SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Prihajam iz trasha, torej sem trash

Prihajam iz trasha, torej sem trash

Igor Bašin
09. februar 2014

Vsestranska Jelena Rusjan, igralka, plesalka, režiserka, performerka in glasbenica obenem. (Foto: Barbara Kapelj Osredkar)
Vsestranska Jelena Rusjan, igralka, plesalka, režiserka, performerka in glasbenica obenem. (Foto: Barbara Kapelj Osredkar)

Spomladi 2009 sta Jure Novak in Simona Semenič na oder Gleja postavila agit-prop mjuzikl o Gavrilu P. Iz principa, v katerem so nastopili Boštjan Narat, Barbara Krajnc, Rok Matek in Jelena Rusjan. Slednja, ki je z gledališkim debijem prijetno presenetila, je iste jeseni na istem odru postavila svoj prvenec, glasbeno-trash-kabaretno predstavo Škrip orkestra, s katero je vzniknila še dekliška zasedba Škrip orkestra. S petletne distance lahko povlečemo, da sta ti dve glasbeno prepojeni predstavi ne le opozorili, ampak katapultirali vihravo, energično in navihano Jeleno v svobodni svet umetnosti in ustvarjanja. Ob šivanju in razpečevanju lastnih kreacij pod imenom KreaturA jo danes poznamo kot basistko in pevko tria TRUS!, ki je lani izdal odmeven prvenec First Step. Zaključek prodornega leta 2013 je TRUS! kronal z Banana Split izdajo s Prekmurcem Kleemarjem. Vzporedno je Jelena s Kristino Gorovsko iz makedonske zasedbe Bernay's Propaganda in Tino Perić iz skupine Ludovik Material ustvarila drugo škrip poglavje, ki je decembra v okviru avstrijsko-slovenskega fokusa sodobnih scenskih umetnosti at.Šiška! zaživela kot nova blagovna, pardon, gledališko-glasbena znamka Škrip Inc.. Ponovno uprizoritev si lahko ogledate 18. ali 19. februarja v Stari elektrarni v Ljubljani.

Kdo in kaj je Jelena Rusjan?

V prvi vrsti človek, smrtnik, drugače pa sem igralka, to je moj poklic.

Iz katerega ves čas skačeš.

Nikoli se ne zadovoljim z eno stvarjo. Zelo hitro se naveličam in vedno se pojavljajo nova področja, ki me zanimajo. Končala sem srednjo baletno šolo, kar pomeni, da sem si že zelo zgodaj zožala krog možnosti na polju kulture in umetnosti. S študijem igre sem nadaljevala dotedanje petnajstletno intenzivno ukvarjanje z eno stvarjo. Dozorelost je nastopila šele, ko sem šla na študij v Sarajevo in sem iz domače hiše stopila v povsem novo okolje. Starši me niso mogli financirati, zato sem se morala sama znajti in skrbeti zase. Za preživetje sem ob študiju delala v restavracijah, bistrojih, klubih. Verjetno zveni, kot da sem živela v New Yorku, ampak …

Bilo je samo v Sarajevu.

Da. Znašla sem se v dveh paralelnih svetovih, v dveh balonih. Eden je bil kulturniški, umetniški, drug pa vsakodnevno življenje oziroma preživetje. V Sarajevu sem postala igralka z diplomo in sem se s tem želela preživljati. Ker se je bilo težko preživljati z igro, sem morala početi še druge stvari za najemnino in kruh. Dodatna zanimanja so se porodila iz nuje ali pa kar sama od sebe. Šele ko sem se preselila v Ljubljano, sem začela zares živeti. Ker je imel moj mož redno službo, sem veliko lažje štartala iz nič. Ko sem prišla v Slovenijo, nisem govorila slovenščine, kar je zaznamovalo prva leta življenja v Ljubljani pa tudi to, v kakšnem miljeju se lahko izrazim in delujem. Prvih pet let sem sodelovala s koreografi in ustvarjalci na polju sodobnega plesa, kar je bil dodaten izziv, saj je bila vmes sedemletna luknja brez aktivnega plesanja. Morala sem nadoknaditi ta manko zaradi mirovanja, hkrati pa je bila zame Slovenija zelo napredna v sodobnem plesu, in če sem hotela doseči postavljeni nivo, sem se morala še toliko bolj potruditi. V trenutku, ko se je pokazala možnost vstopiti v gledališče, sem jo z veseljem izkoristila. Nato se je kmalu ponudila priložnost, da sama režiram predstavo, o čemer prej sploh nisem razmišljala. Ker pa sem imela idejo, sem šla v to.

Govoriš o Škrip Orkestra?

Da, to je bilo leta 2009, po petih letih bivanja v Sloveniji. Vendar se ne počutim kot režiserka. Dejansko me to sploh ne privlači in ne verjamem, da bi lahko vsako leto ustvarila novo predstavo. Delujem predvsem na podlagi idej, in šele če so dovolj konkretne, imam dovolj poguma za njihovo realizacijo. Prvenstveno hočem delati kot igralka, performerka, izvajalka. To vlogo imam rada. Težko se sprijaznim, da je pozicija igralca pasivna, ko čaka na poziv za prihodnja sodelovanja. Če tega ni, hitro začneš stagnirati. Mene nedelo deprimira in ubija, zato ne morem biti na miru, kar je seveda včasih problem. Prav iz nuje po delu in ustvarjanju so se razvile še druge trenutne zgodbe.

Kje je meja? Moja meja je drugačna od tvoje. Kot igralec si želiš imeti polno gledališče, kot bend si želiš imeti polne koncerte. Da bi vse to dosegel, moraš – mogoče – narediti tudi takšne ali drugačne kompromise. Včasih narediš poteze, ob katerih se kasneje sprašuješ, če se nisi kompromitiral.

Tvoje avtorske projekte odlikuje naklonjenost do trash kulture.

Ampak jaz sem trash, izhajam iz trasha. (smeh) Od malega sem v poziciji, da si tisto, česar si ne morem privoščiti, naredim sama. S tem krpanjem se srečujem od malega. Za Škrip Orkestro sem našla ekipo punc, ki so podobno razmišljale, in sam ustvarjalni proces je bil prava uživancija. Naša estetska plat je bil trash. Za Škrip Inc. pa je bila moja izvirna ideja narediti čisto nekaj drugega. Črno-belo, zelo monumentalno, očiščeno predstavo, brez trasha. Med nastajanjem tekstov smo se zelo naslanjale na te izhodiščne ideje. Seveda sem razmišljala, kako bomo to postavili na oder, in v hipu, ko smo stopile nanj, sem bila nazaj v svoji estetiki. Takrat sem se dejansko prvič zavedla, da je trash moja estetika. Ne morem iz te kože. Ne rečem, da ni izziv seči po nečem novem in drugačnem, ampak gonilno silo pač črpam iz tega, kar mi je blizu. Odmik od tega bi bil preradikalen in težko bi naredila nekaj iskrenega.

Spontanost igra pri tvojem ustvarjanju pomembno vlogo.

Intuicija je zelo pomembna, tudi pri izbiri ljudi in sodelavcev. V življenju sem se dvakrat selila, pri čemer ni šlo za racionalno odločitev. Pri dvajsetih letih sem se odselila iz Beograda z idejo – ker tukaj ne gre, poskusimo kje drugje. Če bi vedela, kaj me čaka, verjetno ne bi šla. Ampak sem šla in se znašla v vrtincu, ki me je povlekel. In ni bilo več poti nazaj. Vse pomembne stvari, ki so se mi zgodile v življenju, so na neki način bile igra slučaja.

Tudi Škrip Orkestra.

Pobuda je prišla od prijateljice, ki me je opozorila na razpis in nagovorila, naj se prijavim. Dejansko me je nekdo drug postavil v situacijo, da sem sploh začela razmišljati o svoji avtorski predstavi. Ideja za Škrip Orkestro je obstajala že zelo dolgo časa, a ni prišla v prvi plan, da bi se je lotila. Ko pa je prišlo do spodbude, se je stvar vžgala sama od sebe in nato sprožila neverjetno veselje in navdušenje v procesu ustvarjanja. V projekt sem vključila ljudi, s katerimi sem srčno želela sodelovati. Prva je bila Ana Franjić iz Zagreba, ki živi v Zagrebu in ne govori slovensko. To je za seboj povleklo vrsto problemov, vendar ni bilo kompromisa. Podobno je bilo pri v Škrip Inc. s Kristino Gorovsko, ki živi še dlje. Četudi je iz Skopja, se nisem mogla odpovedati sodelovanju z njo.

S Škrip Orkestro si vstopila v glasbeni svet.

Imam nekaj glasbene izobrazbe. Mama je profesorica klavirja, hodila sem v glasbeno šolo, kjer sem igrala violino, ki sem jo sovražila od prvega dne. V baletni šoli sem morala igrati klavir, ki pa mi je bil všeč. Glasba je bila vedno prisotna, vendar je bilo moje prvo samostojno glasbeno ustvarjanje Škrip Orkestra.

In spet sva pri trashu. (smeh)

V Škrip Orkestri so bile nekatere punce precej brez posluha. Ampak to se mi niti ni zdelo pomembno. Na koncertih me ne prepričajo bendi, ki so tehnično natančni in uigrani, ampak tisti, ki z odra oddajajo energijo. To je pri meni na prvem mestu in zaradi tega sem čutila, da lahko tudi me to naredimo. Če bo prava energija, bodo popili vse. Dejstvo je, da s Škrip Orkestro nismo bile sposobne narediti bolj zapletenih kompozicij, saj je edino Ana, ki igra v Analeni, imela izkušnje z igranjem v bendu. Zaradi tega so komadi nastajali bolj spontano in bolj po občutku. Vse v predstavi smo delale in izvajale same, poleg glasbe in besedil tudi kostume in scenografijo. Ko smo hotele iti ven iz gledališča, na gostovanja po klubih, se je izkazalo, da imamo hud problem, kako ozvočiti vse te neinstrumente, na katere smo igrale. V klubih veljajo druge zakonitosti, saj je nemogoče pričakovati, da bo publika tiho, da bi se nas slišalo. Teh problemov sem se zavedala že na začetku ustvarjalnega procesa za Škrip Inc. in zato smo se iz praktičnih razlogov odločile za matrice, na katerih je posneta glasbena podlaga predstave. So se pa potem pojavili še drugi tehnični problemi, povezani s projekcijami in ostalo šaro. Tako da je predstava Škrip Inc. izpadla kot nekaj najbolj zakompliciranega, joj!

Zdi se mi, da je Škrip Orkestra ostala na ravni dopadljivosti. Morbidne zgodbe o nasilju v družinskem okolju, ki se dogajajo okrog nas, smo hotele povedati na lušten način. S Škrip Inc. smo želele seči globlje v kontekst obravnavane družbene problematike. Preostali punci ne prihajata iz gledališča. Kristina je filozofinja, Tina je sociologinja in jezikoslovka. Dejstvo, da prihajamo iz različnih okolij, je veliko prispevalo k poglobljenosti pristopa.

Kje je razlika med Škrip Orkestro in Škrip Inc.?

Zdi se mi, da je Škrip Orkestra ostala na ravni dopadljivosti. Morbidne zgodbe o nasilju v družinskem okolju, ki se dogajajo okrog nas, smo hotele povedati na lušten način. S Škrip Inc. smo želele seči globlje v kontekst obravnavane družbene problematike. Preostali punci ne prihajata iz gledališča. Kristina je filozofinja, Tina je sociologinja in jezikoslovka. Dejstvo, da prihajamo iz različnih okolij, je veliko prispevalo k poglobljenosti pristopa. Pri Škrip Orkestra smo izhajale iz tekstnega predložka, v Škrip Inc. pa smo ožale široko zastavljeno temo. Bile smo zelo kritične in predvsem samokritične, ker nas je bilo strah, da ne bi predstava postala splošna in banalna. Vsak stavek je bil vsaj petkrat spremenjen. Zdi se mi, da smo naredile korak naprej.

Je delo v TRUS! kako vplivalo na Škrip Inc.?

Mogoče podzavestno, sta pa to dve povsem ločeni zadevi. TRUS! ne morem navezati na gledališče. Za Škrip Inc. je glasbo in glasbene podlage prispeval Matija Dolenc iz skupine Ludovik Material. Do njega smo prišle s konkretnimi idejami o zvoku in vsebini za vsak posamezni komad. Pustile smo ga, da najprej sam zastavi začetne ideje, ki smo jih potem skupaj razvijali, ampak se nismo želele preveč vpletati v njegovo ustvarjanje. Z zaupanjem smo mu prepustile to delo.

S Škrip Inc. ste se lotili treh novih nacionalnih držav, iz katerih prihajate – Slovenije, Srbije in Makedonije.

Nismo se ukvarjale z vprašanjem bivše Jugoslavije, temveč smo iskale razlike med njimi. V pogovorih o brandingu, trgu, medijih, politiki smo prišle do zaključka, da je nacionalna identiteta zelo močan brand, ki nas zaznamuje in s katerim nas drugi ljudje etiketirajo. Zato smo se skoncentrirale na same sebe in na svoje zgodbe, iz česar so nastali komadi za vsako državo posebej (Brand Your Nation). Izhodišče je bilo, da se vsaka ukvarja s stereotipi svoje države. V makedonski se lotimo šizofrenije nenehnega iskanja nacionalne identitete, sklicevanja na Aleksandra, Goca Delčeva, Samuela. V slovenski smo z estetiko skupine Laibach ironizirale stanje v Sloveniji, kjer smo pridni in skromni, a takle mamo. Srbska je najbolj agresivna in patriarhalna; sestavljena je iz dveh delov, o starejši in novejši družbi, ne vemo pa, katera je večji obup. Vse tri države so majhne in, globalno gledano, nepomembne, hkrati pa se predstavljajo kot daleč najboljše.

Akcija Slovenija – Moja dežela! je bila pomembna za nacionalno prebujenje v Sloveniji in je odmevala po celi tedanji Jugoslaviji. Če Srb pozna kakšno slovensko besedo, je to zagotovo »dežela«, verjetno prav zaradi te akcije. Zaradi tega slogana smo začele iskati turistične slogane za posamezno državo. Makedonija je večna!, Slovenija je moja dežela, v Srbiji pa je »svetsko, a naše«. Iz tega smo povlekle Brand Your Nation – Srbija: »Najbolji smo, najjači, nema nam pomoći!« Vsaka pesem ironizira samopoveličevanje in stereotipe.

Škrip Inc. je »brand beyond all brands«, se pravi The Brand. Vse je Škrip Inc. Kava je Škrip Inc., voda je Škrip Inc., vse je Škrip Inc. Škrip Inc. se prilagaja posameznim tržiščem in mentalitetam, podobno kot korporacije prilagodijo svoje marketinške kampanje posameznemu tržišču.

Ali to pomeni, da se bo vsebinski nastop Škrip Inc. spremenil ob gostovanju v Makedoniji ali Srbiji?

Ne. Vsaka od teh treh pesmi vsebuje močno kritiko vsakega posamičnega sistema. Nismo hotele moralizirati in pridigati, zato smo se postavile v vlogo, v kateri se zavedamo, da smo del sistema. Že na začetku sem razčistila, da nočem predstave, ki bi le kritizirala in pljuvala po sistemu, v katerem živim. Možnost, da delam predstavo, kar je zame velika stvar, mi je pravzaprav omogočil prav ta isti sistem. Če bi bila do konca proti temu sistemu, bi rekla: »Ne, nočem in ne bom sodelovala.« Tako pa se zavedam, da sem del sistema, da poganjam mašino že s tem, da sem aktivna in da delujem. Bizarna situacija.

Veliko smo se ukvarjale z dogodki okoli vstaj, na katere so se lepile različne pesmi, ljudje, grupacije, marketingarji. Vedno se najdejo ljudje, ki bodo dogajanje okoli sebe izkoristili v svoj prid. Kapitalizem namreč izkorišča vsako situacijo, tudi osebni angažma v revoluciji. Ko smo se med ustvarjanjem predstave znašle v precepu, kako naprej in kako se vsebinsko izogniti nemoči in godrnjanju, smo srečale Lano Zdravković, ki je aktivna v angažiranih družbenih gibanjih. Povedala nam je, da je v vsem sranju okoli nas edina pozitivna stvar individualec, posameznik. Noben sistem sam po sebi ne more obljubiti boljšega sveta.

Ko ste stopile na sceno, ste svoje predstave pospremile z izmišljenimi propagandnimi medijskimi obvestili, ki so zdaj na vaši spletni strani pomešani med časopisne izrezke in spletne objave o predstavi.

Pomešale smo virtualno in realno. Pri uporabi propagandnih mehanizmov, ki jih uporablja sistem, smo namenoma pretiravale. Zanimivo je, da so me po objavi novice, da smo nastopile na manifestaciji ob zagonu prvega optičnega kabla v Makedoniji, kontaktirali prijatelji, ki so se čudili, zakaj se ne javim, če sem v Skopju.

S tem ste sproti analizirale ozaveščenost posameznika-potrošnika. Kje je meja, do katere bi šla s temi izmišljenimi pretiravanji?

Kje je meja? Moja meja je drugačna od tvoje. Kot igralec si želiš imeti polno gledališče, kot bend si želiš imeti polne koncerte. Da bi vse to dosegel, moraš – mogoče – narediti tudi takšne ali drugačne kompromise. Včasih narediš poteze, ob katerih se kasneje sprašuješ, če se nisi kompromitiral. Take stvari se dogajajo na vsakdanji ravni. Od posameznika in situacije, v kateri se znajde, je odvisno, kakšen kompromis je zanj še sprejemljiv. Zastavljajo se vprašanja, ali je sploh možno izpeljati neko stvar v svoj prid brez kompromisov oziroma ali kompromis obvezno izključuje pošteno in iskreno ustvarjanje.

Želim si, da bi našo predstavo videlo veliko ljudi in da bi se jih vsaj petdeset po predstavi spraševalo in pogovarjalo o njeni vsebini in sporočilu. Mogoče bodo o tem govorili naprej, s čimer se bo širilo preizpraševanje situacije v družbi. Prav ta mikroraven me privlači, ker lahko prav na nivoju posameznika najhitreje pride do sprememb. To so pomembni procesi, na katerih se lahko gradi naprej. V teh okvirih lahko iščem smisel svojega početja.

Ti naključja odkrivajo obzorja in širijo mejo?

Seveda. Se pa naključij zavemo šele kasneje, po samem dogodku.

Še danes imam v spominu poletni dan, ko smo skupaj sedeli pred Kinodvorom in si dobila klic, da je TRUS! sprejet na Klubski maraton. Spet je šlo za naključje. TRUS! se je namreč naključno prijavil na Maraton, s tem klicem pa je …

… nastal bend. Noro je tudi, kako smo prišli skupaj. Boštjan (Simon, op. ured.) se je vrnil s študija v Amsterdamu in je hotel imeti bend, ki bi bil malo bolj »pop«, vsaj v primerjavi z ostalimi njegovimi free-jazz projekti. Ko sem to izvedela, sem mu poslala mail, čeprav smo se poznali že od prej. Povabil me je na vajo in mi poslal posnetke, ki mi, iskreno povedano, sploh niso bili všeč. Imeli smo samo par vaj z bobnarko, se posneli na mobitel in se na hitro prijavili na razpis za Klubski maraton. Ko je prišla novica, da smo sprejeti, nam ni preostalo drugega, kot da nekaj naredimo. Sledile so rošade z bobnarji. Tudi v tem primeru so bila torej ključna naključja. V sedanji postavi smo si med seboj zelo različni, ampak ko smo skupaj, nam je super. Vsi smo iz precej različnih zgodb in naš stik je prav glasba in njeno ustvarjanje.

Bend hočemo furati na profesionalni ravni, kar je v Sloveniji precej težko. Smo v čudni situaciji, saj se na eni strani bendom očita, da si ne upajo dovolj, da niso dovolj profesionalni, po drugi pa je situacija v samem klubovju pogosto takšna, da se vprašaš, kdo sploh nudi profesionalne pogoje. Kako naj bodo bendi profesionalni, če je infrastruktura neprofesionalna? 

Kako ste doživeli imenovanje vašega prvenca za domačo plato leta na Radiu Študent?

Usrala sem se.

Je bilo prezgodaj?

Spraševala sem se, kaj to sploh pomeni. Pojavilo se je breme. Bend smo namreč vsi doživljali kot stranski projekt, za zraven. Skozi to zgodbo spoznavam, da je včasih ta medijski pomp kar malo precenjen, saj nam, recimo, zaenkrat še ni kaj veliko pomagal pri dogovarjanju za koncerte. Včasih imam občutek, da se je bilo lani lažje dogovoriti za špil.

Ste prišli v situacijo, ko vas mediji porivajo na teren, teren pa vas zavrača?

Tega se kar malo bojim. Ne želim, da bend postane nekaj, kar v resnici ni. Marko (Lasič op. ured.) in Boštjan sta se za razliko od mene odločila živeti od glasbe, od učenja do igranja v različnih projektih. Zato morajo imeti člani v TRUS! izpolnjene vsaj minimalne pogoje. Bend hočemo furati na profesionalni ravni, kar je v Sloveniji precej težko. Smo v čudni situaciji, saj se na eni strani bendom očita, da si ne upajo dovolj, da niso dovolj profesionalni, po drugi pa je situacija v samem klubovju pogosto takšna, da se vprašaš, kdo sploh nudi profesionalne pogoje. Kako naj bodo bendi profesionalni, če je infrastruktura neprofesionalna? Zelo podobna situacija je v gledališču na neodvisni sceni.

Slovenija je del EU. Gre za veliko tržišče, ki ga je treba osvojiti oziroma postopoma širiti svoj domet na tem tržišču. Vendar do tega ne pride. Obnašamo se kot na vasi, kjer razpravljajo, kdo je komu kaj vzel. V primerjavi s Srbijo, od koder se je intelektualna elita povečini odselila, je v Sloveniji kritična masa zelo močna. Kje pa je vsa ta masa na terenu? Ob novici, da je naša plata izbrana za plato leta, sem bila seveda vesela, celo zakričala sem od veselja, potem pa sem bila takoj na realnih tleh: kaj pa zdaj? A so pričakovanja zdaj večja? Seveda moramo iti s hladno glavo naprej. Zavedamo se, da smo šele na začetku! 

NE SPREGLEJTE:


S prvim korakom odločno naprej
petek, 29. marec 2013
Radio Študent friendly bend
torek, 30. september 2014
Ne pustimo se pregnati
četrtek, 09. april 2015
It's Everyone Else: Odpovedala sva se dolgočasju
ponedeljek, 30. junij 2014
Glasba in migracije skozi gledališke oči
petek, 17. maj 2013
Yoko Ono Versus Joko Ono EP
nedelja, 27. oktober 2013
Vse večji karakter
ponedeljek, 13. maj 2013
Vabilo na ples
ponedeljek, 05. maj 2014
Tudi koale se oglašajo, mar ne?
torek, 03. februar 2015
Spet treska
sreda, 13. marec 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice