SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Raznolikost in enovitost

Raznolikost in enovitost

Katarina Šter
18. februar 2011

Andreas Scholl (foto: Eric Larrayadieu)
Andreas Scholl (foto: Eric Larrayadieu)
Zlati abonma
Andreas Scholl, kontratenor
Accademia Bizantina (koncertni mojster Stefano Rossi)
Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana
16. 2. 2011

spored:  Henry Purcell: »If music be the food of love«

www.cd-cc.si

Sredin zlati abonma je postregel z dvojno glasbeno poslastico: na njem smo lahko slišali vrhunske izvajalce stare glasbe (enega vodilnih evropskih kontratenorjev, Andreasa Scholla, ter ansambel Accademia Bizantina), po drugi strani pa je bil na sporedu Henry Purcell, genialni angleški skladatelj iz 17. stoletja, ki ga pri nas (pre)redko slišimo.

Koncert, sestavljen pretežno iz krajših del enega samega skladatelja, lahko hitro postane dolgočasen, vendar se v našem primeru tega nismo bali že zaradi raznolikosti programa: izvajalci so predstavili pester izbor številnih zvrsti, v katerih je kot cerkveni glasbenik in operni (oz. gledališki) pa tudi instrumentalni skladatelj ustvarjal Purcell. Ob boku različnim instrumentalnim zvrstem so za ravnotežje stale pesmi z ljubezensko tematiko, s temami melanholije, sakralnega in mitološkega. Ob tej raznolikosti pa so se glasbeniki spet premišljeno vračali k enovitosti: skozi koncert so se domače, a vsakič na novo oglašale ponavljajoča se glasbena tematika, značilne Purcellove harmonije in izrazne melodije.

Kar zadeva glasovno jakost, so poslušalci v dvorani od Scholla najbrž pričakovali več. Morda ga je v manjši dinamični razpon vodila intimnost repertoarja, ki je bila za izbrane pesmi zelo primerna. Njegovega petja pa nikakor ne bi mogli označiti s »premalo« – prej bi zanj veljala maksima »manj je več«. Pravzaprav je presenetljivo, kako prepričljivo in tudi kontrastno je uspel izraziti številne nianse in izkoristil različne zmožnosti svojega glasu, ne da bi pri tem prestopil meje intimnega komornega muziciranja – pomislimo samo na učinkovito, skoraj iz nič prihajajočo in lepo izpeljano messo di voce! Takšno muziciranje je tehnično lahko še zahtevnejše od opernega petja, ki cilja na mogočen učinek. Čeprav dikcija občasno zaradi nekoliko neprijaznega prostora ni bila povsem jasna, je bila interpretacija besedil suverena in doživeta. Z »manj je več« bi lahko označili tudi Schollovo okraševanje, ki ga je dodajal zelo premišljeno, ne prav pogosto, a vsekakor povsod lahkotno in dovršeno, predvsem pa usklajeno z besedilom. Scholl je pel zelo ubrano z ansamblom, predano in koncentrirano. Večino pesmi je pel na pamet, kar je na koncertih redkost, zato je bila njegova interpretacija zelo komunikativna, ne da bi bila vsiljiva.

Predana igra glasbenikov je prišla posebej do izraza v instrumentalnih skladbah, ki so zaživele vsaka s svojim značajem.

Accademia Bizantina je bila Schollu v vokalno-instrumentalnih skladbah enakovreden sogovornik, ki je v dialogu živo povzel besedo, ko je pevec zaključil svojo misel. Predana igra glasbenikov je prišla posebej do izraza v instrumentalnih skladbah, ki so zaživele vsaka s svojim značajem. V njih so morda še bolj kot v pesmih, ki jih dojemamo kot značilno angleške že zaradi jezika, uspeli predstaviti vso mnogostranost Purcellovega glasbenega dometa: sintezo stiliziranih francoskih figur in plesnih ritmov, ognjevitega italijanskega koncertiranja ter angleške melodike, razpete med zadržanostjo in ekspresivnostjo. Ob tehnično izpiljenih podrobnostih in veliki koncentraciji je bila glasba zelo živa tudi po zaslugi odličnega koncertnega mojstra Stefana Rossija. Accademia Bizantina se je predstavila kot ansambel, ki diha, igra in skoraj pleše kot eden, a daje hkrati dovolj prostora, da se sproščeno in detajlirano izražajo vsi posamezniki v ansamblu, še zlasti v bolj solistično ali zelo komorno zasnovanih instrumentalnih odsekih.

V Sloveniji imamo vse večkrat priložnost slišati vrhunske svetovne izvajalce stare glasbe. Glasbeniki Accademie Bizantine in Andreas Scholl vsekakor spadajo mednje. Vendar niso samo izvajalci tisti, ki iz koncerta ustvarjajo dogodek; tu sta še prostor in publika. Tako intimni glasbi primernega prostora Gallusova dvorana Cankarjevega doma na sredinem koncertu ni mogla dati. Tudi zaradi dvorane je bilo še toliko bolj moteče vsako »zunajglasbeno« dogajanje v publiki, šepet, kašelj ... Toda čeprav okoliščine niso bile najboljše, je koncert vseeno izzvenel v glasbeno doživetje, ki ga ne bomo hitro pozabili.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice