SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Razpisano o razpisu, zadržano o vplivu. Ostalo ob pivu.

Razpisano o razpisu, zadržano o vplivu. Ostalo ob pivu.

Jure Longyka
25. september 2012 1

Jure Longyka na nastopu projekta Gobec in godec, v katerem sodeluje z Boštjanom Gombačem in Žigo Golobom. (foto: Urban Golob)
Jure Longyka na nastopu projekta Gobec in godec, v katerem sodeluje z Boštjanom Gombačem in Žigo Golobom. (foto: Urban Golob)

Dvajseti september je mimo. Rok za oddajo končanih posnetkov izbranih skladb na razpisu Val 012 – Imamo dobro glasbo! Komaj čakam, da jih slišim. Težko je reči, zakaj. V žiriji nas je že drugo leto pet. Letos je Andreja Karolija zamenjal Blaž Tišler, in tako smo konec julija ter začetek avgusta preždeli skupaj Igor Bašin, Aida Kurtović, Jernej Vene, Blaž in jaz. O marsičem smo se sproti zelo strinjali. A ko se je bilo treba zediniti o končnem izboru, smo se letos precej namučili.

Leta 2008 smo na razpis prejeli 228 skladb; leta 2009 144; leta 2010 151. Vselej se je jedro končnega izbora ponudilo takorekoč samo: na mizo smo vrgli vsak svoj ožji krog in v preseku teh krogov smo dobili približno deset skladb, o katerih ni bilo treba več razpravljati, vanje smo verjeli vsi. Ostale smo izbrali v debati, premišljeno, soglasno, pazili smo predvsem, da bo končna podoba raznorodna. Lani je bilo drugače. Prejeli smo 110 skladb, in ko smo končali s prvim poslušanjem, smo se z dolgimi obrazi spogledali. Kar smo imeli pred seboj, je bilo na ravni tistega, kar je v prejšnjih letih ostajalo zunaj izbora. Nismo hoteli sklepati kompromisov, zato smo razpis podaljšali. Prispelo je novih 150 skladb – in pojavila se je nova težava: dobrih je bilo preveč. Naenkrat se je slika obrnila. Nismo imeli deset močnih, nosilnih skladb izbora, ki jim dodajamo še pet skrbno izbranih. Imeli smo prek dvajset močnih, od katerih jih je bilo treba pet izločiti. Zoprno. Za mnoge mi je bilo žal, da so ostale zunaj.

Letošnji nabor 140 skladb ni bil slabši kot prejšnja leta. Imel pa je dve posebnosti. Daleč najmočnejši so v tem trenutku očitno Dolenjci. Nisem štel, a preko prsta bi rekel, da je vsaj četrtina, če ne tretjina prijav prispela od tam. Neverjetno. Drugi opazen trend so kantavtorji. Če smo v prvem, predkriznem letu 2008 zaznali predvsem pestrost zvrsti, v drugem jezo punka, v tretjem nezadovoljstvo in pikrost ter v četrtem umik v intimo, potem letošnji nabor zaznamuje nekakšen grassroots, kup poetov s kitarami, akustičnim zvokom in zahtevnejšimi besedili. Igor je pojav diagnosticiral kot novi, še ne povsem dozoreli val kantavtorjev, ki sledi preporodu tega žanra v zadnjih letih. Najbrž ima prav, tudi o nedozorelosti, saj paradoksno v našem končnem izboru letos kantavtorjev skoraj ni.

Ja, ta letošnji končni izbor … Saj ne, da bi dvomili vanj, vsi ga pri polni zavesti podpisujemo. A tistega prepričanja v želodcu, da delamo pravo stvar, ki bo butnila tudi vse druge, ki čutijo in vedo, kaj je dobra glasba, nekako ni. Ko smo letos pogledali presek naših ožjih krogov, je bilo v njem manj kot pet pesmi. V uniji pa trideset. Potem smo debatirali, utemeljevali, klestili, dodajali, se paroma prepirali, nesli vse skupaj domov, si dopisovali, se spet sestali … Potem je vestni Igor še enkrat preveril splet in ugotovil, da moramo dve skladbi izločiti. Meni gre ta omejitev sicer že ves čas na živce, a taka je pač črka razpisa; skladbe ne smejo biti objavljene, tudi na spletu ne. Tako sta na žalost romali ven skupini Parliament Attack in Ride On ter s tem dve odlični skladbi, moja favorita. Potem smo izločili še eno, o kateri je bilo pomislekov največ … in to je bilo kar naenkrat to. Kot da bi bile dolge ure debat zaman. No, seveda niso bile, a v tistem trenutku se je zazdelo tako, bili smo izmučeni in izpraznjeni. Končni izbor smo potrdili kar na pijači pod drevesom, brez naprav za poslušanje. Nismo jih potrebovali, vsi smo vedeli že vse, pesmi znamo skoraj na pamet. Zdaj so namesto demov prispeli končni posnetki. Ponavadi potrdijo naše začetne občutke, le tu in tam se kateri izrodi. Držim pesti.

Razen na žanrsko pestrost, na druge sorodne dejavnike v žiriji za Valove razpise ne gledamo. Ne na teritorialne, ne na starostne, ne na to, ali je nekdo znan ali ne.

Razen na žanrsko pestrost, na druge sorodne dejavnike v žiriji za Valove razpise ne gledamo. Ne na teritorialne, ne na starostne, ne na to, ali je nekdo znan ali ne. Posebej smo pozorni le, če kdo, ki je že bil izbran v minulih letih, znova pošlje skladbo; takrat se vprašamo, ali je morda ta še boljša, je dovolj drugačna, je preteklo že dovolj vode … Vse ostalo je zgolj poslušanje glasbe, besedil, izvedbe … z glavo in s srcem. Ničesar drugega ni, nobene agende. Potem nas kdaj kdo preseneti z vprašanjem o regionalni zastopanosti, odgovora pa nimamo. To je pač domača glasba, saj ni pomembno, od kod prihaja. Priznamo, da bi zelo radi, da bi skladbe pošiljali tudi bolj znani izvajalci. A smo v precejšnji meri sami krivi za to, da se je razpis v javnosti pozicioniral tako, da naj bi bil namenjen neznanim izvajalcem. Na prvega je prispelo veliko znanih in izkušenih: Mi2, Orlek, Nude, Tribute 2 Love, Rodoljubac, Muškat Hamburg, Anja Rupel, Katrinas, Panda, Pižama …, a smo bili do njih strožji, navdušeni nad dobro muziko manj znanih smo jih odrinili na stran. To se nam maščuje, takšnega nabora »močnih« imen nismo dobili nikoli več. Pa bi jih prav radi postavili ob bok prihajajočim, res. Če kdo od razvpitih tole bere, ga toplo vabim, naj se – če bo spričo krčenja finančnih sredstev razpis obstal – prihodnjič le prijavi. Vnaprej se mu zahvaljujem za zaupanje. In ga seveda prosim za razumevanje, če ne bo izbran. Obravnavan bo povsem enako kot ostali.

»Imamo dobro glasbo!« ni le geslo, temveč dejstvo. V deželi je na tone dobre popularne glasbe. Le v medijih je je premalo. »Na Valu 202 kot javnem nacionalnem mediju se zavedamo moči in vpliva posredovanja informacij,« je v prihajajočem uvodniku zapisal Igor, »glasnik« naše žirije. In dodal: »Dobre glasbe imamo na pretek. Le poiskati jo je treba in ji dati prostor. Če ji v lastnem okolju niso odprte duri, kako trdneje so ji zaprta šele vrata v svet. Še tako glasno kričanje 'Imamo dobro glasbo!' ne pomaga veliko, če njeni avtorji in avtorice ter izvajalci in izvajalke ne stopijo čez prag svojega vadbenega prostora ali studia in prepričljiveje ter drzneje ne zavzamejo živih koncertnih odrov; če mediji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in so le člen propagandnega stroja.« Ja, poslanstvo in odgovornost. In vpliv. Kakor se zavedamo svoje odgovornosti, se na Valu 202 zavedamo tudi tega, da smo le en člen v verigi. Če drugi ne delujejo, lahko naše akcije izzvenijo v prazno. Še tako močan vpliv ne pomaga, če zadeva ne pljusne prek naših radijskih valov.

Ob tem sem se spomnil komentarja na moj prvi zapis v Odzvenovih Mnenjih. Ne zamerite, če bom zaključil tako, kot sem začel, s pisanjem o sebi. Ne brez razloga, nadaljevanje na primeru posameznega člana žirije ilustrira in relativira početje, ki sem ga opisoval v prvem delu. Komur gre to na živce, naj kar takoj krene tja, kamor vabim na koncu prispevka. Kogar ne moti, je vabljen dalje.

Nikomur ne morem zrihtati špila, zagotoviti finančnih sredstev ali mimo svojih oddaj dodeliti medijskega prostora. V praksi imam, veste, prav malo vpliva.

Aljaž Zupančič je v komentarju mojih prvih Mnenj zapisal: »Za tako vplivnega človeka na področju glasbe bi pričakoval, da ima mnenje …« Bojim se, da mi mladenič pripisuje preveč vpliva. Dejanskega vpliva na popularno glasbo v Sloveniji imam bore malo. Sem le zunanji sodelavec Vala 202, nisem glasbeni urednik, ne izbiram glasbe, ki se bo predvajala na programu, mimo oddaj, ki jih pripravljam, ne krojim glasbene podobe tega radia. Pripravljam le oddaji Telstar in Izštekani. Ti so res nekakšna referenca, a če pogledamo od daleč, so Izštekani deset živih radijskih nastopov desetih izvajalcev letno. To je kaplja v morje glasbenega in medijskega dogajanja v tej državi. Okej, tri leta sem bil član strokovne komisije za področje glasbe pri Oddelku za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL. Ko sem spoznal, kako malo resničnega vpliva imam pri tem, sem izstopil. Dvakrat sem bil v komisiji za podelitev nagrade zlata ptica. A od vsega tega je že desetletje in več! Razen niza razpisov Vala 202, o čemer pišem zgoraj, me v žirije skoraj ne vabijo. Ne pišem glasbenih kritik. Ne izražam veliko mnenj o glasbi. Ne organiziram koncertov, festivalov. Nikomur ne morem zrihtati špila, zagotoviti finančnih sredstev ali mimo svojih oddaj dodeliti medijskega prostora. V praksi imam, veste, prav malo vpliva.

Ostane navidezni, simbolični, posredni vpliv. Tega podeljuje javnost, strokovna in širša. Na osnovi minulega dela in njegovih rezultatov. To je v redu, to podpišem in stojim za tem. Gostje, ki sem jih v zadnjih dvajsetih letih izbral za Izštekane, glasba, ki se je pri tem rodila, plošče, ki sem jih predstavil v drugih oddajah, in sorodno – to govori samo zase in po tolikšnem času ustvarja referenčni kontekst. Na to sem lahko celo malček ponosen. Zdi se mi, da nisem zapravil svoje integritete, morda sem jo z leti še nekoliko nadgradil. A vse ostalo, kar vplivnega liku, kot sem jaz, pripisujejo, je fama.

V resnici je DJ, tako kot bog, en čisto navaden kul tip.
S katerim je najbrž prijetno oditi na pivo, če imaš to možnost.

Ne potegujem se za vpliv na področju glasbe. Ob vsaki odločitvi, ki jo sprejemam o tem, kako in katero glasbo bom kot medijski delavec posredoval javnosti, čutim velikansko odgovornost. Zavedam se, da je vsaka odločitev krhka, zaznamovana z dejavniki trenutka, omejena z mojim obzorjem, pogojena z mojim odnosom do glasbe. Že v naslednjem trenutku bi lahko bila drugačna. Sem se dovolj potrudil? Ni morda tam zunaj ta hip kdo boljši? Kaj me je v tej glasbi nagovorilo na tak način, da sem lahko dovolj prepričan, da si ne bom že jutri premislil in se do nje ohladil? Je to res to? Kako lahko zagovarjam ta izbor? In tako dalje, seznam pomislekov je brez konca. Zato skušam biti ves čas karseda skromen. Ne skromen, še več, ponižen. God is a DJ? DJ is god? Ja, pajade. To je status, ki mu ga podeljuje (ekstatična) množica, to nima veze z dejanskostjo. V resnici je DJ, tako kot bog, en čisto navaden kul tip. S katerim je najbrž prijetno oditi na pivo, če imaš to možnost.

Gremo? Prav. Hvala za pozornost in srečno.

NE SPREGLEJTE:


Tako prekleto popularni
torek, 11. september 2012
Vrednost zvoka
sobota, 18. januar 2014
Vaje v slogu
sobota, 02. avgust 2014
Prva petletka
četrtek, 20. december 2012
Popevke med sateliti
četrtek, 12. julij 2012
Pol stoletja Popevke, pol stoletja rokenrola
torek, 18. september 2012
Kako sem šel gledat Red Hot Chili Peppers ...
torek, 04. september 2012
Imamo dobro glasbo 2011
četrtek, 01. december 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Anthony Kiedis, 03.10.2012, 00:30

Težišče mojega komentarja se ne nahaja na točki vašega vpliva, ampak na "vprašanju mnenja". Seveda je težko imeti vpliv na to kaj bo vrtel Denis Avdić, a vseeno ste medijsko izpostavljena oseba, ki ima svoj glas. Če ne drugega to dokazujejo štiri edicije vašega pisanja na Odzvenu. Takšno udejstvovanje pa preči - tako kot pravite - določena mera odgovornosti, iz vašega zapisa pa je še vedno dokaj nejasno kako opravičujete to odgovornost. Pravite, da ste se dolgo odločali glede izbora skladb, mene pa zanima na čem so temeljile vaše odločitve. Na "filingu", zmaga tisto "kar butne"? (Ne glede na to, da nas od Grkov loči že dobrih 2000 let si glasba morda vseeno zasluži besedne zveze, ki presegajo najstniški besednjak.)
Omenjate kriterij raznolikosti, a v isti sapi proglašate za favorita skladbici, ki sta milo rečeno zgolj bledo ponavljanje že neštetokrat slišanega. (Da utemeljim svoje mnenje moram na kratko orisati koncept šlagerja. Le-ta predstavlja skladbico, ki uporablja znano in utečeno formo (ta se manifestira v obliki "poslušljivosti" na podlagi domačnosti že znanega), temu pa pridodaja elemente individualnega, presežnega, kar navadno označujemo s pojmom vsebine (na tem polu se konstituira privlačnost šlagerja, na drobnih odstopanjih od že znanega). Tako je šlager ujet v prav poseben paradoks (parafraziram Adorna): po eni strani mora biti »nič novega« (da poslušalca ne preplaši), po drugi pa se mora vsaj malo razlikovati od vseh drugih njemu podobnih (da je sploh viden, privlačen).
Glede vaših favoritov je stvar precej preprosta in nedvoumna: Parliament Attack uporablja formo punk-rockerskega, Ride On pa pop-rockerskega šlagerja z zelo nedolžnimi odstopanji, obe skladbici pa sta precej šibki v drugem polu, polu individualnega, posebnega, edinstvenega (besedila ne presegajo povprečja ne v poetičnem, ne v družbenokritičnem smislu, zvočna barva je tako kot instrumentacija ukrojena po povsem izrabljenih vzorcih, itd.). Tako vam sporočam: ne izdajate samo slabe glasbe, ampak slabe šlagerje.
Glede boga: če bi vam verjel, da je bog takšen kot ga opisujete (če privzamem, da obstaja), potem bi prav potihem odšel v klet in se obesil.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice