SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Potapljanje v lastno sanjarjenje

Potapljanje v lastno sanjarjenje

Uroš Zupan
15. november 2011

Uroš Zupan (foto: osebni arhiv)
Uroš Zupan (foto: osebni arhiv)

Tried to hitch my ride to San Francisco,
Gotta do the things I wanna do.
And the lights all went down in Massachusetts
They brought me back to see my way with you.

Bee Gees, Massachusetts

 

I.

V stolpnico na Trgu revolucije 15 smo se vselili avgusta leta 1969. Na ogled stanovanj in novega bivalnega okolja smo šli že prej. Spominjam se otrok, ki so ob vhodu čakali svoje starše, najbolj dečka, ki je bil oblečen v moder mornarski kostim. Pravzaprav smo bili vsi kot iz škatlice, tako starši kot otroci. Naš videz se nikakor ni skladal z dogodki, ki so se odvijali v belem svetu, kajti ravno v času naše selitve je potekal znameniti tridnevni festival miru & glasbe v Woodstocku.

Domnevam, da ni imel nihče izmed novih stanovalcev niti najmanjšega pojma o tem dogodku, ki je prišel v zgodovino kot največje in najbolj znano obče mesto, že skoraj kristalna posoda, v katero se je ujel duh tistega časa.

Preden smo se preselili na Trg revolucije, smo stanovali na neki drugi ulici, ki se je prav tako kitila z lepim »revolucionarnim in udarnim imenom«, v bloku na Partizanski. A glasbenih spominov, ki bi oblikovali in usmerjali moj glasbeni okus, v zvezi s to ulico in tistim stanovanjem – bilo je vmesna postaja med hišo na Tereziji, kjer smo stanovali skupaj s starimi starši in kjer sem precej časa preživel v kraljestvu harmonike, in stolpnico na Trgu revolucije – nimam.


II.

Stari, leseni Schaub-Lorenzov radio se ni preselil skupaj z nami. Ostal je pri stari mami na Tereziji. A naše gospodinjstvo je bilo pravo socialistično gospodinjstvo in je podobno kot družbena ureditev, v kateri nam je bilo dano živeti, težilo k nenehnemu napredku. Ta napredek nas je občasno tudi doletel in obiskal: nekje na začetku sedemdesetih smo se že lahko šopirili z modernejšo pridobitvijo iz istega podjetja. Ker so bili Nemci garancija za kakovost in ker je bilo ohranjanje zvestobe družinska tradicija, je v kotu jedilnega kota po novem stal model tranzistorskega radia ITT Schaub-Lorenz Touring International. V nasprotju z lesenim gigantom je bil ta kupljen v Sloveniji.

Bil je precej manjši od svojega predhodnika. Vrtljive gumbe in tipke je imel na zgornji strani, prav tako anteno, ki se jo je dalo izvleči, in ročko, da si ga lahko prenašal s kraja na kraj, iz sobe v sobo. Tudi ta radio so, tako kot njegovega predhodnika, na plastičnem delu, med nekakšnim črtovjem, krasila imena istih čarobnih in skrivnostnih krajev.

Oče in mama sta delovala, kot da se ju svet z vso cvetočo pop kulturo in njeno največjo pridobitvijo, glasbo, ni dotaknil. Bila sta pripadnika neke starejše dobe. Resnejše.

Imeli smo tudi gramofon. Kovček gramofon. Bil je skrajno neugledne in dolgočasne barve, rjavo-, zelenkasto-oker. Skromna je bila tudi miniaturna diskoteka moje mame in očeta, sestavljena iz nekaj malih plošč: Bobby Solo, Engelbert Humperdinck, Cliff Richard … Oče in mama sta delovala, kot da se ju svet z vso cvetočo pop kulturo in njeno največjo pridobitvijo, glasbo, ni dotaknil. Bila sta pripadnika neke starejše dobe. Resnejše. Pomaknjene nekam nazaj, proti petdesetim. Za časa Beatlov sta bila stara ravno toliko, da ju to ni več zanimalo; hodila sta v službo, si ustvarila družino in nekako nista pripadala takratni sedanjosti, kot ji ni pripadala velika večina odraslih, ki tudi niso čutili nobene potrebe, da bi ji pripadali.

Če bi sodil po njunem glasbenem okusu, bi lahko rekel, da sta se zataknila nekje v obdobju pred Elvisom ali pa v tistem Elvisovem obdobju, ko je že izgubil začetno ostrino. Meni so se zdele najbolj zanimive singlice tiste, ki so jih kupili zame, na njih pa ni bila glasba, ampak pravljice: Mojca Pokrajculja, O povodnem možu, potem Puhek v Benetkah, v katero sem bil zaljubljen, in Martin Krpan, v katerega sem bil zaljubljen še bolj. Tu pa tam mi je bila všeč tudi kakšna mala, črna vinilka; po možnosti kaj udarnega, kakšna energična rudarska himna, kar je bil davek okolju, iz katerega prihajam, in seveda tudi božična himna Sveta noč, blažena noč, kar je bil davek družinski tradiciji.


III.

Nekaj podobnega kot s Slakovo Mamici in z beneško ljudsko Vince rumeno, ki so jo nažigali Beneški fantje, se mi je pri desetih letih zgodilo s švedsko skupino Abba. To je bila pravzaprav moja druga glasbena ljubezen. A tokrat resnična ljubezen, ki me je, kot vsaka prava ljubezen, razgalila in me naredila ranljivega in občutljivega.

Ko je leta 1974 švedski kvartet stopil na evrovizijski oder in odrolal Waterloo, sem vedel, da bo to zmaga. Na evropski celini in v naših polnih dnevnih sobah ni bilo človeka, ki tega ne bi vedel ali vsaj instinktivno čutil. Nisem pa vedel, da sem nehote prvič resno vstopil v kraljestvo pop glasbe in pop kulture in da me bo zaradi moje brezglave zaljubljenosti v to skupino (prvič sem bil v zvezi z glasbo resno prizadet, ko sem v Stopu prebral kritičen zapis o Švedih, katerega poanta je bila: ne utrujajte nas s temi pop pesmicami in temi puhloglavimi besedili) neštetokrat sram in da bom ta svoj »prekršek« prav tako neštetokrat zatajil in se zaradi njega sam pri sebi, v najobčutljivejših letih, kesal in sekiral.

A najbolj všeč mi je bila oddaja s prvega programa – V nedeljo zvečer. Njen voditelj Marjan Kralj je hočeš nočeš postal moj prvi didžej.

Radio sem dosti poslušal. V našem gospodinjstvu je bil prižgan ves čas. Čez dan je bil v kuhinji, ob večerih pa sem ga odnesel v kabinet, kjer sem spal. Podobno kot stara mama sem se tudi jaz navlekel na določene oddaje. Bil sem stacioniran bolj na drugem programu kot na prvem, lokalno radijsko postajo pa sem ignoriral. A najbolj všeč mi je bila oddaja s prvega programa – V nedeljo zvečer. Njen voditelj Marjan Kralj je hočeš nočeš postal moj prvi didžej. Nedeljski večerni ritual, ki je določal moje otroštvo, je bil nekako takšen: ulegel sem se v precej veliko posteljo. Veliko za mojo takratno velikost. Ob meni je bila moja najljubša plišasta igrača, medved, ki mu nikoli nisem dal imena. V sobi pa mrak. Mrak tudi zunaj. Na nebu, med drevesi in v travi. Jaz pa sem se počutil, kot bi bil nameščen v nekakšen kokon, v katerega zunanji svet nima dostopa. V tem popolnem zavetju, ki je imelo v resničnem času natančno določeno trajanje, dve uri – tako dolgo je namreč trajala oddaja V nedeljo zvečer – se je moja subjektivna predstava o času vedno znova spremenila v lepljivo ambrozijo, v do skrajnega roba napolnjeno večnost.

Nezavedna »naloga« glasu in glasbe iz te oddaje je bila podobna »nalogi« pri mojih prvih poslušanjih radia, ko sem vzljubil Slaka in Beneške fante: pripraviti mojo domišljijo, da se odtrga od začetne točke, točke odhoda, in se potopi v lastno sanjarjenje.


IV.

In kakšna je bila glasba, ki je predstavljala nekakšno platno, na katero sem projiciral otroške sanjarije, ki so se po tem, ko so zvoki iz zvočnikov prihajali do mene le še v sekvenčnih zaporedjih, včasih enakomernih, drugič spet ne, saj sem bil na tem, da zaspim, in sem se selil iz rahle budnosti v rahel spanec in nazaj, zlile z enakomernim in pomirjujočim dihanjem noči?

Najbolj všeč mi je bila glasba, ki je nekako odražala ta počasni, a zanesljivi ritem spuščanja in sestopanja v sanjske pokrajine: balade, sentiši, počasni komadi.

Najbolj všeč mi je bila glasba, ki je nekako odražala ta počasni, a zanesljivi ritem spuščanja in sestopanja v sanjske pokrajine: balade, sentiši, počasni komadi. Sploh sem padal na tiste, katerih osnova je bila vokalna umetelnost: večglasno petje, ki se je včasih odvijalo na podlagi kakšnega finega orkestralnega aranžmaja. Moj sošolec iz osnovne šole, B., ki je imel z zvezi z glasbo in večernimi rituali očitno enake ali vsaj podobne navade, kot sem jih imel sam, je v nekem pogovoru zelo natančno opisal, kakšna glasba je to. Rekel je: »Najbolj všeč mi je tista glasba, pri kateri imaš občutek, da nekam greš, da boš odpotoval in se zdaj poslavljaš.« Ta glasba je delovala kot odjavna špica v filmu s srečnim koncem, v katerem je junak opravil, kar je imel opraviti, in se zdaj, ujet v ugašajočo svetlobo, odpravlja naprej, v drug kraj. Ozračje okrog njega je toplo in veter počasi ziblje palme in v zraku je nekakšno oceansko prešitje in reke avtomobilov kot krvničke po ogromnem ožilju drsijo skozi prihajajoči mrak in skozi čas.

Prva pesem, ki mi pade na pamet in ki po emocionalni plati ustreza takšnemu stanju ter se je takrat pogosto vrtela na radiu, tudi v Kraljevi oddaji, je Massachusetts Bee Geesov, potem si sledijo: najboljši komad, kdajkoli napisan o Londonu – Waterloo Sunset skupine The Kinks, ali The Sun Ain't Gonna Shine Anymore zasedbe The Walker Brothers, kjer briljira Scott Walker, potem The Tremeloes s Silence Is Golden, Michel Delpech z Wight is Wight, Scott McKenzie s San Francisco, Charles Aznavour z Yesterday When I Was Young


V.

Od selitve v stolpnico na Trgu revolucije 15 je moralo preteči kakšnih deset let, da mi je v roke prvič prišel trojni album, pravzaprav soundtrack iz filma Woodstock. Najprej ta in potem še dvojni. Film sem v celoti prvič videl enkrat sredi osemdesetih, in sicer na dan mladosti v trboveljskem Delavskem domu.

A kar zadeva glasbo, sem se zataknil v glasbi iz tistega časa, v tisti in predvsem tisti, ki me je nehote pripravila do tega, da sem se skupaj s svojo domišljijo potapljal v lastno sanjarjenje.

A kar zadeva glasbo, sem se zataknil v glasbi iz tistega časa, v tisti in predvsem tisti, ki me je nehote pripravila do tega, da sem se skupaj s svojo domišljijo potapljal v lastno sanjarjenje. In z leti in desetletji sem ugotovil, da mi je takšna glasba najbolj všeč, ker najbolj natančno odraža način, kako bi se ob nekakšnih trenutkih pobotanosti in pomirjenosti s sabo rad dotaknil sveta, ki me obkroža, še bolj pa sveta, ki smo ga poznali kot otroci in ki je postal naš mitološki svet. (Sem spada, recimo, baročni pop skupin, kot so The Millennium, Sagittarius, The Left Banke, ne nazadnje tudi mini pop simfonije Burta Bacharacha, Beach Boys na Pet Sounds, Serge Gainsbourg s Histoire De Melody Nelson, mojstrovina Buffalo Springfieldov Expecting To Fly ali skladbe Beatlov na B-strani plošče Abbey Road). Hrup in ropotanje, na katera smo prisegali ob najvišjih in najbolj divjih urah hormonskih neviht, v katere smo zašli, sta bila samo nekakšen podnebni pas, skozi katerega sem kot najstnik potoval, ne pa tudi ozemlje, na katero bi se vračal in se na njem dlje zadrževal. Moje ozemlje je bila in ostala mirna, melodična, lebdeča, psihedelična, predvsem pa počasna glasba.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice