SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Prihodnost in preteklost v dialogu oziroma v glasbeni bitki

Prihodnost in preteklost v dialogu oziroma v glasbeni bitki

Maia Juvanc
26. junij 2014

Izjemno dodelana izvedba Ysaÿevih skladb terja od glasbenika poleg tehničnega obvladovanja še veliko mero izraznosti in predvsem slogovno občutljivost.
Izjemno dodelana izvedba Ysaÿevih skladb terja od glasbenika poleg tehničnega obvladovanja še veliko mero izraznosti in predvsem slogovno občutljivost.
Žiga Brank – violina: 
Eugène Ysaÿe:
Šest sonat za violino solo, op. 27 (ZKP RTV Slovenija, 2013)

Belgijski violinist, skladatelj, dirigent in pedagog Eugène Ysaÿe (1858–1931) je bil že za časa svojega življenja in je še danes znan kot eden največjih svetovnih virtuozov na violini. Čeprav je kot koncertni violinist navdušil širšo publiko na številnih svetovnih turnejah, vplival na razvoj francoske violinske tradicije in s svojim pedagoškim delovanjem zaznamoval nadaljnje generacije violinistov, je morda ironično, da je na prihodnost violinizma najbolj vplival ravno s svojim skladateljskim delom.

V njegovi glasbeni zapuščini, v kateri najdemo številna orkestrska in komorna dela ter dve operi, predstavlja pomemben glasbeni mejnik Šest sonat za violino solo, op. 27. S ciklusom šestih skladb je Ysaÿe oživil izumirajočo komponistično tradicijo – violinisti tedaj namreč niso več pisali za svoj inštrument, še manj pa skladbe za solo violino, tako kot so to počeli njihovi predhodniki Niccolò Paganini, Rodolphe Kreutzer, Guiseppe Tartini in seveda Johann Sebastian Bach, katerih dela so temelj solističnega repertoarja sedanjega profesionalnega violinista. Virtuoza Henryk Wieniawski in Henri Vieuxtemps, oba Ysaÿeva učitelja, nista napisala pomembnejših skladb za solo instrument, nasprotno pa je Ysaÿe priprta in zarjavela vrata solističnega idioma razprl z odločnim zamahom v novo dobo tovrstne ustvarjalnosti ter pripravil teren za solo violinska dela B. Bartóka, S. Prokofjeva, P. Hindemitha in M. Regerja.

Ysaÿevih Šest sonat za violino solo, nastalih v letih 1923 in 1924, združuje raznolike tako komponistične kot izvajalske aspekte. Delo je postavilo izjemno visok standard, kar zadeva tehnično zahtevnost izvajalske prakse, in hkrati vsebuje izjemne izrazne izzive, saj so skladbe zasnovane kot preplet preteklih slogov in modernističnih zrenj. Violinist je v izvajanju Sonat potisnjen na sam rob zmožnosti štiristrunskega instrumenta, iz katerega mora izvleči po šest in več tonov hkrati v akordih ter skoraj nemogoče intervalske postope: hitre lestvične pasaže v decimah, četrttone in več vzporednih melodičnih linij v neustavljivi polifoniji.

Izjemno dodelana izvedba skladb terja od glasbenika poleg tehničnega obvladovanja še veliko mero izraznosti in predvsem slogovno občutljivost. Kompleksnost zasnove Sonat je moč uzreti v večplastnem glasbenem stavku, ki vsebuje ekspresionistične prvine (celotonske lestvice, atonalnost) in citate iz Sonat in partit J. S. Bacha ter gregorijanski koralni napev »Dies irae«. Na formalni ravni so razen tega posamezni stavki prepojeni z raznolikimi žanrskimi posebnostmi (od romantične balade, baročne suite, francoskega plesa musette do bolj prostih oblik, kot so fantazija in variacije), kompozicija kot celota pa je nekakšen dialog med povzetimi preteklimi in novimi, modernejšimi idejami.

Ysaÿevih Šest sonat za violino solo, op. 27, ki so nepogrešljiv člen vsake resne zbirke violinskega repertoarja, so bile prvič v slovenski izdaji predstavljene lansko leto (2013) na CD plošči, ki je izšla pri Založbi ZKP RTV Slovenija. Slovitemu skladatelju se je s posnetkom svoje izvedbe šestih skladb poklonil mladi violinist Žiga Brank. Brank se je ambiciozno spoprijel s težkim programom in pokazal nemalo vrlin in odlik tako na virtuozni kot muzikalni ravni. Akordični zven je uspešno odel v bogato zvočnost in polifone linije izvedel z izjemno lokovno tehniko, ki mu omogoča prefinjen, čist in hkrati gost ton v forteju ter izjemno poln, barvit in mehak piano, pianissimo. V nekaterih skladbah čutimo nekaj slogovne neprožnosti, kar je morda zavestna interpretacijska odločitev ali pa posledica premajhne občutljivosti za posamezne slogovne in oblikovne prvine glasbenega stavka oziroma oboje hkrati.

 V celoti gledano, ostaja tako Brankova izvedba zvesta glasbenemu dialogu med Bachom, glasom preteklosti, in Ysaÿeju, glasom novejšega, v prihodnost usmerjenega – le da glasneje odmeva preteklik. 

V večini skladb se njegova sicer solidna interpretacija zadržuje v varnejših vodah previdnega, lepega muziciranja, ki se le spogleduje ter nikoli zares ne preda grmečemu virtuoznemu poletu, kar je še posebej opazno v Sonati št. 3 (Ballada), skladbi z najbolj ekspresionistično zasnovo izmed šestih skladb. Večina pasaž z manjšimi notnimi vrednostmi in triolami, ki predstavljajo vmesne dele, prehode med dvema temama, so temeljito, vendar počasneje izmuzicirane, s čimer pridobijo dodatno težo in se zdi, kot bi imele pridih Bachovih fug, tako da tema, v katero vodijo, ni zares dovolj izrazita. Upočasnjena arpeggio figuralika in lestvično stopnjevanje, ki naj bi se živčno poganjalo naprej do viška skladbe, tako ne izpolnjujeta svoje funkcije, temveč sledita drugačni ideji, morda bolj bachovskemu razmišljanju. Mestoma agogična statičnost ostaja brez dinamične kontrastnosti.

Izstopajoča skladba Brankove interpretacije cikla je Sonata št. 2 v a-molu, v kateri sta močneje prisotna Brankova gladka in popolnoma vživeta igra ter polno prebujeni čut za dinamično in agogično kontrastnost. Bachov citat v prvem stavku (Obsession) iz Preludija Partite št. 3 je izpeljan z ustrezno lahkostjo, medtem ko dramatičnost skladbe povsem zaživi z izrazno poudarjeno motiviko »Dies irae«, katere melodija je dokončno izpeta in kontrastno izstopa iz figuralike, v katero je vpeta. V tej skladbi pride v ospredje violinistova muzikalna plat, sami skladbi pa pripade v okviru take interpretacije osrednja vloga v ciklusu.

Violinist je glasbi vsekakor vdihnil ekspresivno moč, in pri tako zahtevnih skladbah je vsakršen izrazni podvig toliko bolj cenjen, kar kaže, da je Brank zadovoljivo osvojil in ponotranjil izvajalsko tehniko. Ysaÿeve skladbe so zaradi svoje večplastne zasnove bolj povedne in se ne ujamejo v past enoznačnih tehničnih akrobacij, kot je to sicer pogosto pri tovrstnih skladbah. V celoti gledano, ostaja tako Brankova izvedba zvesta glasbenemu dialogu med Bachom, glasom preteklosti, in Ysaÿeju, glasom novejšega, v prihodnost usmerjenega – le da glasneje odmeva preteklik.  


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice