SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Prešerna gibkost ljudske nesmrtnosti

Prešerna gibkost ljudske nesmrtnosti

Jože Štucin
22. julij 2013

Vetrova svtaba se skozi devet pesmi smuka od ljudske pesmi do bluesa preko avtorskih del.
Vetrova svtaba se skozi devet pesmi smuka od ljudske pesmi do bluesa preko avtorskih del.
Brencl Banda:
Vetrova svatba
(Celinka, 2013)

Brencl Banda je etno družba, ki gode tako, kot so godli stari pa še bolj stari pa tudi kot Romi ali Cigani, da ne omenjamo časovno bližnjih zvočnih rokodelcev primarnega melosa. Tiste zvočne podlage, kjer je ton izrazilno orodje emocij, strasti, veselja do življenja in minevanja. Brez dvoma, pristop je čist in gladek, sproščen in jasen, glasbeniki prefinjeno pristopajo k poetičnemu gradivu, ki ga včasih zavijejo v škrlat preizkušenih vzorcev, nemalokrat pa čisto po svoje, muhavo, kot je muhast brencl, ki ga lahko srečaš poleti ob vsakem potoku in ki te rad piči na čisto nepričakovanem mestu.

Zato je Vetrova svadba, CD, ki je prav pred kratkim izšel pri Celinki, na njem pa so svoje muzikalne strasti razgrnili violinist Klemen Bračko, pevec in harmonikar Rok Šinkovec, kontrabasist in pevec Matija Krivec, kitarist Andrej Boštjančič Ruda ter vokalistka Polona Žalec, krasen primerek spontanega, ljudsko-iskrenega izpovedovanja. Vse teče gladko, izjemno čisto, za tovrstno produkcijo celo pretirano »spucano«, kar seveda blagodejno boža ušesa, a se na trenutke vrti v silno prepoznavnih formah. Skoraj bi rekli, da brencl brenči in pika po vzoru prednikov in na način, ki je hudičevo tipičen za to vrsto. Občasno najde celo bluesovski kanal (Mi smo ob_up), skoz katerega odteče »usrana« voda vsakdanjosti na zelo priljuden, kultiviran način.



Sodobna etno produkcija definitivno hlasta v to smer – v glas »bazičnega« in do obisti »ljudskega«. Mogoče je v tem pogledu plošča s pomenljivim naslovom Vetrova svadba vseeno zapihala malo preveč šablonsko, v rokodelskem navdihu preizkušenih standardov in ni izkoristila enkratne prilike, da zagori v ognju žarke lokalnosti.

A kaj bi to, čas je en sam ponavljaj, neusmiljeno valovanje sekund in dni, kako bi lahko bil glasbeni interval drugačen ter vedno nov? Zato tudi ne preseneča, da se plošča zaokroži in sklene z ničkolikokrat preigrano ljudsko umetnino Igraj kolo jabuko. Zelo lepo izvedeno, občuteno in nežno. Ta komad ne more nikogar pustiti hladnega, ne po melosu ne po vsebini. Čaroben je sam zase in vsaka nova izvedba ga sproti porodi v čas, povrne v sedanjost, mu »doriše« prešerno gibkost in nesmrtnosti. 

Pismo, druga skladba s plošče, je izviren presežek. Nikakor ne zaradi ciganskega muzikalnega nastavka, temveč zaradi lepe recitacije v idrijskem narečju. Tu bi se lahko glasbeniki še bolj razmahnili. Sicer vemo, kako modno je sedaj riniti v slovenske grape in zatrepe pa v lokalne »idiolekte«, da ne omenjamo rovtarskih kanjonov (če vzamemo Rovte kot slovenske Atene), kjer mrgoli izvirnih narečij in »podrečij«, ampak izvajalci bi na tej plošči vsekakor lahko dodali nekaj več lokalnih koloritov. Iščemo namreč bisere drobnega, spregledanega (preslišanega), »pocestnega« …, skratka tistega izvornega, ki se še dotika duše, zemlje, človeka izza šanka, mimoidočega, bežnega z ulice.

Sodobna etno produkcija definitivno hlasta v to smer – v glas »bazičnega« in do obisti »ljudskega«. Mogoče je v tem pogledu plošča s pomenljivim naslovom Vetrova svadba vseeno zapihala malo preveč šablonsko, v rokodelskem navdihu preizkušenih standardov in ni izkoristila enkratne prilike, da zagori v ognju žarke lokalnosti. Tu je še dovolj prostora za diskutiranje in modrosti. Glasbeniki pač reagirajo s svojim početjem na nikoli pojasnjen način, vedno po svoje in na podlagi nekakšnih čustveno-muzikalnih »lestvic«, ki pa se pogosto zavrtijo v krogu že znanega in slišanega, v finesah pa vendarle povzdignejo svoj glas. Tako nekako bi lahko zapisali tudi ob skladbi Ta ljubezen, ki je zvočno-izpovedni vrhunec plošče. »Ta ljubezen je najina, ta pesem je najina, pesem, ki se ne konča …« v refrenu sicer tudi zveni standardizirano, toda celotna skladba je vrhunska poetična umetnina, ki jo je napisal Matija Krivec.

Na plošči je devet skladb, večino jih je kot avtor glasbe in besedil podpisal Andrej Boštjančič Ruda, za Tango sta besedilo prispevala Polona Žalec in Matija Krivec, slednji pa je ustvaril še besedilo skladbe Ta ljubezen.

Nihaj je širok. Od že omenjene ljudske pesmi do bluesa preko avtorskih del, kjer se skriva velik potencial naslednjih CD-jev. Izredno priznanje naj tokrat pripade producentu zvoka Matiji Krivcu, ki je ustvaril prefinjeno zvočno sliko z zelo lepo izpostavljenim vokalom, a ne na škodo instrumentala.  

NE SPREGLEJTE:


Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Za zmerom moja Istra ali Kantajmo z Rudijem Bučarjem in Kvartetom 7 Plus
torek, 30. september 2014
Ko bo večnost en sam trenutek
četrtek, 11. julij 2013
Večrobnost robov izročila
sobota, 11. april 2015
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Poletni festivali 2015
ponedeljek, 22. junij 2015
Panonske fantazije
torek, 07. april 2015
Muzika za luzerje brez pasuša
ponedeljek, 30. september 2013
Magično zvenenje
sreda, 05. marec 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice