SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Preboji

Preboji

Primož Trdan
08. februar 2015

Plošča Stop & Horn prinaša nove skladbe Vita Žuraja, Nine Šenk, Larise Vrhunc, Mateja Bonina, Bojane Šaljić Podešve in Nane Forte.
Plošča Stop & Horn prinaša nove skladbe Vita Žuraja, Nine Šenk, Larise Vrhunc, Mateja Bonina, Bojane Šaljić Podešve in Nane Forte.
StoP & Horn:
Skladbe mlajše skladateljske generacije
(Edicije DSS, 2013)

Izdajanje posnetkov sodobnih slovenskih skladateljev že dolgo pesti resen problem. Problem, ki tudi sicer spremlja predstavljanje te glasbe. Gre za zapiranje v poklicne in strokovne kroge, ki se vse preredko razklenejo, in za dogodke, kot so Noči slovenskih skladateljev ali dogodki Koncertnega ateljeja, ki le s težavo privabljajo »zunanje« občinstvo. Kot da ne bi želele zares nagovoriti »zunanjega« ljubitelja glasbe, pogosto delujejo tudi nove avtorske plošče slovenskih skladateljev, izdaje Edicij DSS in občasno založništva RTV Slovenija. Gre za večinoma nedomišljene nabore muzike tega ali onega domačega skladatelja, kot zanalašč vstavljene v neprivlačen dizajn (za tem trpi tudi pričujoča izdaja) in največkrat pospremljene z rutinsko napisanim besedilom, ki redko presega ponavljanje skladateljevih komentarjev skladb. Ko cedejka izide – ali še pogosteje, ko založba predstavlja svojo letno bero – v časopisnih reportažah beremo, kateri skladatelj je »prišel na vrsto« za izid avtorske plošče ali »dočakal« svoj CD. Pri vsem skupaj ne gre toliko za terminologijo novinarskih kolegov kot za občutek, da njihova izbira besed precej točno indicira določeno logiko in izdajateljsko politiko, ki ji ne gre toliko za vsebinsko celovitost in smiselnost vsake izdaje, za to torej, da bi prikazala neki kreativni moment v aktualni domači glasbi, ampak bolj za to, da potrdi zaslužnost avtorja ali celo nagradi njegovo vztrajnost. Tako lahko tudi danes pritrdimo mnenju Srečka Meha, ki je pred kakimi petnajstimi leti v Muski ugotavljal, da so plošče s sodobno slovensko glasbo narejene, kot da so same sebi namen in naključnega poslušalca že vnaprej izločajo iz igre spoznavanja.

Zato veseli, da STop & Horn, plošča sodobne slovenske glasbe za rog oziroma dva rogova in tolkala, v vsaj kakšnem pogledu presega takšno založniško rutino. Na njej so svoje mesto našli skladatelji, ki – razen Vita Žuraja in morda še Larise Vrhunc – še niso »prišli na vrsto« in še niso »dočakali« svoje plošče.1 Objavljeni posnetki so končni rezultat večletnega projekta, v katerem so nastajala in se izvajala nova dela za rog in tolkala. Zdi se, da ima izid na nosilcu zvoka že zato tudi drugačne motive, kot pa le željo po promociji določenega skladateljskega imena ali računanja na pogostejša radijska predvajanja. Je logično nadaljevanje prizadevanj skupine skladateljev in izvajalcev. Med njimi poleg Boštjana Lipovška in članov Slovenskega tolkalnega projekta najdemo Saara Bergerja, hornista slavnega Ansambla Modern, s čimer napori presežejo domače glasbeno okolje in potihoma računajo na kak odmev iz tujine.

Ploščo uvaja zapis Gregorja Pompeta, ki dela šestih skladateljev postavlja v razmerja med modernističnim in postmodernističnim ter v odnosnice do njiju, kar je povsem smiselno, velja pa se še vprašati o odnosih skladateljev do podobne zasedbe, do zvočne snovi, po kateri so vsi posegli. Zlasti zato, ker se tu pojavlja nekaj podobnih postopkov in idej. Veliko je oktavnih podajanj tona med dvema rogovoma, sekundnih intervalov, ki se gibljejo okrog tonskega centra, pogosta je prostorska, stereofonska postavitev dveh rogov; in ob vsem tem se lahko tudi strinjamo s Pompetovim razmišljanjem, da mladi domači skladatelji prevzemajo raztreščene modernistične ostanke in jih v skladu s splošno postmoderno tendenco rahljajo, zaoblijo z znanimi zvočnimi momenti, z ušesu bližnjimi gestami.

Omenjene sestavine izstopajo zlasti v delih Nane Forte in Mateja Bonina. V treh skladbah iz Cikla komornih skladb od »A do Ž« Nana Forte spretno nastavlja tonska osišča in posega po učinkih glasbil (pihanje namesto trobljenja v rog, trganje papirja), a nekoliko več razmisleka o zasedbi in o njeni zveneče-šumeči konstituciji vendarle najdemo v Boninovem Souvenirju. Stereofonsko zvočno gibanje med rogovoma, ki ga zelo lepo ujame tudi studijski posnetek, ni le instrumentalna tehnika. Prav tako utripanje male sekunde ter morda še manjših intervalov med dvema rogovoma ni le tematsko-motivično delo z intervalom. Oboje presega tehniko in počasi prehaja k zbranemu mišljenju o zvočnosti sami. Je pa od nastanka te skladbe Bonin napravil še nekaj odločnejših korakov v smeri bolj plastičnega dela z zvokom kot glasbeno snovjo.

V tem smislu je že povsem suveren Vito Žuraj, ki je v zadnjih letih zares našel svoj lastni zven. Tudi ob ponovnem poslušanju njegovega Warm-up za rog in tolkala se pojavlja misel, da njegov zvok ni nikoli abstrakten, ampak je v resnici zvok določenih gest: v Žurajevih gestah se zvočna snov krči, gosti, stiska, zateguje, Warm-up pa je sijajen komorni poligon za to gestikulacijo. Bergerjeva izvedba – ne s člani StoPa, ampak s kolegi iz ansambla Modern – se je medtem znašla še na hornistovi plošči Travelling Pieces, kjer lahko slišimo tudi skladbo One's Song Nine Šenk. Skladateljica in hkrati producentka posnetkov s plošče STop & Horn se na pričujoči izdaji predstavi z delom Črno.Belo. za rog in dva tolkalca in ubira drugo smer, kot Žuraj, ki je na novo premislil, kako lahko zvenijo rog in tolkala. Za razliko od njega Nina Šenk sprejema zgodovinski idiom glasbil: slišimo kantabilni rog, signalni trobilski ton ali fortissimo udarec po opni in njeno izzvenevanje. Vsi ti kontrasti so ujeti v valujočo obliko, katere bistvena odlika je, da v poslušalski izkušnji ostaja jasna in učinkovita.

Dve avtorici se nekoliko bolj ločita od drugih. Najprej Larisa Vrhunc, skladateljica, ki bi jo glede na prehojeno pot težko prišteli k »mlajši skladateljski generaciji«, kot se glasi uradni podnaslov plošče. Ustvarila je skladbo Hitrost razpadanja za dva rogova in dva tolkalca. V njej je podobno kot že v nekaterih drugih svojih delih, sam se spomnim odličnega Močvirnega gozda, glasbila uporabila v igri tekstur, v neopaznem prehajanju med zrnatim, šumečim zvočnim površjem in izzvenevanjem tonov. Bojana Šaljić Podešva je na koncertnih premierah pričujočih skladb izstopala s konceptualno naravnanostjo. Pojavil se je sicer problem, saj siže njenih konceptualnih razmišljanj ni bil prav zelo jasen. Smeh glasbenikov, igranje šaha, konkretni posneti zvoki in igra z baloni – nič od tega ni razkrivalo idejnega jedra skladbe, na zvočnem zapisu skladbe Ljubeče iznad pa se ti gledališki momenti abstraktno vpletejo v instrumentalno igro. Smeh se zlije s hornističnimi vzkliki, šahovska igra pa se prelevi v tolkalsko muziciranje. Skladba je tako bolj homogena, razpoka med konceptom in muziko se zmanjša, a nekaj nedorečenosti vendarle ostane.

Med osmimi skladbami ni niti ene slabe. Danes so skladatelji opremljeni z bogatim znanjem in študijskimi izkušnjami, tudi s šibkejšimi idejami znajo ravnati tako, da te niso v škodo celoti. Če je plošča STop & Horn manjši presežek v produkciji Edicij DSS, pa je v množici solidnega težje prepoznati prave preboje.

Med osmimi skladbami ni niti ene slabe. Danes so skladatelji opremljeni z bogatim znanjem in študijskimi izkušnjami, tudi s šibkejšimi idejami znajo ravnati tako, da te niso v škodo celoti. Če je plošča STop & Horn manjši presežek v produkciji Edicij DSS (sledi ji še povezovanje saksofonske »scene« na novi plošči Slovenska saksofonska obzorja), pa je v množici solidnega težje prepoznati prave preboje. Larisa Vrhunc je morda izpeljala že kakšno bolj temeljito poglabljanje v teksturne igre, delo Bojane Šaljić Podešva je predvsem postaja na poti nenehnih konceptualnih iskanj, Matej Bonin je po Souvenirju nadaljeval in izpopolnjeval omejene zvočno-iskateljske nastavke v delu Gymnastics of non/sense, kot smo ga slišali tudi na lanskem dogodku Zvokotok. Njegov skladateljski razvoj bomo lahko preverjali še februarja v novi skladbi za Simfonike RTV Slovenija, skladateljski razvoj Vita Žuraja pa na koncertu prav istega orkestra na Slovenskih glasbenih dnevih – geste, kot jih v Warm-up ozvočijo le trije glasbeniki, bomo slišali v masivnem Changeover za instrumentalno množico simfoničnega orkestra in ansambla (nastopil bo Ansambel Modern). Tu nekje je odgovor, kje so preboji: so v nenehnem razvijanju mlade skladateljske generacije in v spoznanju, da temu razvijanju vsaj delno sledijo tudi domače inštitucije. 


1 Recenzija je nastala še pred podatkom o izdaji samostojne plošče Nine Šenk Dialogi in krogi.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice