SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Povsod so kakšne zapornice ...

Povsod so kakšne zapornice ...

Matej Krajnc
20. april 2014

Mešani na žarkih je spretno sestavljena antologija, zanimiva tudi zaradi nekaterih posrečenih pristopov, denimo, da kako pesem slišimo več kot enkrat, a v različnih oblekah, bodisi z istim ali drugim izvajalcem.
Mešani na žarkih je spretno sestavljena antologija, zanimiva tudi zaradi nekaterih posrečenih pristopov, denimo, da kako pesem slišimo več kot enkrat, a v različnih oblekah, bodisi z istim ali drugim izvajalcem.
Bojan Sedmak:
Mešani na žarkih
(Akord Records / Subkulturni azil, 2014)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/Bojan_Sedmak_-_Pridi_greva_nekaj_spit_(Sedmak).mp3

Bojan Sedmak: Pridi, greva nekaj spit
 

Ide marčeve so prišle in prešle, aprilske ide pa so v nabiralnik prinesle kompilacijo, za katero bi marsikdo rekel, da je prihajala predolgo, a zato njen aprilski prihod velja kot pribit. Bojan Sedmak je štajerska glasbeno-poetska siva eminenca: samospevec, pesnik in nasploh avtor, ki je pomembno sooblikoval slovensko (popularno)glasbeno zgodovino. Leta 2012 je pri založbi Litera izšel njegov knjižni prvenec, pri Subkulturnem azilu pa so zdaj (i)zbrali te in one glasbene izvedbe njegovih pesmi.

Nekatere so nove, nekatere starejše, nabrane z različnih albumov. V skladbi Pridi, greva nekaj spit se pojavi tudi starosta sam. Skladbe so nastajale ob različnih priložnostih in so tako intimnega kot nekolikanj bolj družbenokritičnega značaja. In prav slednje so s svojo (samo)ironijo tisto, kar redko srečamo »na sceni«; protestne pesmi z nabrušenim rezilom (Lopovi) ali vsakdanja opazovanja mimoidočih psih, ki veljajo še danes prav tako kot pred tridesetimi leti, le barva je nekoliko drugačna (Za shizofrenike, Maribor pa pa).

Naslov plošče, Mešani na žarkih, že na začetku opozarja na raznolikost Sedmakovega opusa. Sedmak – protestnik in samoironik. Sedmak – intimnež. Sedmak – filozof. Ali vse troje naenkrat. »Spominjam se, bil sem nemiren / fant, ki je vedno rad prestopal /bonton …« pravi v pesmi Meje. »Hodim in gledam in poslušam / po tujih in domačih krajih; / povsod so kakšne zapornice, / prepovedi, obvezne smeri, žice, signali …« Vendar so Sedmakove meje zlasti meje svobode, ne družbeno določene meje, kar tudi gre pričakovati od angažiranega peresa. »A sonce greje in veter veje, / čez meje se svoboda smeje …« Pričujoči verzi se zdijo značilni za naravo in umerjenost Sedmakovega opusa, veljajo za vse njegove »osebnosti«. Če v že omenjeni pesmi Maribor pa pa nastavi zrcalo utripu mesta (predvsem tistemu v glavah ljudi), se zna prav tako pozabavati s starodavno umetnostjo ljubezenske pesmi, pri čemer izrabi nekatere tovrstne pop klišeje za samoironičen pogled na medsebojne odnose med moškim in žensko, pri čemer pa hkrati ne dvomimo, da ne misli resno, da ne premore nežnejše plati, le vkalupiti je noče (Zaljubljena, Ti si moja zvezda). »Glej, sreča je čas samo za včasih«, pove »zaljubljeni«, ne dopušča iluzije, čeprav ji nato zapoje že vsem tako dobro znano staro zgodbo o poljubih, zvezdah in luknjah v srcu.

Sedmak je tudi dober opazovalec in opisovalec vsakdanjosti (Pridi, greva nekaj spit, Leno popoldne v mestu poleti). Tabujev ne pozna, svete krave je odgnal daleč od svojih hlevov, ostaja zgolj resnica, nastavljena na tisto, kar je neizogibno (in, spet, satirične osti vredno). Norci in otroci, Pocestnice, prešuštnice, celo obrazec ljudske pesmi za Skrinjice tri. Pocestnice imajo avtorsko pridanega Andréja Soubirana, avtorja Dnevnika žene v belem in drugih romanov, znanih tudi pri nas. Referenca je zanimiva, precej povedna.

Naslov plošče, Mešani na žarkih, že na začetku opozarja na raznolikost Sedmakovega opusa. Sedmak – protestnik in samoironik. Sedmak – intimnež. Sedmak – filozof. Ali vse troje naenkrat. /.../  Skladbe so nastajale ob različnih priložnostih in so tako intimnega kot nekolikanj bolj družbenokritičnega značaja. In prav slednje so s svojo (samo)ironijo tisto, kar redko srečamo »na sceni«; 

Kot je mešana Sedmakova muza, je mešan nabor izvajalcev na kompilaciji pa seveda produkcija in s tem zvok. Avtor pove: »CD Mešani na žarkih je žanrsko pester, vsebuje grunge, funk, pank, blues, džez in še kaj; nekaj komadov izvajajo dedki, nekaj najstniki … Med produkcijami so desetletja razlike.« V ploščo nas vpelje rock glasba, nekakšen rock-šanson Senegalec v produkciji Dejana Lapanje (2013) z zasedbo Lauženki, ki izvaja še pesem Neuvrščeni (tudi Senegalec, le da drugačen, nekolikanj bolj pankovski). Tudi nadaljuje se v rockovski maniri, in sicer z Lačnimi Franzi in izvedbo pesmi Za shizofrenike z njihove druge velike plošče Adijo pamet (1982). Med vsemi izvajalci s plošče se zdi, da Sedmakov ostri pol najbolj leži prav Franzem, kar so ti navsezadnje dokazali z lastnim (avtorskim) diskografskim opusom. Že omenjeni Lopovi se pojavijo v pop-rockovski izvedbi zasedbe Be Radio iz leta 1995 (morda bi ost pesmi prišla bolj do izraza v nekoliko ostrejšem aranžmaju, a to je seveda odločitev posameznega izvajalca; taista zasedba se je v podobni maniri lotila tudi pesmi Pozabljaš (da pozabljaš), prav tako iz leta 1995, le da poprockovska usmeritev tej pesmi precej bolj leži). Šansonjer Jure Ivanušič se v izvedbi iz leta 2013, ki se nameni biti precej rockerska, loti mentalitete štajerske prestolnice (Maribor pa pa). Težko si (na srečo) predstavljamo večji razkorak med to »himno« mariborskemu vsakdanu in drugo, bolj sončno, docela klišejsko in nostalgično pesmijo Moj Maribor, ki se je nekateri morda spomnite z Vesele jeseni 1984; avtor slednje seveda ni Sedmak, omenjamo jo zgolj kot medklic, drobtinico asociacije. Kompilacija se nato nadaljuje v zvokovno precej brezkompromisnem tonu, opazka avtorja o pasovni širini od grungea do jazza ni izrečena kar tako. Pojavi se tudi nekaj popa, ki je morda najbolj razviden iz izvedbe pesmi Ti si moja zvezda zasedbe Skulstars (2002), tej pa sledi bluesovska-jazzy izvedba Pridi, greva nekaj spit samega avtorja. V še eni izvedbi pesmi Pozabljaš srečamo kantavtorja Petra Andreja; ta se v svoji različici približa jazzovski čustnosti, nekolikanj bolj ambientalno pa se loti pesmi Norci in otroci, s čimer izpelje nekakšen izvedbeno-aranžmajski antipod filozofsko-protestnemu besedilu. Med izvedbama je minilo pet let, prva je iz leta 2008, druga iz 2013.

Proti koncu kompilacije srečamo še tri znana imena. Prvo je iz mariborskega konca. O Marku Groblerju smo v Odzvenu že pisali, leta 2013 pa je v studiu kitarista Grega Peera posnel Sedmakovo pesem Leno popoldne v mestu poleti, ki nas vrne v observatorski segment opusa Toma Waitsa – Groblerjeva izvedba je šansonjersko-kantavtorska, kar ustreza (vsaj navidezni) ležernosti pesmi, navidezni seveda samo, dokler ne slišimo refrena in pravzaprav dojamemo, za kaj gre. »Smart money's on Harlow …«

Ploščo zašpilita Mia Žnidarič s triom Steva Klinka (2013) in Jani Kovačič z zasedbo Je'bent (1995), prva s klasično-jazzovsko izvedbo pesmi Skrinjice tri, drugi s šansonskim nagovorom že omenjenim pocestnicam in prešuštnicam.

»Glavni smisel bo v odzivih poslušalcev,« pravi Sedmak na koncu izjave, ki je kot medijsko gradivo pridana plošči. Na nekatere izvedbe se je poslušalstvo že odzvalo, druge morajo še priti do ušes. A če za hip pozabimo na dejanske konzumente te glasbe, ostane v rokah spretno sestavljena antologija, zanimiva tudi zaradi nekaterih posrečenih pristopov, denimo, da kako pesem slišimo več kot enkrat, a v različnih oblekah, bodisi z istim ali drugim izvajalcem, kar se je zgodilo s Senegalcem in Pozabljaš. Tako se še bolje na ogled postavi fleksibilnost pričujočega gradiva.

In zdaj je čas, da se spet spomnimo na konzumente … in konzumacijo. Naslov kar kliče po obojem, vse skupaj pa je tudi očesu prijetno, lično zapakirano s knjižico, ki prinaša podatke in besedila.

NE SPREGLEJTE:


Tisto, kar je med vrsticami
četrtek, 27. februar 2014
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Motni sok življenja
sobota, 06. december 2014
Lolita goes pop
sobota, 14. februar 2015
Koncert (pesmi) po meri časa
četrtek, 28. avgust 2014
Drugo je hrup – poslušati dvajseto stoletje
torek, 24. marec 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Panonske fantazije
torek, 07. april 2015
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014
Nisem stroj
sreda, 24. september 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice