SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Preden nastopim, vedno pomislim, kje nastopam

Preden nastopim, vedno pomislim, kje nastopam

Gregor Bauman
09. april 2016

Tine Grgurevič alias Bowrain na svojem nastopu na Piano Day v Kinu Šiška. (Foto: Darja Šter)
Tine Grgurevič alias Bowrain na svojem nastopu na Piano Day v Kinu Šiška. (Foto: Darja Šter)

Po letošnjem Mentu Tine Grgurevič alias Bowrain ni več neznanka, vsaj takšna ne, kot je bil še dobro leto nazaj, ko nas je pretežno preslišano vpeljal v koncert manchestrskega dvojca Lamb. S tem ne mislim le na ozek krog klasičnih odjemalcev takšnih in podobnih (z)godb, temveč precej širše, dlje od jazza in/ali elektronsko-akustičnih zapletov in perkusivnih eksperimentalnih intervencij. Bowrainu je na tistem koncertu uspelo navdušiti različne okuse in hkrati dokazati, da njegova umetniška vandranja po svetu niso zgolj izobraževalno-dopolnilnega pomena, ampak širijo in po potrebi krčijo njegovo polje navdiha in prostora, s katerima skomunicira ter izvede izbrani program. Postanejo odmevi in nemir, ki jih sprošča prek klavirskih tipk v dialogu z nevsiljivo digitalno kopreno. Povabilo na prvič tudi pri nas obeležen dan klavirja (Piano Day) se je tako zdelo skorajda samoumevno in poteza prava, saj je bila Katedrala Kina Šiške – tudi glede na prost vstop presenetljivo – odlično zasedena.Svoje ustvarjanje je predstavil tudi na Beneškem bienalu in nazadnje navdušil na festivalu Tallin Music Week.

Izbrani ste bili za osrednjega domačega predstavnika »novonastalega« dneva klavirja. Ali lahko kot insajder in pianist v nekaj stavkih strnete, zakaj pri vsej stvari gre?

Piano Day ali (globalni) dan klavirja je lansko leto vpeljal Nils Frahm, torej gre letos za prvo ponovitev. Namen dneva je sila preprost: gre za poskus popularizacije klavirja in njegovo približevanje čim širšim množicam. V ta namen po celem svetu potekajo številne delavnice, medtem ko Nils Frahm, kar je razvidno tudi iz posnetka na youtubu, išče stare oziroma že nekaj časa nerabljene klavirje ter jih poskuša vrniti v rotacijo, se pravi, jih postaviti v prostor ter jim povrniti njihovo osnovno funkcijo, da v njej znova zaživijo. Dan klavirja je torej oblika reanimacije klavirja kot morebitnega sopotnika v vsakodnevnem življenju.

Kako pa ste bili izbrani za nastop na Piano Day? Ali je klic s strani idejnega vodje projekta prišel od nikoder?

Ne, Nils me ni poklical. Ne še …! Po nastopu na letošnjem festivalu Ment sem s strani Kina Šiške, ki se je priključil gibanju, prejel povabilo, če bi vse nas predstavljal na Piano Day Ljubljana. In povabilo sem sprejel.

Skratka, nastop na Mentu je bil več kot le odmeven efekt tistega trenutka.

Kaj naj rečem, očitno mi je uspelo navdušiti prave ljudi.

Dokaj hitro ste svoje krstno ime skrili za psevdonim Bowrain. Kaj vas je pripravilo k temu?

Psevdonim, pod katerim ustvarjam in se predstavljam, sem izbral, ker je, širše gledano, lažje zapomljiv. Povezan je z mojim bivanjem v Amsterdamu in tamkajšnjimi mikro klimatskimi spremembami. Gre za zanimivo igro besed in nekaj, kar ni na prvo žogo: moraš pomisliti, kaj se skriva za prepletenko. A na koncu koncev gre vseeno le za psevdonim, pod katerim nastopam, ker je lažje prepoznaven.

Za vami sta evropska in ameriška izkušnja jazza. Kako bi ju primerjali?

Sama pot je bila kar pestra in zgoščena: v Rotterdamu sem bil na dodiplomskem študiju, v Amsterdamu sem študiral za magisterij, v Philadelphio pa sem se podal v okviru petmesečne izmenjave preko Amsterdama. Američani so v odnosu do jazza bolj entuziastični od Evropejcev. V jazz klubu sem hitro našel nekaj somišljenikov in sestavil ad hoc kombo za koncert, po njem pa prejel povabilo poslušalca iz občinstva, da bi zabeležil jazzovski album. Ta zapis sem ponudil na svetovnem spletu. Iz povedanega je moč sklepati, da Američani k jazzu pristopajo bolj s pozicije tradicije; na jazz gledajo kot na svojo glasbo, kar tudi je. Evropejci gredo korak naprej, tolmačijo ga precej širše. Za Evropejce je jazz odprto polje, kjer je element improvizacije močno prisoten, če ne celo odločilen v samem žanru.

V času bivanja v Philadelphii na philadelphijski soul niste »zatripali«?

In še kako! Imel sem srečo, da sem bil prisoten na nekaterih jam sessionih, kjer je bil moški del črnske populacije neopisljivo predan izvedbi, medtem ko o ženskih črnskih pevkah ni treba izgubljati besed. To je bil soul z veliko začetnico. Priznati moram, da sem bil navdušen nad slišanim in zagotovo sem nekaj iz te izkušnje prinesel tudi s seboj domov.

V poznejšem, zdajšnjem obdobju ste se preusmerili oziroma svoj izhodiščni (akustični) klavirski ego začinili z elektronskimi intervencijami. Čemu?

V osnovi je šlo bolj za raziskovanje načina, kako ustvarjati glasbo brez glasbenikov, kako izvesti nekaj, kar imaš dobesedno na dosegu roke, a zaradi odsotnosti tretjih oseb tega ne moreš izpeljati. Vsak skladatelj potrebuje glasbenike, da njegovo delo izvedejo. Zbrati potrebno kvoto ljudi skupaj za vsako vajo posebej je danes postalo prezapleteno, saj so ljudje na več koncih zelo zaposleni. Tik pred koncertom jih morda dobiš za vajo ali dve, kar je občutno premalo! Elektronika se je pokazala kot izhod v sili. V Amsterdamu sem trčil ob prijatelja, ki je elektronski glasbenik. Seznanil me je z računalniškimi programi, kako producirati tovrstno glasbo, s čimer mi je trasiral pot in me usmeril v to smer.

Koliko slišanega odpade na vnaprej izbrane vsebine in koliko je recital odvisen od trenutnega navdiha?

Če govoriva o nastopih, imam stvari v pretežni meri pripravljene vnaprej, s čimer pa ne zapiram vrata improvizaciji. Rad improviziram, vendar nimam še tolikšne kilometrine, da bi se lahko izključno prepustil navdihu. Ne razumeti narobe, da je ves recital naštudiran do vsake note natančno – obstajajo deli, kjer si vzamem več svobode, več časa, da nekaj izpeljem, četudi se zaenkrat še oklepam programa, ki ga vnaprej pripravim.

Vaši recitali niso samo interakcija med vami in tistim, kar se skriva v vas, temveč glasba odkrito komunicira tudi s prostorom. Kako izbira prostora, torej to, kam je (bila) postavljena izvedba, vpliva na izvedbo?

Prostor močno vpliva na mojo »izbiro« muzik in samo izvedbo. Vedno namreč situacijo poskušam razumeti in osmisliti celostno … Preden grem na oder, veliko razmišljam o tem. Ko sem nastopil pred Lamb, sem bil precej pod vplivom elektronike in manj v klavirju – to me je pripeljalo pred njiju na oder. Zadnje leto dni in pol se znova vračam k klavirju, zato je logično, da sem pristal na dnevu klavirja. Preden nastopim, vedno pomislim, kje nastopam in kaj je primerno za tisti prostor.

Prostor močno vpliva na mojo »izbiro« muzik in samo izvedbo. Vedno namreč situacijo poskušam razumeti in osmisliti celostno … Preden nastopim, vedno pomislim, kje nastopam in kaj je primerno za tisti prostor.

Kako doživljate nekatere primerjave z Massive Attack, Thomom Yorkom in Four Tetom?

Nič nimam proti, celo vesel sem, saj imam rad vse naštete glasbenike. Je pa treba vedeti, da so primerjave pretežno reakcija na album Far Out, kjer obstajajo nekatere sorodne tehnike, ki smo jih v preteklosti slišali na njihovih projektih. Kar trenutno ustvarjam, po primerjalnih motivih z omenjeno trojico nima prav veliko skupnega.

Kakšen pa bi bil vaš odziv na nekatere škodoželjne komentarje, da gre v prvi vrsti za docela zintelektualizirano glasbo za »neoklasično« vejo hipsterjev?

Te ljudi vabim na koncert in naj se prepričajo v živo, potem pa lahko naokoli trosijo svoje misli po mili volji.

Veliko sodelujete tudi v polju sodobne umetnosti. Z Jašo, denimo, ste sodelovali pri njegovemu delu za lanskoletni Beneški bienale. Pa z Meto Grgurevič. Kako ustvarjate glasbo v tovrstnem kontekstu, ki vstopa v polje performansa, instalacij in večmedijskosti?

Sodelovanje z umetniki iz drugih (ne glasbenih) področij mi je že od nekdaj zanimivo. Ponavadi gre v tovrstnih sodelovanjih za slikanje razpoloženja, ki ga ustvarja bodisi tekst bodisi vizualna podoba. Ker že od mladih let spremljam filmsko in vizualno umetnost, mi je ta proces naraven, ni pa enostaven, tako kot ni enostavno nastopati na odru.

Večinoma v teh primerih stopim v vlogo skladatelja, včasih tudi izvajalca (v primeru lanskoletnega Beneškega bienala). Zanimivo je, da glasba oziroma zvok v tovrstnih projektih služi kot zvočna kulisa oziroma je povezovalni element med ostalimi panogami, zato je največji izziv ravno ta, kako jo narediti dovolj opazno in hkrati ne preveč izstopajočo. Tukaj vidim veliko vzporednic s filmsko glasbo, ki je danes tako zelo pomemben element v filmu. Verjetno je ravno to ena najbolj razširjenih funkcij današnje glasbe, saj se ljudje nimajo časa posvetiti glasbi popolnoma, radi bi pa jo imeli vedno v ozadju.

V pripravi je nov album z naslovom Distracted. Kako ste si vso stvar zamislili glede na svoj pestri in zgoščeni urnik?

Prvotna ideja je bila in ostaja dvodelni vinilni album: na strani A bo odtisnjen solo recital, B stran pa bo pripadla triu, kjer se mi bosta v studiu pridružila kitarist UM in bobnar Robert Nitschke. Stvar še ni povsem dorečena, saj potrebujemo veliko vaje. In znova smo pri problemu razdalje in potovanj, saj je bobnar baziran v Amsterdamu. Vse ostalo je premostljivo, stvar vaje in uigranosti, ki jo dobiš z njo. Iz tega vidika je igrati sam veliko enostavneje, kajti odvisen si le od sebe, svoje motiviranosti in vaj. Trio zahteva veliko več časa in usklajevanj. Distracted bo torej dvodelni album, kot spoj dveh/obeh mojih ustvarjalnih svetov. Izšel naj bi sredi septembra.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice