še bolj odpreti želimo prostor za diskusijo in predloge rešitev, ki bi lahko dolgoročno prinesle neke rezultate.

Poleg pestre kulturne ponudbe želimo v prihodnosti s festivalom še bolj odpirati določena pereča vprašanja, ki se neobhodno vežejo na obstoj in razvoj klubske in glasbene scene, še bolj odpreti želimo prostor za diskusijo in predloge rešitev, ki bi lahko dolgoročno prinesle neke rezultate.

Zagotovo vidim v MENT-u precej pozitivnih stvari, v grobem predvsem dve. Prva je vsekakor nabor izvajalcev, ki bazira na do določene mere zapostavljenih scenah, kot so dejali organizatorji: »od Balkana do Baltika«. Ne vem, če trenutno obstaja kdo, ki bi vsaj na prste ene roke znal našteti glasbene presežke, recimo, estonske, poljske, latvijske scene. Še bližnje, italijanske, avstrijske in madžarske nismo uspeli docela spoznati. Zato menim, da so taki festivali, kot je MENT, pomembni in potrebni. Druga pozitivna plat MENT-a je prisotnost akterjev scene na samem dogodku. To na dolgi rok omogoča povezovanje, spoznavanje zgoraj omenjenih tujih scen, navsezadnje pa tudi izmenjave in turneje glasbenih izvajalcev od tukaj in tam.

Na žalost in zaradi nepredvidenih okoliščin je odlična poljska glasbenica Soniamiki, ki smo jo spoznali na MENT-u, odpovedala nastop na letošnjem memorialu. Upam, da nam jo bo v prihodnosti uspelo gostiti na festivalu. In upam, da na MENT-u, ki bo sledil, spoznamo nove zanimive glasbenike in jih pripeljemo na naš festival.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice