SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Prisluškujemo trinajsti Documenti

Prisluškujemo trinajsti Documenti

Luka Zagoričnik
08. avgust 2012

Umetnica Susan Hiller v središče svojega dela postavlja jukebox. (foto: © Anders Sune Berg; arhiv Documente )
Umetnica Susan Hiller v središče svojega dela postavlja jukebox. (foto: © Anders Sune Berg; arhiv Documente )

Letos se v Kasslu odvija eden od osrednjih kulturnih dogodkov, posvečenih sodobni umetnosti na svetu, Documenta (13), ki tam poteka na vsakih pet let vse od l. 1955 dalje. Njena letošnja trinajsta edicija se pod vodstvom kustosinje Carolyne Christev-Bakargiev odvija pod sloganom »no concept«, torej brez osrednje teme, ki bi ohlapno povezovala številna predstavljena dela sodobnih umetnikov; s tem torej izpostavi predvsem heterogenost silnic, ki danes zaznamujejo tovrstno ustvarjalno polje. Več kot dvesto umetnikov in umetniških kolektivov tako po celotnem Kasslu ustvarja skozi različne prostore – od muzejev in galerij, javnih prostorov, kinematografov in hotelskih vež, postajališča za vlak in restavracij do parkov in veleblagovnic – razpršene narative in metanarative, ki se osrediščajo okoli križišč med umetnostjo, znanostjo, filozofijo, teorijo, politiko, biologijo in še čim. Umetnost se v tej disharmoniji pokaže kot heterogeno polje silnic in izrazov, razpetih v tenziji med preteklostjo in današnjim časom.

V ta prostor seveda že dalj časa, intenzivneje pa v zadnjih dveh desetletjih vstopa tudi zvočna umetnost, ki se vpenja v programsko koreografijo raznolikih silnic, disharmonij ter vstopa v prostor kontingence, skozi katero Documenta letos ni samo refleksija lastnega izvora iz povojne travme, pač pa in predvsem umeščenost v tu in zdaj. Skozi njeno navidezno sproščenostjo smo prisluhnili predvsem delom, ki za svoj medij pretežno uporabljajo zvok, zvok v vsej njegovi ulovljivosti in neulovljivosti, v razpršenosti in osredinjenosti, ki se vršita skozi prostor in objekt, svojstveno popredmetenje zvoka. Nekatera dela zvok upredmetijo skozi koncept ali objekt, vzet iz popularne kulture oziroma popularne glasbe. Umetnica Susan Hiller tako v središče svojega dela postavlja jukebox, fetišiziran objekt revolucije popularne glasbe iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slednji se danes umika digitalnim različicam, še bolj pa izginja iz javnih prostorov. Vanj je Susan Hiller umestila 100 pesmi za 100 dni Documente, ki prihajajo iz različnih etap polpretekle zgodovine popularne glasbe in se spogledujejo z revolucionarnimi, aktivističnimi, protestnimi vsebinami skozi raznolike žanrske forme, prek katerih se v obliki pesmi briše razlika med singularnostjo in univerzalnostjo sporočila. Žal pa je pet jukeboxov, umeščenih v raznolike javne prostore od uglednih restavracij do hotelskih vež, v svoji omejitvi na skrajno stišano glasnost v teh prostorih izzvenelo v prazno in ni izkoristilo svojega subverzivnega naboja, ki se mu ponuja skozi pesmi (te segajo od Billie Holiday preko Public Enemy vse do Gogol Bordello).

Raznolika dela tako ne postanejo zgolj dekor kičastemu hramu potrošnje, temveč njegov sestavni del, intervencija, ki naj bi spodbudila potrošnjo.

Za ta subverzivni potencial smo se morali odpraviti v osrednji muzej Fridericanium, v njegovo središčno postavitev »The Brain«, kjer v konceptualni tišini dveh preprostih predmetov zveni vsa njuna subverzivnost in politični naboj. Madžarski umetnik in filmar Tabor St. Turba je l. 1969 ustvaril serijo del, poimenovanih Czechoslovak Radio 1968, serijo le rahlo porisanih opek, ki vizualno spominjajo na radijski tranzistor. V tem objektu zamolklo tli koncept, ki se naslanja na represijo in nasilno rusko zatrtje praške pomladi l. 1968. Tedaj so Rusi prepovedali poslušanje vseh radijskih postaj, Pražani pa so se na ulice odpravili z opekami, ki so jih preuredili tako, da so spominjale na radijski sprejemnik. Ta lucidna gesta upora je seveda pripeljala do tega, da so Rusi vse tovrstne »radijske aparate« zasegli!1 Umetnik in filmar Gabriel Lester se je v delu Kaufhaus Incidentals lotil obratnega procesa. Na vhodno stopnišče in v druge prostore nakupovalnega centra je postavil zvočnike, iz katerih se skoraj ves dan predvajajo dela iz zgodovine filmske glasbe v izvedi Ives Ensembla. Dela so bila predvsem uporabljena v scenah, ko junaki ekrana razmišljajo. Raznolika dela tako ne postanejo zgolj dekor kičastemu hramu potrošnje, temveč njegov sestavni del, intervencija, ki naj bi spodbudila potrošnjo. Umestitev tega dela v nakupovalno središče hkrati razgalja klasično glasbo kot del popularne kulture, iz katere bi se sicer rada izvzela, a se ne more, saj je bistveno posrkana v njene mehanizme.

Mehanizmi potrošnje so (nehote?) odzvanjali tudi v delu Room Of Rhythms turškega umetnika Cevdeta Ereka, ki je zasedel glavno etažo nakupovalnega centra za oblačila C & A. V belini prostora je skozi različne premične stene in zavese lovil pulz prostora, ki ga je utelešal s skrbnim prežemanjem različnih elektronsko generiranih ritmov, ki iz prostora ustvarijo prežemajočo pulzirajočo gmoto, ki preči naše telo. A delo ni ujeto zgolj v medij zvoka, temveč vstopa tudi v širši kontekst. Na vhodu v prostor nas pričaka napis »Re:Re:Re:Re:Re:Re:duziert«. S tem se delo ne vpne samo v redukcijo na repeticijo ritma in pulza, temveč tudi v ritem potrošnje, ki se odvija v nakupovalni hiši. Ritem potrošnje, vojne, znanosti, ki se vpenja v robustne industrijske, mehanične ponavljajoče se ritme sodobne tehnološke družbe v nenehnem pogonu in tranzitu neusmiljeno tolče tudi v postavitvi nemškega umetnika Thomasa Bayrleja, ki so mu namenili enega večjih razstavnih prostorov v Documenta-Halle. Njegovi stroji nas ne opominjajo zgolj na temeljno vpetost človeka v ritem industrijske družbe, pač pa se nanašajo tudi na rojstvo hrupa v glasbi z refleksijo na italijanske futuriste. V prostor raztelešenih, rezkih zvočnih vzorcev elektronskih šumov pa nas popelje libanonski zvočni umetnik Tarek Atoui. Delo Metastable Circuit 1 je nastanjeno v parku Karlsrue, v eni izmed tam postavljenih ekoloških hiš, ki gostijo dela številnih umetnikov. Delu se kljub samogenerirajočemu prezentnemu zvoku (z moduli je Atoui na Documenti tudi nastopal) s hkratno postavitvijo štirih modulov ne posreči, da bi obiskovalca približal izvornemu mediju, torej zvoku, ki je pred objektom samim. To je hkrati večni problem sodobne umetnosti v relaciji do zvoka. Slednji je v kontekstu glasbe tvoril enega bistvenih narativnih silnic in poti v delu 12 Ballads For Huguenot House, v katerem je Theaster Gates iz Chicaga skupaj s sodelavci iz Kassla ustvaril hugenotsko hišo. Ta ni zgolj replika preteklosti, temveč se vsebinsko osredotoča na sedanjost. V tem kontekstu igra ključno vlogo glasba, predvsem tista, ki je vezana na dediščino afroameriške diaspore, torej na blues, gospel, soul in jazz, ki odzvanjajo v njej preko številnih video in zvočnih zapisov v različnih prostorih. Na videih smo lahko opazili mlajše jedro čikaške diaspore sodobnega jazza, denimo flavtistko Nicole Mitchell in vibrafonista Adama Adasiewicza. Oba tvorita mlajšo generacijo jazz glasbenikov iz vetrovnega mesta, ki brišejo razlike med tradicijo legendarne združbe kreativnih afroameriških glasbenikov AACM in mlajših belih muzičistov. V tem se ne le ruši tipična segregacija nekega urbanega prostora, temveč odzvanjata tudi kreativni jazzovski mantri iz Chicaga, ki sta vedno govorili »ancient to the future« in »space is the place«.

V sam molk ob nacistični preteklosti Kassla so posegli številni umetniki letošnje Documente, med drugim škotska zvočna umetnica Susan Philipsz v delu Study For Strings.

V eni izmed sob hugenotske hiše redno prirejajo koncerte, in na enem izmed njih je nastopila naša domača ustvarjalka Irena Tomažin s svojim projektom iT. Jazzovska (z)godba je hkrati del male instalacije Escape Hatch To Culturefield umetnika Ryana Ganderja. Ta je postavljena na travnik v parku, predstavlja pa zgolj zaprt kanal, odprtino v prostor (denimo v kanalizacijo, bunker, skratka podtalje), iz katerega se zamolklo sliši jazzovska glasba (Charles Mingus in njegov album Tijuana Moods). Delo ne zbuja le asociacij na podtalno naturo in nenehni boj afroameriške diaspore za njene osnovne pravice, temveč, preneseno v nemško okolje, na pretekli rasizem v času nacizma in preteklo nelagodje nemške kulture ob jazzu.2 V sam molk ob nacistični preteklosti Kassla so posegli številni umetniki letošnje Documente, med drugim škotska zvočna umetnica Susan Philipsz v delu Study For Strings. Philipszova ga je umestila med tirnice nekdanje glavne železniške postaje v obliki instalacije s štiriindvajsetimi zvočniki, ki vsak zase predvaja en ton violine in violončela v fragmentirani, v prostoru razpršeni različici kompozicije Pavla Haasa, češkega deportiranca, ki je kompozicijo Study For String Orchestra napisal l. 1943 v taborišču Theresienstadt. Ob obisku Rdečega križa so nacisti posneli propagandni film, v katerem so zabeležili izvedbo tega dela. Po snemanju so bili Haas in člani orkestra odpeljani v Auschwitz in tam usmrčeni. V delo sta vpeljani še dve drugi zgodbi; nedaleč od tirov je stala tovarna, ki je za nacistični stroj proizvajala avtomobile in tanke, z glavne postaje (zloglasnega tira 13) pa so vozili judovske deportirance v taborišča. Zvok v delu Susane Philipsz funkcionira na dveh ravneh – po eni strani kot žalostinka, spravitev, ki odzvanja v vsakdanjem šumu postaje, po drugi strani pa evocira temno preteklost, ki se vzpostavlja skozi zvok kot odsotnost travmatičnega objekta.

Ta tema se vpenja tudi v dve deli znanega kanadskega dvojca Janet Cardiff & George Bures Miller, v imenitno vizualno premeščanje realnosti z metarealnostjo v delu Alter Banhof Video Walk ter v delu FOREST (A Thousand Years), ki sta ga postavila v mali gozdiček v parku Karlsue. V njem so nameščeni večkanalni zvočniki, ki nam predvajajo zvočno zgodbo, polno šumov in zvokov, ki se prepletajo s prisotnimi okoljskimi zvoki. V tem premeščanju dvojec ustvari skrajno zvočno metanarativo, ki preko zvoka vpenja v prostor duhove preteklosti, zvok vojne, deportacij … , skratka polno skrajno asociiativnih zvokov. Odlika, ali pomanjkljivost, Cardiffove in Millerja je v njunih zaključkih, ki venomer ponujajo nekakšno spravo, tiho očiščenje po razprtju travme, v primeru tega dela ob pomoči zborovske skladbe Nunc Dimittis estonskega skladatelja Arva Pärta. Sprave s prevladujočim družbenim redom pa ne ponuja raznorodni kolektiv AND AND AND, ki na glavnem kolodvoru vsak dan pripravlja raznolike družbene in umetniške platforme, delavnice, predavanja in dogodke, ki skušajo poiskati in utelesiti vrzeli v sodobnem kapitalizmu in skoznje ponuditi alternative, vprašanja in razmisleke.

V delu This Variation nemškega ustvarjalca Tina Sehgala sodeluje omenjena slovenska plesalka in vokalistka Irena Tomažin, v delu Radiant britanske skupine Otolith Group pa sodeluje Marko Peljhan in njegov Zavod Atol.

Podpisani sem sodeloval pri okrogli mizi, naslovljeni What could be an anti-capitalist approach to noise and improvisation?,3 ki jo je pripravil baskovski umetnik Mattin. Žal je bila razprava bistveno prekratka in zaradi odprte nature preveč razpršena, da bi lahko ponudila kaj več kot nekaj dobrih izhodišč za nadaljnje razmisleke. V navezi z naslednjim korakom, poimenovanim Improvised Non-Concert, improvizirani participacijski situaciji, pa velja glavni razmislek glasu oziroma Glasu kot temeljni stvari vsakega človeka, ki je zunaj in znotraj, tako telesa kot pomena, a vendarle takoj oblikovan in zajezen z družbenim in s tem tudi s kapitalizmom. Zato je toliko zanimivejši paradoks, da se telesa in glasovi, ki smo sodelovali v situaciji, nismo zatekli k vrzelim v pomenskosti, k hrupu, temveč k harmoniji. Glasovi in telesa, ujeti v temo prostora ter v koreografijo, so del impresivnega dela This Variation nemškega ustvarjalca Tina Sehgala, umetnika, ki je v galerijski kontekst vpeljal konstruirane situacije, enkratne dogodke, ki jih tvorijo interakcije med telesi in glasovi. Tokrat so telesa zatemnjena, potopljena v temo, skozi katero se nato prečijo glasovi v členjenju ritmov in melodij, v svojstvenem razpiranju mehanizma pop pesmi, prefinjene forme, ki močno vpliva in zaznamuje naša življenja. V tem delu sodeluje omenjena slovenska plesalka in vokalistka Irena Tomažin, v delu Radiant britanske skupine Otolith Group pa sodeluje Marko Peljhan in njegov Zavod Atol. Radiant je premišljen dokumentarec, ki v sebi spaja različne umetniške in teoretske premise, ki se vrtijo okoli jedrske nesreče v Fukušimi. S podobno okoljevarstveno tematiko in jedrsko elektrarno ter njenim vplivom na okolje se ukvarja poetično delo filmarja Mike Taanila, za katerega je glasbo prispeval znameniti finski elektronski minimalistični dvojec Pan Sonic. Pri tem si velja v Orangeriji ogledati tudi duhovito večmedijsko predstavitev finskega pionirja in ekscentričnega vizionarja Erkkija Kurenniemija ter nenazadnje prisluhniti fragmentarnemu, kaotično razsekanemu glasu dela Chimerization4 nemškega elektronika Floriana Heckerja, ki je skozi elektronsko modulacijo zvoka na sledi stohastičnim teorijam Iannisa Xenakisa in filozofiji sodobnega francoskega filozofa Quentina Meillasouxa.

Zvočna umetnost – kot le eden izmed koščkov agregata letošnje največje manifestacije sodobne umetnosti v Evropi – se v njej pojavlja v vsej svoji heterogenosti različnih pristopov. Ti ponujajo zgolj en vstop v Documento. Mi smo sledili zvoku, vi pa si lahko svoj vstop izberete vse do 16. septembra, ko se bo ta stodnevna manifestacija v Kasslu iztekla.

 


1) V istem letu je podobno gesto skozi kompozicijo Bare Transmitters utelesil skladateljski dvojec madžarskega (živi sicer na Poljskem) in poljskega avtorja Szabolcs Esztényi & Krzysztof Wodiczko. V skladbi od izvajalcev zahtevata, da se naključno priklopijo na prepovedane radijske postaje. Gesta, ki spominja na koncept nedoločenosti Johna Cagea v kompoziciji, je gesta upora, skozi katero se izpoveduje tudi moč radia kot medija v tistem času, ki presega funkcijo gole zabave, v katero je pretežno potisnjen danes. Ko že omenjamo Cagea, pripomnimo, da je njegovo znamenito delo 4'33'' edino glasbeno delo, ki je ob številnih umetniških monografijah, teoretskih knjigah, katalogih in delih iz kritične teorije (kjer prednjači seveda Žižek) naprodaj v uradni knjigarni Documente.

2) Vključno z Adornom. Velja pa tu izpostaviti manj znano, zamolčano zgodbo o swingu v času vzpona nacizma, ki se je utelesil v prepovedi, v nelegalnih koncertih in zabavah, kopiranju imidža in slovitem pozdravu »swing heil«. Ta zgodba je, denimo, izpovedana v sicer tipično ameriškem holivudskem filmu Swing Kids režiserja Thomasa Carterja.

3) Pri tem velja pripomniti, da je v okviru cikla predavanj znamenitega Critical Art Ensembla predaval tudi sodelavec Odzvena Vid Jeraj. Zanje je pripravil predavanje Džezologija, ki ga je pred tem predstavil že na letošnjem 53. Jazz festivalu Ljubljana.

4) Delo si lahko prosto pretočite tukaj.

NE SPREGLEJTE:


Skupinska razstava Glas v galeriji ŠKUC
ponedeljek, 20. april 2015
Med javnim in zasebnim: Brandon LaBelle in Tao G. Vrhovec Sambolec
sreda, 18. marec 2015
Vijuganje med osvobojenim, hrupnim in osebnim
ponedeljek, 29. junij 2015
Skozi SINTEZO
četrtek, 16. april 2015
Preseganje vzorcev skozi vzorce
sobota, 02. maj 2015
Igra glasov
sreda, 18. januar 2012
Gre le za kreativen angažma
ponedeljek, 30. september 2013
Glas med stvarnostjo in onostranstvom
sobota, 05. november 2011
Zveneči ostri robovi
petek, 08. maj 2015
ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO
sreda, 11. junij 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice