SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Pretresljiva dekonstrukcija instrumenta in izvajalca

Pretresljiva dekonstrukcija instrumenta in izvajalca

Maia Juvanc
14. januar 2015

Druga Juhartova samostojna plošča Deconstructing Accordion, postavlja v ospredje pojem dekonstrukcije kot kompozicijskega principa in povezovalnega člena izbranih skladb ter nadaljuje interpretovo predanost izvajanju sodobnih in novih slovenskih del.
Druga Juhartova samostojna plošča Deconstructing Accordion, postavlja v ospredje pojem dekonstrukcije kot kompozicijskega principa in povezovalnega člena izbranih skladb ter nadaljuje interpretovo predanost izvajanju sodobnih in novih slovenskih del.
Luka Juhart:
Deconstructing Accordeon (NEOS / Zavod Sploh, 2014)

Septembra 2014 je pri ugledni in referenčni založbi za sodobno glasbo NEOS v sodelovanju z Zavodom Sploh izšla nova plošča akordeonista Luke Juharta. Druga Juhartova samostojna plošča, ki nosi naslov Deconstructing Accordion, postavlja v ospredje pojem dekonstrukcije kot kompozicijskega principa in povezovalnega člena izbranih skladb ter nadaljuje interpretovo predanost izvajanju sodobnih in novih slovenskih del. Na tej plošči Luka Juhart še razširi svoje poslanstvo s svojo prvo kompozicijo hrUP.

Plošča poudarja mednarodno sodobno skladateljsko ustvarjalnost z naborom skladb, napisanih v letih 2011–2014, razen že malce prej nastale središčne skladbe Deconstructing accordion Clausa Steffena Mahnkopfa, ki pa je zaradi izvajalsko izjemno zahtevne tehnične plati krstno izvedbo namesto leta 2001 doživela šele leta 2011. Juhartov projekt uravnoteženo zasnujejo tri glavne sestavine: koncept dekonstrukcije, dialog med ustvarjalcem in poustvarjalcem ter izvajalske moči akordeonista samega.

Dekonstrukcija deluje kot povezujoča glasbena misel in vodilo, ki ga je vsak izmed skladateljev uzrl v svojstvenem komponističnem postopku. Uspešni mladi slovenski skladatelj Vito Žuraj je svoj pogled usmeril na periferijo zvoka akordeona, kar nakazuje naslov skladbe Silhouette, in svoj prefinjeni glasbeni jezik prestavil v sfero alikvotnih tonov.

Tako kot pri prvi plošči je tudi pri tej ključnega pomena Lukov dialog s skladatelji in zanj napisanimi skladbami, ki so ga oblikovale kot izvajalca. Dialog, ki tvori rdečo nit skladbe 4 Tracks for akordeon in sample Eduarda Demetza, glasbeniku omogoča odziv na elektronsko obdelane dele akordeonskega parta, kjer zvok instrumenta transcendira v polje elektronike. Skladatelja je k tovrstnemu načinu kompozicije spodbudilo Juhartovo »veselje do eksperimentiranja in prožnost v stiku s posnetimi zvoki ...«.

Mahnkopfovo delo izhaja iz »kompleksne šole komponiranja«, nadaljevalke izročila in predvsem kompozicijskih postopkov modernistov. Modernistične skladbe so lahko izvajalsko izjemno zahtevne, v Deconstructing accordion pa te fizične zahteve, ki so na robu izvedljivega, pridobijo še semantični naboj. Mahnkopf postavlja izvajalca in instrument v enakovreden položaj, kjer eden dekonstruira drugega: fragmentirani glasbeni stavek razstavlja slednjega, fizične akrobacije pa prvega.

Učinkovit kontrast prejšnjim skladbam prinese delo Getmove Artura Fuentesa z osredotočenostjo na zvočno barvo, ki valovi med globokimi basovskimi zvoki in hitrim, tihim tipkanjem in se pretaka po bolj linearno zasnovanem glasbenem stavku.

Juhart je vse skladateljske poglede izvedel z osupljivim občutkom in dojemljivostjo za bistvo posamezne skladbe. Z muzikalno versatilnostjo, ki jo dosega v popolnem spoju s svojim instrumentom, je omogočil skladateljem, da so dejansko razstavili instrument oziroma ustvarili glasbo iz zvočnega materiala, ki se nahaja med gumbi in skrajnimi pregibi meha.

Juhart je vse skladateljske poglede izvedel z osupljivim občutkom in dojemljivostjo za bistvo posamezne skladbe. Z muzikalno versatilnostjo, ki jo dosega v popolnem spoju s svojim instrumentom, je omogočil skladateljem, da so dejansko razstavili instrument oziroma ustvarili glasbo iz zvočnega materiala, ki se nahaja med gumbi in skrajnimi pregibi meha. Tej intimni povezavi s skladbami je glasbenik tokrat dodal še svojo kompozicijo, hrUP, v katero je instinktivno zlil pretresljivo tehnično dovršeno in ponotranjeno akordeonsko godbo. Skladba zrcali eksperimentalno naravnanost in poslušalca popelje po kontrastnih zvočnih prostorih, ki terjajo od poslušalca budno poslušanje, saj se mora soočiti z dinamično razpetim glasbenim jezikom, polnim plešočih in eksplozivnih dogodkov kot tudi meditativnih momentov. Pri soočanju s to novo glasbo poslušalcu bistveno pomagajo teksti skladateljev in esej muzikologa v priloženi knjižici.

Sodobno glasbeno sceno prežemajo postmodernistični pogledi, ki prej izenačujejo kot razlikujejo med umetniškimi in popularnimi zvrstmi. V želji približati se slehernemu poslušalcu se tem pogledom včasih pridružijo še globalistični principi, ki se v glasbi izražajo kot »melting pot« oziroma spajanje različnih elementov v homogeno in predvsem pomensko enoznačno in torej razumljivo celoto. Juhartov projekt je tako prodorno, napredno in zgledno delo, ki v kontekstu aktualne glasbene kulture in duha časa, v katerem je nastalo, še toliko bolj blesti.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice