SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Reka pa teče naprej …

Reka pa teče naprej …

Matej Krajnc
02. julij 2014

Naratu je uspelo učinkovito in presežno ujeti občutenje ženske v zrelih letih, ki pa nikakor ni zgolj »žensko« občutenje, ampak univerzalno občutenje in razmišljanje človeka, ki ima za seboj uspešno kariero in je pomirjen sam s sabo.
Naratu je uspelo učinkovito in presežno ujeti občutenje ženske v zrelih letih, ki pa nikakor ni zgolj »žensko« občutenje, ampak univerzalno občutenje in razmišljanje človeka, ki ima za seboj uspešno kariero in je pomirjen sam s sabo.
Neca Falk:
Od daleč
(Založba Pivec, 2014)

Neca Falk nam je v zadnjih štiridesetih in več letih razkrila že več glasbenih obrazov: od rokerskih začetkov v mariborski zasedbi Rdeči dečki preko popevkarskih malih plošč za Helidon v začetku sedemdesetih in sodelovanj na slovenskih popevkarskih festivalih do ponovne rokerske inkarnacije konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih s ploščama Najjači ostaju in Nervozna, ki sta jo zapisali na zemljevid takratnega YU-rocka. V osemdesetih je soustvarila še danes najuspešnejšo glasbeno zgodbo za otroke, izvedbo Kovičevega Mačka Murija, pa tudi Novakovo Zdravilo za strah, nakar se je v poosamosvojitvenih letih predstavila kot šansonjerka, kar je zvrst, ki je nekakšen logičen podaljšek vsega, kar je počela v vseh desetletjih ustvarjanja in poustvarjanja. 

Seveda si šansonjerskega klobuka ni nadela prvič, spomnimo se nekaterih pesmi s samega konca sedemdesetih, denimo Vsi ljudje hitijo, ki bi jo težko spravili v popevkarski ali rokerski predal. Povrh vsega je Neca Falk zlasti v prevodih in prepesnitvah Tomaža Domicelja in Andreja Šifrerja v slovenščini zapela tudi nekaj songov velikih glasbenobesednih ustvarjalcev/ustvarjalk onkraj luže, denimo Joni Mitchell (Z več plati) ali tradicionalni napev Dravski most (Banks of the Ohio), ki je bil v starih časih priljubljen v izvedbi družine Carter, v sedemdesetih letih pa ga je za hipijevsko in posthipijevsko generacijo odpela Olivia Newton John

Pri novi plošči Od daleč gre za nadaljevanje šansonjerskega dela, plošča pa ima konceptualen pridih, celo nekolikanj kantavtorski – vse pesmi je namreč spisal Boštjan Narat, ki se je po uspešni zgodbi z zasedbo Katalena z dvema samostojnima ploščama dvignil v sam vrh sodobnega kantavtorskega/samospevskega izročila pri nas. Zadnja leta je konkurenca na tem polju pestra in kakovostna, kar je seveda razveseljiva novica: pri nas smo doživeli in preživeli več kantavtorskih valov, nekateri so bili daljnosežni in uspešni, kot recimo tisti na čelu s Tomažem Pengovom in Markom Brecljem med letoma 1973 in 74, drugi uspešni in nekoliko bolj komercialni, kot tisti drugi s Šifrerjem, Domiceljem in Mežkom okrog leta 1977, medtem ko so v osemdesetih in devetdesetih vznikale nekatere osebnosti, ki so jih šteli med kantavtorje, a tehtnica kakovosti njihovega dela kaže bolj v komercialo (Marijan Smode, Aleksander Jež), nekateri pa so postali komercialni, ko so se, po udarnih začetkih, vsak po svoje prilagodili trgu ali trg njim (Smolar, Mlakar). Zadnjih deset let mineva v konstantnem napredovanju mlade (zvečine nekomercialne) kantavtorske scene, ki se večinoma razvija v podtalju, torej le redkokdaj pred budnimi očmi medijev. Naratova zgodba je med tistimi redkimi medijsko vidnejšimi in njegovo sodelovanje z Neco Falk že pred samim poslušanjem vzbuja pričakovanja in nekatera vprašanja, med drugim zlasti to, kako novo delo sovpada z dosedanjim opusom obeh ustvarjalcev.

Neca Falk ima po več kot štiridesetletni karieri možnost odločitve: ali obujati stare dosežke in nastopati na nostalgičnih dogodkih in koncertih ob tej ali oni obletnici festivalov ali pa ustvarjati zrela dela, ki odražajo tako njeno stanje duha kot tudi stanje duha njene okolice in dojemanja sveta po toliko in toliko letih izkušenj. Seveda se je, kar je bilo glede na njeno delo pričakovati, odločila za to drugo pot: niti ne odločila, smer je bila bržčas kar samoumevna.

Že po poslušanju prvih pesmi je očitno, da pričujoči album nadaljuje zvočno zgodbo Naratovih dveh kantavtorskih dosežkov; zvočni minimalizem je v funkciji besedil, ki so na albumu v ospredju. Konceptualni izziv je bil bržčas postaviti izročilo Nece Falk v zvočno pokrajino etno-folkovske Naratove zgodbe, pri čemer je veljalo obdržati njen prepoznavni slog, zadnja leta zlasti v izročilu šansona, v interpretaciji morda nekolikanj jazzy. Falkova je v karieri prešla (po)ustvarjalne loke, ki so uspešno prestali različne zrelostne faze, od uspešnic na začetku in na začetku osrednjega loka do zrele (samo)refleksije, ki pride z leti in ki ji zmore pri nas slediti le redkokateri ustvarjalec, ki izvirno ni iz polja uglasbene poezije: stari rokerji želijo ostati večno mladi, večkrat tako žal postanejo parodija samih sebe, redki so, ki to presežejo, medtem ko se je šansonjerjem in kantavtorjem manj bati hlepenja po mladosti – njihova prednost je ravno v zreli (samo)refleksiji in parodiji sveta, ki jim nalaga ta leta. Narat sicer še ni v tem ustvarjalnem obdobju, se pa po tem, kar ustvarja, zdi, da se bo skozi leta dostojanstveno pridružil temu Parnasu; očitno je, da mu teme minevanja in samorefleksije niso tuje, ne samo po poti parodije, kot je to denimo večkrat storil na zadnji plošči Konec sveta vedno pride nenapovedano. Neca Falk ima po več kot štiridesetletni karieri možnost odločitve: ali obujati stare dosežke in nastopati na nostalgičnih dogodkih in koncertih ob tej ali oni obletnici festivalov ali pa ustvarjati zrela dela, ki odražajo tako njeno stanje duha kot tudi stanje duha njene okolice in dojemanja sveta po toliko in toliko letih izkušenj. Seveda se je, kar je bilo glede na njeno delo pričakovati, odločila za to drugo pot: niti ne odločila, smer je bila bržčas kar samoumevna. Naratu je uspelo učinkovito in presežno ujeti občutenje ženske v zrelih letih, ki pa nikakor ni zgolj »žensko« občutenje, ampak univerzalno občutenje in razmišljanje človeka, ki ima za seboj uspešno kariero in je pomirjen sam s sabo (Svet se je spravil v red, / spet so me našle pesmi). Je tudi ena redkih naših ustvarjalk, izhajajočih iz rocka in popevk, ki lahko mirno pogleda nazaj in v opusu za vsako življenjsko obdobje najde izrazite vrhunce.

Multiinstrumentalizem Boštjana Gombača (klarinet, saksofon, ukulele …) je albumu dal določene konotacije, ki bi jih zgolj kitara in klavir, ki ju igra Boštjan Narat, morda v nekaterih pesmih (denimo Kar tako) pustila ob strani. Kontrabas je odigral Žiga Golob, v že omenjeni pesmi Kar tako pa je za klavir sedel še Danilo Ženko, sicer tudi aranžer ali »režiser zvoka«, kot je zapisano na plošči.

No, ja, Narat rockerske dimenzije Nece Falk nikakor ni zanemaril: Nepopustljiva kot sneg, čeravno s šansonsko čutnostjo, nosi v naslovu in drži dobršno mero tistega, zaradi česar »najmočnejši ostanejo«. Naslov plošče pa prinaša zrelo distanco, morda tudi v slogu že omenjene pesmi Joni Mitchell: življenje vedno velja opazovati z več plati, od zgoraj, spodaj … in od daleč. Zlasti slednje je morda najbolj pametno, ko imaš že toliko izkušenj, da ni treba nujno z glavo v zid, čeprav včasih še vedno zadevaš ob glave drugih ljudi (Pesem o moji glavi). Tudi to je rokenrol, čas »ko si bil na lep način ranljiv«. 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice