SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Raztopina

Raztopina

Miha Zadnikar
26. januar 2016

Miha Zadnikar je intendant, kulturni aktivist, publicist, alternativni teoretik. Od l. 1999 pripravlja koncertni cikel Defonija, je član kolektiva kluba Gromka in je član programskega konzilija pri festivalu Jazz Cerkno. (Foto: Bojana Rudović Žvanut)
Miha Zadnikar je intendant, kulturni aktivist, publicist, alternativni teoretik. Od l. 1999 pripravlja koncertni cikel Defonija, je član kolektiva kluba Gromka in je član programskega konzilija pri festivalu Jazz Cerkno. (Foto: Bojana Rudović Žvanut)

Za uvod ali pa ne zgolj to. Mnenja so strašno v modi: več ko jih je, manj zaležejo. Od njih nimamo pravzaprav ničesar, saj ima mnenje lahko prav vsak otrok. Zdi se, da se je obsedenost z mnenji vseh sort zažrla predvsem v internetne forume, med razvpite trole, obenem pa rabijo tudi spontani medijski zahtevi, kakršno profesor Rastko Močnik posrečeno najde v »uravnoteženih medijskih zasedbah«, kjer je »poleg tako imenovanega levega še eden s tako imenovane desnice, pridružijo pa jima še koga iz tako imenovane stroke«. Ta neznosna, še kako globalna podoba v občilih na prvi pogled sicer »objektivizira« debato, a je v resnici to tudi njen končni cilj. Debata se namreč potem objektivizira do vojaškega kraha – usahle vrste v tako razoroženem boju proti ideološki uniformnosti šele zares učinkujejo ideološko uniformno. Mnenje je danes strašljiva reč: Vrtoglavo se topi v svojem »predplatonskem« razdobju, z internetom namreč usodno zdrkne v dokso, kar v najboljšem primeru prepoznamo po (politični) bojazljivosti ali celo (političnem) ugajanju; mnenja pravzaprav le še ustrezajo »glavnini« prebivalstva, kar pomeni, da so zasičena z občimi mesti, s puhlico. Pisec tehle vrstic ima veliko raje stališča; pa iz njih speljane teze; in navsezadnje teorijo. Slednjo zato, ker je njen žlahten pogoj to, da jo je možno – in sčasoma nujno, če hočemo, da sploh je »teorija« – ovreči. Mnenja nikdar ni mogoče ovreči, pri njem lahko kvečjemu stagniramo, nizamo druga, dodatna mnenja, kar pa se tukaj, upajmo, nima pripetiti. Naslov pričujoče rubrike moramo zato brati »po starem«, kot »mnenje« iz dolgih, a žal tako zamenljivih, zvijačnih časov med (ne tako davnim) Platonom in (ne tako novo) virtualno multitudo. Potrudimo se torej, da mnenje pri glasbah, muzikah in godbah ne doseže enako brezplodnega učinka kakor, vzemimo, razprava o okusih.

Slovenska glasbena krajina je zelo posebne vrste; zelo se razlikuje tudi od slovenske kulturne krajine. To je seveda lahko tudi njena prednost, a o tem kdaj drugič. Dokler smo živeli v »družbi kulture« (to je z novo ustavo leta 1974 v skladu z redkim razsvetljenskim momentom, ki sta ga premogli socialna demokracija v ZRN ali na Švedskem, ustoličila tudi SFRJ) in smo pred prvo privatizacijo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sredstva še lahko črpali – ali jih analizirali, opazovali – iz več virov. Poleg mestne in državne (družbene) ravni je bila vsekakor donosna še mladinska, univerzitetna, občinska ter navsezadnje tista črpalka po krajevnih skupnostih in skoz »poseben interes«. Denar je krožil, spretna raba tega kroženja je omogočila tako pouk kakor zabavo in, kar je še pomembnejše, vse dejavnosti med njima. Nikakor ne gre prezreti, da sta, recimo, celo punk in hard core užila precej družbene finančne podpore. Največja žrtev prvega privatizacijskega postopa, ki se uvede leta 1992, je bila alternativna kultura. Mirno lahko govorimo o njeni dezintegraciji. Poslej se javni diskurz o nasledkih, ki so jih sproducirala slavna »nova družbena gibanja«, skrči kvečjemu na »prispevke k samostojni Sloveniji«; pa še pri tem se diskurz vse preredko loti sedemdesetih, šestdesetih let. In kar je na Slovenskem dezintegracija in z njo povezana revizija zgodovine oziroma kraja preteklosti, to zdaj lepo vidimo v hrvaški »ničti, referenčni točki«: merjenje časa se začne z domovinsko vojno. Tudi francoska revolucija je, kakor vemo, uvedla svoj lasten koledar, svoje lastno štetje, a je pri tem v zgodovini naredila kvečjemu rupturo, zarezo, nikakor pa še v času najhujšega terorja ni imela nikakršne ambicije, da bi kar koli »od prej« potvorila in revidirala.

Jugoslovanski sistem financiranja je skoz »družbo kulture« omogočal, da so bili občani in občanke precej izenačeni; ni bilo nujno, da si čemel v javnem zavodu ali imel status samostojnega umetnika, umetnice, povsem dostojno in brez kakršne koli socialne stigme si lahko leta in leta funkcioniral v prekarnem razmerju. A pretkani, odprti sistemi financiranja so se vzporedno s prvim privatizacijskim valom zožili na državno in mestno raven, izjemno učinkovit pretočni monetarni servis v Službi družbenega knjigovodstva (SDK) se je uspešno razletel, zasebni sektor pa na lepem ni našel (niti ni več hotel iskati) partnerja na osnovni ravni – zasebni industrijski uspešneži namreč h kulturni in h glasbeni skupnosti ne prispevajo ustreznice, ki bi se podala vsaj k temeljnemu »kapitalističnemu bontonu« oziroma bi dajala vtis uravnotežene družbe: akrapoviči in boscaroli so prebivalstvu sicer v silen ponos, a to prebivalstvo se nikdar ne pobara, koliko ti akrapoviči in boscaroli prispevajo k skupnosti.

Prav alternativna kultura je bila tista, ki je bila – za razloček od Vzhodne Evrope, kjer ni bilo niti možnosti niti pretenzij (poljski jazz, češke lutke ter teater ali vzhodnonemške muzikalične eskapade nikakor niso v istem, »našem« nizu!) – krepka desetletja samostojna do stopnje, da je lahko izumljala celo svoje produkcijske načine (cf. ŠKD Forum) in ustvarjala cela gibanja (cf. OHO). Jugoslavija je bila unikum, »družba kulture«, ki je sicer proizvajala tudi norost, kri, znoj in solze, a se je na neki nenavadni ravni obdržala kot »ljudska duhovitost«, posebnost brez svetovne primere. Alternativna kultura, ki je bila krepak del te posebnosti, je skrepenela do agonije, raztopila se je družno, domala istočasno, ko so padle teoretske pretenzije. Gre seveda za eno in isto stvar: Alternativna kultura je prav v teoretskem naporu po celotni »regiji« našla precej gradiva za svojo samostojnost. Alternativna kultura in teorija sta bili vzajemni. Pripetilo se je nekaj nezaslišanega: Nekdanji sobojevniki iz vrst Zveze socialistične mladine so se »leta nič«, v obdobju LDS, prelevili v brutalno, ignorantsko, birokratsko (neo)liberalno združenje, ki se je začelo kmalu po oblastniškem pohodu iz »družbe kulture« delati kvečjemu le še norca in je v najboljšem primeru podelilo kakšno drobtinico in z osebno navzočnostjo celilo bazično družbeno rano. Tudi na glasbenem polju. Kultura je mahoma le še okras, nepotrebna družbena dejavnost, ki je opravila svojo zgodovinsko nalogo in poslanstvo. Danes vidimo, da je slavno razpiranje poti za desničarski pohod najnevarnejše ravno v svojem liberalnem momentu, ko »kulturno sfero« prepusti »tistim, ki jim gre«. Liberalna zavzetost daje vtis, da je kultura stvar desnice, ne vedoč, da je prav desnica k svoji konservativnosti tačas rade volje pripopala še (navidezno) liberalnost. In liberalnost pri tem pomeni »vseeno mi je«. Pri nas je tak pogrom dodatno mučen, ker nimamo srednjeevropskega kabaretskega izročila; če je kaj značilno za Slovenijo, potem je to variete, kmetska fantazma o kabaretu, ki navsezadnje sproži naravnost kramarske, sejmarske učinke. Karnevali, pivo, cvetje, Planica so – mutatis mutandis – en sam nesporazum: Tam ne slišimo več osvobojene muzike, pač pa zgolj še kvadratno spremljavo varietejsko osiromašene prireditvene vneme, zvočno slab spektakel.

Alternativna kultura je prav v teoretskem naporu po celotni »regiji« našla precej gradiva za svojo samostojnost. Alternativna kultura in teorija sta bili vzajemni. Pripetilo se je nekaj nezaslišanega: Nekdanji sobojevniki iz vrst Zveze socialistične mladine so se »leta nič«, v obdobju LDS, prelevili v brutalno, ignorantsko, birokratsko (neo)liberalno združenje, ki se je začelo kmalu po oblastniškem pohodu iz »družbe kulture« delati kvečjemu le še norca in je v najboljšem primeru podelilo kakšno drobtinico in z osebno navzočnostjo celilo bazično družbeno rano. Tudi na glasbenem polju. Kultura je mahoma le še okras, nepotrebna družbena dejavnost, ki je opravila svojo zgodovinsko nalogo in poslanstvo.

Domačijska zaverovanost, ki z bebavo debato o kvotah slovenske glasbe po medijih danes dobiva naravnost groteskne razsežnosti, je nevarna zlasti zato, ker med nacionalno in popularno kulturo mahoma ne vidi več nobenega uporabnega polja; ne vidi ga niti v razmerju med javnimi zavodi in zasebnim sektorjem, če smo »fiskalno« natančnejši. In kar je najhujše, prav zaradi slepe pege ne zmore niti ustvariti pogojev za spodoben pop in profesionalne večinske produkte. Alternativna kultura se tam, kjer ni spodobnega popa in profesionalnih večinskih produktov, seveda počuti še dodatno slabo; že tako in tako dezintegrirana od kulture se potem najde na obrobju, kjer je prej ni bilo tri, štiri desetletja. Glasbena podoba, če lahko tako rečemo, je v takšni konstelaciji izkrivljena: na eni strani so kmetavzarji, na drugi pa zvezdniški sistem, ki je zmerom bolj podoben prvim, obenem je pa še umetna tvorba – temu se reče plodišče za malomeščanščino. Razpad »družbe kulture« je kajpak zmerom tudi razpad same družbe – osuši se ravno »vmesno«, najpomembnejše, nekdaj najširše polje. Osvetlimo to z zapažanjem v Križankah, ko je avgusta 2015 tam gostovala Patti Smith z bendom: Občinstvo je bilo večinoma občestvo javnih uslužbenk, uslužbencev, sami »kreditno sposobni« ljudje, medtem ko si »njeno« pravo občinstvo koncerta zvečine ni moglo niti privoščiti. Oziroma drugače: V Križankah takrat nismo videli reprezentance z območja alternativne kulture, ker je ta obubožana, prekarna, nespoštovana, dezintegrirana, potopljena nekam v svetovje, ki ga obvladuje pretenciozno in prazno hipstersko očaranje. In hipstersko očaranje z drugimi besedami ni nič drugega kot navadna malomeščanska regresija, le da pojem malomeščanstva ni več v modi – na stotine identično zvenečih bendov, na koncertih pa globoki vzdihi, kriketanje v momentih, ko se ne pripeti prav nič usodnega, glasbeno pomembnega. Samo še fraza, klobasanje, floskula, volumen (na račun dinamike), vse neskončno prijazno, a že s to prijaznostjo tudi agresivno zapolnjevanje časa – event. »Zakaj pa ne?« iz devetdesetih se vleče in vleče kot nekakšna postana ideologija. Najbolj žalostno pri tem je to, da sploh ne gre za generacijski razkol.
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice