SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Pozabljeni ultimat slovenskemu glasbenemu podtalju

Pozabljeni ultimat slovenskemu glasbenemu podtalju

Marko Karlovčec
10. december 2011

Album Ultimative je vinilna izdaja kasete Marburg/Ultimative nedavno preminulega Maria Marzidovška.
Album Ultimative je vinilna izdaja kasete Marburg/Ultimative nedavno preminulega Maria Marzidovška.
Marzidovshek
Ultimative (Monofonika, 2011)

Zadnje čase smo priča povečani dejavnosti na področju arhiviranja eksperimentalne glasbe bivšega skupnega jugoslovanskega prostora. Pri tem mislim predvsem na kompilaciji Ex-Yu Electronica vol.1 – Hometaping In Self Management ter pravkrar izdani drugi del, s podnaslovom Industrijski elektro obvodi na severu, ki so ju založili aktivisti Subkulturnega azila v Mariboru. Na njiju lahko večina izmed nas prvič sliši skupek podtalnih, večidel povsem neodvisnih snovalcev, ki so v osemdesetih ustvarjali svoje izpeljanke aktualnih elektronskih glasb. Med njimi izstopa lik nedavno preminulega Maria Marzidovška, ki so ga pri Subkulturnem azilu oz. njihovi založbi Monofonika počastili z vinilno izdajo kasete Marburg/Ultimative (izid je bil načrtovan še pred nenadno Marzidovškovo smrtjo). K vinilki so dodali daljši esej Rajka Muršiča v angleščini z naslovom On the relationship of Global and Local Music Production: Mario Marzidovšek and his Independent Label Marzidovshekminimalaboratorium.

Marzidovšek je kot umetnik v svojem nekajletnem delovanju ustvaril toliko in segel na toliko področij, da je njegova relativna, do nedavnega skoraj popolna obskurnost neprijetna in presenetljiva. Bil je namreč ena izmed osrednjih osebnosti jugoslovanske alternativne glasbe. Deloval je kot aktivist, založnik, organizator, performer, slikar ter predvsem glasbenik in snemalec. Pogosto je govora o lokalnih DIY (do-it-yourself) scenah s specifičnim karakterjem. Marzidovšek pa je v Slovenski Bistrici naredil sceno iz samega sebe – hiperproduktivno »one-man« sceno močnega lokalno-globalnega karakterja. Med njegovimi glavnimi navezami je bil seveda tudi bližnji Maribor. Njegova glavna operacijska enota pa je bil legendarni MML – Marzidovshek Minimal Laboratorium. Šlo je za zasilni domači studio in atelje, kjer je v štirih letih ustvaril, oblikoval ter založil in izdal okoli 80 kaset – tako svojih kot tiste drugih ustvarjalcev. Prek fenomena mail arta pa je svoje pionirsko delo na področju neodvisnega založništva pri nas močno vpel v mednarodni underground glasbeni prostor.

V svojem najaktivnejšem obdobju je prek pisem vzdrževal komunikacijo z več stotinami umetnikov, prejemnikov in ostalih interesentov. Poleg tega je bil v tukajšnjem prostoru eden izmed pionirjev performansa, body arta in drugih danes normaliziranih sestavin sodobne umetnosti.

Pri tem je šlo za izrazito večsmerne podvige. Marzidovšek je ob svojem ustvarjanju dokumentiral tudi drugo eksperimentalno glasbo svoje okolice, kolikor je pač obstajala, in vse to uspel pripeljati do izdaj na desetinah sorodnih neodvisnih kompilacij po svetu. Hkrati pa je izdajal posnetke marginalnih elektronikov iz preostale Evrope in ZDA, ki si jih je tudi prilaščal ter preko različnih konceptualnih in tehničnih intervencij filtriral v lasten opus. V svojem najaktivnejšem obdobju je prek pisem vzdrževal komunikacijo z več stotinami umetnikov, prejemnikov in ostalih interesentov. Poleg tega je bil v tukajšnjem prostoru eden izmed pionirjev performansa, body arta in drugih danes normaliziranih sestavin sodobne umetnosti. Vse to pa se je odvijalo v najostrejših samoiniciativnih razmerah, v senci bolj razvpitih in modnih akterjev alternativne scene kot so bili Laibach in punkovske skupine širom Slovenije, ki jim je z izdajami pri MML Marzidovšek tudi pogosto pomagal. Skratka, bil je lik, za katerega bi po vseh merilih morala veljati fraza, da »o njem ne gre izgubljati besed«. A žal ni tako. O njem je bilo v vseh teh letih izrečenega zelo malo, svoje pa je prispeval tudi prostovoljni umetniški molk, za katerega se je odločil v zadnjih 20 letih svojega življenja. Z arhivskimi izdajami pri založbi Monofonika se torej zdaj začenja ponovno odkrivanje njegovega dela in tudi vrednotenje njegove vloge pri razvoju alternativne glasbene scene, predvsem neodvisnega založništva na področju Slovenije in celotnega jugoslovanskega območja. Na tem mestu bralce napotujem h eseju V hrupen spomin: Mario Marzidovšek, 1961–2011, ki ga je za Odzven napisal njegov kolega in poznavalec Rajko Muršič.

Posvetimo se sedaj konkretni izdaji Ultimative, ki je izšla to jesen. Kot že rečeno, gre za obnovitev ene izmed številnih Marzidovškovih kasetnih izdaj. V klimi, ki se običajno vzpostavlja pri razpravah o zgodnjih obdobjih alternativne glasbe na Slovenskem, ter tudi ob pričujoči izdaji, je recenziranje lahko precej težavno. Po eni strani se lahko izgubimo v intenzivno apologetskem prikazu nekega delovanja, ki je bilo ključno obarvano s specifično družbeno-politično situacijo tedanjega časa. Tovrstna perspektiva, ki gotovo sodi med najpomembnejše pri razpravi o katerikoli glasbi, lahko pogosto zamegli ali povsem zaobide refleksijo in razmišljanje o konkretnih zvočnih rezultatih tega delovanja. To lahko vidimo na primeru prvega obdobja slovenskega punka, kjer ne moremo prehvaliti izjemne pomembnosti kulturno-političnega pretresa, ki ga je nedvomno povzročil. Hkrati pa le redko razpravljamo o tem, koliko je dejansko bil glasbeno zanimiv in inovativen. Po drugi strani pa je pretirano pokroviteljstvo ter primerjanje z inovatorji in nosilci žanrov, po pravilu v glavnem iz zahodne Evrope in ZDA, v končni fazi kontraproduktivno, saj predpostavlja le možnost bolj ali manj uspešnega sledenja dominantni kulturni produkciji. Ker je problem v končni fazi nerešljiv, je zato zaželen vsaj čim bolj večplasten pristop k obravnavanemu.

Na plošči Ultimative Marzidovška slišimo v višku njegove industrial faze. Izjemno prvinsko branje grobega zankanja industrijske glasbe je po eni strani povsem v skladu s takratno produkcijo.

Na plošči Ultimative Marzidovška slišimo v višku njegove industrial faze. Izjemno prvinsko branje grobega zankanja industrijske glasbe je po eni strani povsem v skladu s takratno produkcijo. Hkrati pa premore precej lastnega karakterja, ki se izteče v idiosinkratičen in fascinantno moten oseben glasbeni izraz. Marzidovšek je, kot že rečeno, v svojem minimalnem laboratoriju ustvarjal tudi s skrajno minimalnimi sredstvi. Tako surovi material kot njegova manipulacija sta daleč od kakršnekoli zvočne razkošnosti. Hkrati pa sta oddaljena tudi od tipične ultra-grobosti prototipnega industriala. Za tem gotovo tičijo tehnični razlogi, še pomembnejša pa se ob poslušanju zdi moč umetniške vizije Maria Marzidovška. Slišimo lahko najosnovnejše efekte zgodnje elektronske glasbe, kot so npr. analogni odmevi ter fazno zamaknjeni trakovi, ki drugače potencialno precej sivi in temačni zvočni podstati pridajo še nekaj klasično-psihadeličnih odtenkov starejšega izvora. Marzidovšek je namreč bil zaprisežen ljubitelj – v teh krajih še danes precej popularnega – krautrocka. Ta vpliv se kaže tudi pri občasni uporabi sintetizatorjev v bolj konvencionalno melodične namene. Kot npr. v skladbi Ultimative A10, kjer skozi celoto vijejo otožen motiv, ki nakazuje tudi na temnejše odtenke zapuščine balkanskih ljudskih glasb.

Objavljamo pismo (pdf, 81 kb), ki ga je Marzidovšek poslal Rajku Muršiču, ko je ta pripravljal oddajo o njem na Radiu Študent leta 1988. Pismo je bilo v oddaji tudi prebrano.

Razpira se nam elementarna sestavljenka glasbe Marzidovška na tej plošči, ki je toliko inteligibilna in pomenljiva kolikor je meglena in oddaljena. Vztrajno in tesnobno ritmiziranje, ki ima gotovo vsaj nekaj izvora v Marzidovškovi izkušnji industrijske krajine severovzhodne Slovenije – v Slovenski Bistrici je delal kot kemični inženir – deluje utrujeno, bledo in prazno. V le-to se vpleta motna melodičnost in pa osamljeni in filtrirani odmevi glasu – raztelešenega znanilca vztrajajoče človeškosti. Ta elementarna poetika industriala se pri Marzidovšku udejanja na poseben način. Če so si Throbbing Gristle subliminalne in odtujene zvočne sledove tovarniških procesov ponovno prilastili ter jih spremenili v magijska sredstva okultne moči in seksualnosti, če so Test Dept industrijsko zvočenje spojili z radikalnimi levičarskimi naziranji in če so Laibach kolonizirali mainstream z estetiziranjem ter razkrivanjem povezav med popularno kulturo in totalitarizmi, nam Marzidovšek na tej plošči servira bolj intimno-osebno plat bivanja v tovrstni danosti. V njegovi glasbi tako ne najdemo pogosto značilne pompozne deklarativnosti, temveč predvsem individualistično-umetniški spoprijem z razsulom industrializacije in napredujočega poznega kapitalizma. Ta spoprijem pa je bil konstitutivno zaznamovan z močnim kolektivnim čutom, ki se je očitno kazal v Marzidovškovem aktivizmu. Le-ta se nam danes kaže kot izredno pogumen in luciden. Med drugim tudi zaradi zavestnega vztrajanja v DIY undergroundu ter, namesto upanja na kakršenkoli »preboj«, usmerjanja energije v razvijanje podtalne mreže stikov in sodelovanj.

Ultimative daje slutiti, da se za vogalom skrivajo še bolj radikalne, čudaške in idiosinkratične stvaritve.

Plošča Ultimative je vsekakor premalo, da bi si lahko ustvarili kakršnokoli realno sliko o dometu opusa Maria Marzidovška. Pri govorjenju o lastnem delu je, kot lahko preberemo v Muršičevem spominskem zapisu, znal našteti dvajset in več žanrov, tradicij ali pristopov k ustvarjanju. Vsega tega seveda ne moremo najti na pričujočem albumu kjer kljub konsistentnosti lastne estetike občasno zmoti preveliko naslanjanje na monotone in skoraj vedno konvencionalno ritmizirane industrijske loope. Toliko bolj sta zato zanimivi skladbi Ultimative A1 in Ultimative B5, ki ponudita tudi nekaj noiserskega pršenja. Upam, da bo s še kakšno izdajo ali odprtim arhivom kmalu na voljo še več Marzidovškove glasbe, saj poslušanje plošče Ultimative daje slutiti, da se za vogalom skrivajo še bolj radikalne, čudaške in idiosinkratične stvaritve.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice