SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > »Pridejo, zažagajo in gredo!«

»Pridejo, zažagajo in gredo!«

Dušan Mijanović
30. november 2015

Link Der Wasser so ponovno skupaj. Posneli so dve skladbi, v kratkem pa lahko pričakujemo novi album (Foto: Link Der Wasser)
Link Der Wasser so ponovno skupaj. Posneli so dve skladbi, v kratkem pa lahko pričakujemo novi album (Foto: Link Der Wasser)

Link Der Wasser je posoški bend, ki je nastal konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Fantje iz Deskel so v lastnem glasbenem izrazu prikazali zvrhano mero kreativnosti, ki je vrhunec doživela v devetdesetih letih z dvema zaporednima nastopoma na takrat eminentnem festivalu Novi rock (1994 in 1995). Čeprav je skupina leta 1997 prenehala delovati, sta dva člana ostala glasbeno aktivna. Med drugim sta Romildo Kumar in Aleš Valentinčič do leta 2004 sodelovala v elektronsko eksperimentalnem dvojcu Harlem Underground. Člani zasedbe Link Der Wasser: Aleš Valentinčič – Brdonč (kitara), Simon Okroglič (bobni), Romildo Kumar – Romi (bas, kitara in elektronika), so se znova zbrali lani, letos pa se jim je pridružil Danijel Konjedic (vokal, trobenta). Z glasbeniki smo se pogovarjali ravno v času, ko snemajo nov material.

Prihajate iz majhnega provincialnega kraja. Kakšen je bil ta kraj v drugi polovici osemdesetih, ko ste začeli?

Romildo: Pred leti je bila scena v Desklah, od koder prihajamo, dosti bolj razvita. V smislu liberalnosti in prisotnosti mamil in vsega skupaj, bi lahko rekel, da smo živeli v piccolo Amsterdamu; ampak ko si mlad in žariš od energije, takrat razturaš. Jaz sem bil 5 let in pol v Salonitu, potem sem vse poslal v kurac, ona dva pa še vedno delata, in to 30 let. Jebi ga, takšno je življenje.

Na kakšen način je vplivalo na vas delo v težki industriji, kjer je eksistenca večine prebivalstva odvisna od tovarne cementa in njenih derivatov?

Simon: Če nisi hodil v šolo, si moral delat. Jaz sem dve leti delal, in ker je bila plača tako dobra, sem lahko potem eno leto kot hipi pohajal okrog. Ko pa je zmanjkalo denarja, je stari rekel, naj grem nazaj delat ali pa naj grem v samski dom.

Imeli ste samski dom. Kako ste se razumeli s stanovalci?

Romildo: Seveda, saj je bilo veliko delavcev z juga, z enimi smo se družili, z drugimi ne. Ma, moram rečt, da so prinesli s seboj tudi dosti dobrega, kar je folk nevede počasi absorbiral.

Simon: Okrog osamosvojitve so bile neke napetosti, kar se je sicer hitro pomirilo, bolj so bili problemi s tistimi, ki smo jih imenovali fantje na vasi. Na stopnicah kulturnega doma sta se zbirali dve škvadri. Ločili smo se po razmišljanju in glasbi, ki smo jo poslušali, ter posledično po oblačilih. Mi smo nosili bulerje, oni pa semiške. Če primerjamo bližnji Tolmin, tam ni bilo teh delitev, saj so bili vsi hipiji in bolj so držali skupaj, popolnoma druga scena kot v Desklah.

Romildo: Jaz sem bil kot najstnik panks, hodil sem na vse koncerte, kupoval plošče, toda plače vseeno nisem mogel porabiti. V Desklah je bila močna udarniška delavska scena. Ma, če smo pošteni, lahko rečem, da se nobenemu od nas ni porodila kaka uporniška scena, kar se ekologije tiče, saj je industrija zelo onesnaževala okolje.

Kako ste prišli v stik z alternativno glasbeno sceno?

Romildo: V Šempetru pri Novi Gorici je bil legendarni klub CRMK, to je bila resnično institucija, ki je naredila premik v naših glavah. Od tam smo dobivali informacije, spoznavali somišljenike. Koncerte smo obiskovali tudi v Strelišču na Dobrovem pa na Humu, hodili smo tudi po drugih placih, kjer so bili plesi in smo lahko kot mladeniči osvajali dekleta.

V Desklah ste imeli legendarni klub, ki je bil po svojem undergroundu znan v celotnem Posočju.

Romildo: Krajevna skupnost nam je dala v zaklonišču prostor za vaje. Tam smo začeli vadit leta 1988, potem smo naslednje leto po zgledu drugih alternativnih klubov tudi mi ta prostor preuredili, ga »nacionalizirali« in odprli klub, ki smo ga poimenovali Bunker. Plac je spominjal na berlinsko underground sceno. Kasneje sem bil izvoljen v krajevno skupnost in še tam utrdil pozicijo, da nas noben ni metal na cesto.

Katere glasbene skupine so igrale v klubu? Kako je potekalo sodelovanje med klubi, saj takrat ni bilo komunikacijske tehnologije, kot jo poznamo danes?

Romildo: Na začetku smo sodelovali z Markom Brecljem pa z MKNŽ Ilirska Bistrica in drugimi klubi. Komunikacija je potekala prek stacionarnih telefonov. Med seboj smo izmenjavali skupine, ki so gostovale na turnejah. Glasbena scena v Bunkerju je bila izredno plodna, saj so gostovale skupine od povsod, od Berlina do New Yorka. Če naštejem samo tiste najbolj znane: Newyorčani Upfront, potem Vcard, Stan Red Fox, Tone Dogs, The Spoons, Married Body, Amy Denio, saksofonistka od Tone Dogs, ki je takrat igrala tudi v odličnem ženskem kvartetu saksofonov Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet, pa Messerschmitt z Reke, hardcorovci Polska malca, odbiti noiserockerji Sexa, KUD Idioti, 2227, Scuffy Dogs, Miladojka Youneed, Overflow iz Koprivnice, ki so takrat imeli 15 let. Nastopilo je tudi veliko italijanskih skupin. V obdobju 1989–96 smo imeli več kot 300 koncertov, saj so bili ti vsak teden. Skupine so bile pošteno plačane, ker smo kot glasbeniki vedeli, da je zraven ogromno garanja in odrekanja. Scena je bila tako močna in nalezljiva, da so začeli tudi fantje na vasi zahajati v Bunker in smo jih počasi sprejeli medse. Obiskovalci so v Bunker prihajali iz cele Soške doline, veliko je bilo gostov iz Italije. Klub je deloval 365 dni na leto, ko ni bilo koncertov, smo prirejali tematske večere, kjer se je vrtela kvalitetna glasba od punka in harcora do alternative in jazza. V končni fazi tudi mi trije prihajamo iz različnih glasbenih miljejev.

Iz katerih?

Simon: Jaz sem poslušal stari rock in sem se seznanil s hardcorom šele, ko smo začeli igrati. Romi je že prej omenil, da je bil v punk in hard core vodah, Aleš pa je poslušal jazz ter hard rock sceno, kot je skupina Van Halen.

Je Link Der Wasser vaša prva skupina ali ste že prej sodelovali v drugih glasbenih skupinah?

Romildo: Midva z Alešem sva leta 1988 igrala pri bendu Larifari. Igrali smo priredbe znanih skupin, kot so Lou Reed, UK Subs, DIA, imeli pa smo tudi tri svoje komade. Na koncertu na Humu v Goriških Brdih nas je slišal Marjan Ogrinc, ko smo bili predvozači kalifornijske skupine Savage Republic. Mao nas je v recenziji za časopis Delo pohvalil.

Aleš: Toda jaz in Romi nisva več hotela igrati priredb, pridružil se nama je še Simon, bil je član Anhovske godbe na pihala, kjer je igral mali boben in tolkala.

Romildo: Vadili smo tudi več kot sedem ur na dan, saj smo dve uri porabili za ogrevanje. Ker smo delali v različnih turnusih, smo se križali, zato sva s Simonom veliko vadila sama, ko pa je bil tudi Brdonč frej, smo se dobili vsi skupaj. So bili časi, ko smo v placu na vajah igrali tudi do 12 ur. Bili smo zasvojeni z glasbo, glasba nam je bila kot dober seks.

Vadili smo tudi več kot sedem ur na dan, saj smo dve uri porabili za ogrevanje. Ker smo delali v različnih turnusih, smo se križali, zato sva s Simonom veliko vadila sama, ko pa je bil tudi Brdonč frej, smo se dobili vsi skupaj. So bili časi, ko smo v placu na vajah igrali tudi do 12 ur. Bili smo zasvojeni z glasbo, glasba nam je bila kot dober seks.

Skupino ste poimenovali z zanimivim imenom, ki že samo vzbuja pozornost.

Romildo: Ime je res zanimivo. Ko sem bil mulo, so predvajali edicijo Pujsi v vesolju v oddaji Muppet Show, tam je bil šef vesoljske posadke prašič Link, in ker so Deskle ob Soči, smo bend poimenovali Link der Wasser, kar bi v prenesenem pomenu lahko pomenilo »razvodenele svinje«. Sicer bi se v nemščini slovnično pravilno moralo glasiti Link das Wasser, toda pri nas ni pravil!

V vaši glasbi je čutiti mnogo vplivov, od bluesa, hard rocka in jazza do punka in ostrega hard cora. Ste morda tej zmesi nadeli kakšen konotativen izraz?

Poimenovali smo jo novi spontanizem, ker smo res bili unikatni, nismo ponavljali za drugimi, naša glasba je bila mešanica vseh zvrsti, ki si jih naštel. Pri Breclju, v MKC-ju, smo bili skoraj hišni bend, saj smo velikokrat nastopali. Nekoč je Marko podal mnenje o naši glasbi takole: »Pridejo, zažagajo in gredo!« in dodal: »Izredno stebrovito, ampak preveč simfonično za moj okus.«

O čem pa so govorila besedila?

Romildo: Besedila v slovenščini, ki sem jih pisal, so bila družbeno kritična, nastavljal sem ogledalo družbi. Ti bom kar zrecitiral en komad, da boš dobil predstavo:

»Nikoli se nisem bal resnice,
človeku pogledat v oči.
Motile so me govorice,
da sva nora jaz in ti,
Pustimo zdaj te prazne lajne
iz ust pokvarjenih ljudi,
saj ne vedo, kaj se grejo,
mentalni reveži.
Ni vse ljubezen,
večkrat gremo s trdim spat.
Če si v šoku in ne razumeš,
nikoli ne odpiraj vrat!
«

Bili ste precej prisotni na takratni slovenski in italijanski klubski sceni. Kje ste nastopali?

Simon: Špilali smo po celi Sloveniji in Furlaniji Julijski krajini, največ v Vidmu. V Cerknem smo imeli uradni prvi koncert v Baru pr' Gabrijelu, igrali smo še v Kopru pri Breclju, Ilirski Bistrici, Metliki, Kočevju, Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Mariboru, na Strelišču na Dobrovem, v Celju, Tolminu, Ormožu, Bovcu ...

Vaša skupina na medmrežju do nedavnega sploh ni bila nikjer omenjena, zato je tudi namen tega pogovora, da se predstavite širši javnosti. Nekje sem zasledil, zanima me, če drži, da vas je neka tuja založba povabila na turnejo, ki pa je žal niste mogli realizirati.

Romildo: Res je, založba SPA Records iz Münchna je slišala našo demo kaseto in nas povabila v Nemčijo na 14 dnevno turnejo po nemških mestih, po zaključku pa bi nam plačala snemanje v njenem studiu, toda zaradi službenih dolžnosti ostalih dveh članov se je nismo uspeli udeležiti in je vse padlo v vodo. Še danes hranim pismo od založbe za spomin. Žal nam ni uspelo.

Znani ste tudi po tem, da ste kot edina skupina dvakrat zapovrstjo nastopili na festivalu Novi rock.

Romildo: Prvič, leta 1994, smo igrali, ker smo bili resnično dobri. Spomnim se, da je bilo v Križankah okrog 1500 do 2000 ljudi. Ko smo igrali psihedelični komad Indija, je tolminska publika prižgala vžigalnike, bilo je kot na Woodstocku. Ko se tega spomnim, mi gre še danes srh po telesu. Naslednje leto je pa Ksenija (Jus) lobirala, da smo bili izbrani.

Kako ste se s Ksenijo znašli v isti zasedbi, pač glede na to, da prihajate iz različnih glasbenih scen?

Aleš: Ksenijo sem spoznal v Ljubljani in debata je zašla tudi h glasbi. Povedala mi je, da ima narejenih nekaj pesmi in da bi rabila spremljevalni bend. Povabil sem jo v Deskle na našo vajo, in tako se je začelo vse odvijati. Naredili smo aranžmaje njenih komadov ter dodali dva svoja. Tako je stvar zalaufala.

In kakšen je bil rezultat?

Romildo: To je bila glasba z jajci, vsebovala je različne zvrsti, od hip hopa do bluesa. Ksenija je imela ideje, pisala je besedila, razen komada S polno ritjo, ki sem ga napisal jaz. Bila je kontroverzna umetnica in aktivistka. Nismo ji pustili preveč svobode, ker bi nas požrla. Za Panika Records (sedaj specializirana za otroške pesmi) smo izdali zgoščenko Xenia and LDW, na njej je tudi komad Lili Marlen v nemščini. Žal izdaja, čeprav je bila kakovostna, ni bila odmevna.

Je bila to vaša edina izdaja?

Romildo: Ne, poleg tega smo kot trio v samozaložbi izdali kaseto z naslovom 1989 – 1993, na kateri so komadi iz tega obdobja. Sem ti jo prinesel, jo boš imel kot relikvijo, je še neposlušana. Vzemi ji nedolžnost, če še imaš doma kasetnik. Če nimaš, jebi ga! Na kaseti je 15 komadov, ki so bili posneti v 13 urah in pol, nato masterizirani in izdani. Bili smo res nadrkani, da smo jo lahko tako hitro posneli, pa tudi denarja nismo imeli, da bi si privoščili več ur snemanja. Album je remake delo, odziv je bil res dober, saj je bilo stebrovito, kot je rekel Brecelj.


Poimenovali smo jo novi spontanizem, ker smo res bili unikatni, nismo ponavljali za drugimi, naša glasba je bila mešanica vseh zvrsti, ki si jih naštel. Pri Breclju, v MKC-ju, smo bili skoraj hišni bend, saj smo velikokrat nastopali. Nekoč je Marko podal mnenje o naši glasbi takole: »Pridejo, zažagajo in gredo!« in dodal: »Izredno stebrovito, ampak preveč simfonično za moj okus.«

BIGor (Igor Bašin) vas je v knjigi Novi rock na vašem drugem nastopu leta 1995, kjer ste igrali skupaj s Ksenijo, opisal z besedami »ekscentrična Ksenia Jus z violino v odlični spremljavi skupine Link Der Wasser«. Kaj je botrovalo razpadu tega obetavnega projekta?

Aleš: Narazen smo šli leta 1996 sporazumno, pač nam ni več ustrezalo nadaljevati skupaj. Ostali smo v dobrih odnosih, jaz sem kasneje sodeloval pri snemanju njenega albuma Black Safari.

Kmalu za tem ugasne tudi vaša osnovna zasedba.

Romildo: 1997 je ugasnilo, bend je začel mirovati, jaz sem začel delati svoje scene.

Simon: Podrla se je baraka v glavi, nismo imeli več idej, Romi je dobil zagon za naprej, povabil je Brdonča, meni pa se enostavno ni več ljubilo ukvarjati z glasbo.

Romi, s projektom Harlem Underground si zaplul v povsem druge glasbene vode. Kako si ustvarjal to unikatno glasbo? Kje si nastopal?

Romildo: Harlem Underground je bil ameriški bend iz leta 1972, toda jaz nisem vedel za to. Ime sem dal kot asociacijo na desklanski »geto«. Pri projektu je sodeloval tudi Brdonč. Glasbo sem delal s pomočjo sekvencerja in samplerja, v fabriko sem hodil snemat zvoke, na primer ropot mlina, škripanje vrat, veter, in jih potem spuščal. Lahko sem spustil celotne posnetke ali pa samo mikro delček tega. Bil je totalen low fidelity, s toni, ki niso bili za nikamor, sem improviziral, Brdonč pa je to nadgradil s kitaro. Nič ni bilo računalniško, vse je bilo v živo. Ko sem promoviral posnetke, so me večkrat spraševali, kateri ansambel to igra. Ma, kakšen ansambel, sem jim rekel, to sva jaz in Brdonč! Naredil sem okrog sto komadov, nekateri so bili do konca izpiljeni, drugi so bili samo oblike oz. forme. Nekateri komadi, če bi živel v tujini, bil verjetno bili bolj prezentirani, kot so bili pri nas. To glasbo bi lahko poimenoval digitalni jazz. Nastopila sva na Sajeti, na Jazz festivalu v Cerknem, na Sound Explicitu, na festivalu Trnje v Pivki, v Stari elektrarni v Ljubljani, K4, v različnih klubih na Metelkovi, v zagrebški klub Močvara pa naju je prišlo poslušat okoli 1000 ljudi.

Bi lahko rekli, da je bila glasba podobna glasbi, kot jo je delal trip hoper Tricky?

Romildo: V enem obdobju mi je bil on zakon, saj sem se od njega naučil, da je možno pravila kršiti na estetski način. To, kar sem počel, je bila totalna bauhaus scena. Z miško ne bi mogel delati glasbe, saj sem jo delal v realnemu času. Ko sem šel v digitalne vode, so mi prav prišle tudi izkušnje iz časa delovanja v rokenrolu, ker lahko digitalno glasbo pričaraš, kot da je odigrana v živo. Za en komad sva naredila deset verzij, vse v živo, in potem sva speljala tisto, kar nama je v tistem trenutku najbolj ustrezalo. Prispeval sem tudi glasbo za pravljico za otoke od Svetlane Makarovič. Bil je natečaj Za dva groša fantazije, ki ga je razpisal Radio Študent, in Svetlani je bila moja glasba všeč. Del komada, z imenom Ksilotrip, je bil uporabljen kot background v pravljici. RŠ je ta aritmični jingle uporabil tudi za neko kulturno edicijo. En moj komad, posvečen ruskemu slikarju Rubjoffu, je kasneje založba RX:TX izdala na kompilaciji Progress: The Trieste–Vladivostok EX.04 Line, ki je bila izdana na Norveškem. Na kompilaciji so sodelovali tudi Kleemar, Octex, Random Logic, hrvaški duo Zvuk broda in drugi.

Z glasbene scene si mrknil ravno, ko si bil v zenitu.

Romildo: Od leta 2004 naprej sem imel hude zdravstvene probleme, vmes doživel težko prometno nesrečo, ampak sedaj sem spet tukaj.

Brdonč, ti si poleg Harlema sodeloval tudi z Zlatkom Kaučičem. Kaj vse si se naučil od tega izvrstnega glasbenika in pedagoga?

Bil sem član njegove zasedbe Kombo, potem me je povabil in sva leta 2002 nastopila kot Duo Pavarotti na jazz festivalu v Cerknem. Od Zlatka sem odnesel mnogo, v mislih imam predvsem disciplino, pa tudi naučil sem se poslušati ostale glasbenike v kolektivu, predvsem to, da se zavedaš, da nisi sam, in še bolj sem si izostril občutek, kako se glasba razvija.

Si pridobljeno znanje prenašal v kasnejše glasbene projekte, ki si jih vodil?

Na nek način tudi. Trans trio je deloval od leta 2008 naprej, sestavljala sta ga Marko Lasič na bobnih in Boštjan Simon na saksofonu, igrali smo eksperimentalno melodično improvizacijo. Vodil sem tudi progresivni Trio Mio, kjer sta kitaro dopolnjevala dva bobnarja, Marko Lasič in Vid Drašler. Zasedbi ne delujeta več, kot arhiv pa obstaja posnetek, ki ga je posnel Iztok Zupan. Danes sodelujem v bolj komercialni blues rock skupini Mojo hišni band.

V Desklah je bila prisotna tudi jazzovska scena. Lahko poveste kaj o tem?

Romildo: V kulturnem domu smo prirejali koncerte glasbenikov, kot so Zlatko Kaučič, kitarist Andera Allione, saksofonistka Christina Mazza, kontrabasist Paolino Dalla Porta ...

Ko smo ravno pri jazz glasbi, znana sta po nepozabnem koncertu oz. jamu na festivalu v Cerknem.

Aleš: Leta 2003 je festival Jazz Cerkno potekal v šotoru pri kmetiji Želinc, midva pa sva kot Harlem Underground igrala na afterju, v Baru pr' Gabrijelu. Na odru so se nama pridružili Nino de Gleria, Igor Leonardi, Francesco Cusa in še nekateri glasbeniki, ki so tisti dan nastopali na festivalu, v glavnem, jam je trajal do jutra in še naprej. Bilo je res nepozabno.

Nepozabni so bili tudi koncerti Link Der Wasser. Kako ste prišli na idejo o ponovni združitvi?

Simon: Lahko ti povem anekdoto, kriva je pica. Lani sem šel v Solkan na pico, tam imajo tiste pice z debelim testom, take, kot so jih delali pred 30 leti. Mimo je prišel Sandi Kragelj, basist nekoč zelo znane skupine Heavy Less Wanted. Malo smo poklepetali o življenju in na koncu rekli besedo ali dve o glasbi. Povedal sem mu, da ko z ostalima članoma benda nekaj spijemo, vedno sestavljamo nazaj našo skupino. Sandiju sem bolj za hec omenil, da si bom kupil bobne, pa je rekel, da ima doma ene stare škatle ter da mi jih posodi. Še isti dan sem jih odpeljal domov. Tako sem začel vaditi in s časom sem si kupil novo baterijo. Ostala člana sem dražil, naj se podvizata, sicer me bo vnema minila. In res smo se zbrali, začeli smo vaditi pri meni v garaži, sedaj pa smo se preselili v Anhovo v staro stavbo od Salonita.

Vrnili ste se na začetek, v garažo ter v nedrje matičnega podjetja. Prvi špil ste izvedli na Kreativnem taboru Sajeta.

Simon: Direktorju Sajete, Janezu Lebanu, je prišlo na uho, da spet igramo, in nas je povabil. V začetku devetdesetih smo na Tolminskem velikokrat igrali na koncertih, ki jih je organizirala njegova ekipa Tmin Peaks. Na naš povratni koncert nas je prišlo poslušat veliko ljudi iz celega Posočja in kot pravijo, so bili s slišanim zelo zadovoljni. Sicer se je oglaševalo, da po dvajsetih letih spet nastopamo, kar je bila promocijska poteza, v resnici smo se zbrali po 18 letih pavze.

Špil ste začeli s svojo famozno skladbo 1, 2, 3, 4.

Romildo: S tem komadom smo hecali fante na vasi in njim podobne. Poanta skladbe je, da se ponavlja fraza 1, 2, 3, 4 skozi celoten komad, in kdor ga prvič sliši, se mu zdi, kot da vedno zgrešimo in komad začnemo znova.

Na Sajeti ste z novim materialom nastopili kot kvartet. Ste se odločili nov repertoar tudi posneti?

Danijel: Na Sajeti je bilo predvideno, da bo pela vokalistka od skupine Pigs Parlament, toda nekaj dni pred koncertom je zbolela, tako sem jaz vskočil kot zamenjava za vokal in kasneje ostal v bendu. Sicer sem mlajši od ostalih, toda skupaj smo sodelovali že pri projektu Harlem Underground, kjer sem včasih gostoval kot trobentač. Sedaj smo ravno v fazi snemanja novega materiala, posneli smo že dva komada, do konca leta pa nameravamo v samozaložbi izdati album.

Romildo: Ko smo leta 1993 snemali kaseto, smo v tisti naglici pozabili posneti komad Paranoja, potem ga nismo nikoli igrali in sedaj smo ga modernizirali. Posneli smo tudi nov komad Rockabilly.

Ste posneli kakšen komad s harlemovsko sceno?

Romildo: Ne. Še!

EKSKLUZIVNO: Prisluhnite dvema novima skladbama zasedbe Link Der Wasser, Paranoja in Rockabilly:


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice