SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Roger N. Out – Zavezani rock’n’rollu

Roger N. Out – Zavezani rock’n’rollu

Terens Štader
22. avgust 2014

Garažno rockovskemu izhodišču skupina dodaja preplet univerzalnega doživetja rock glasbe z mnogimi tradicionalnimi sestavinami in modernimi aromami, ki Roger N. Out kakovostno ločijo od drugih rokerjev na domači in regionalni sceni. (foto: Roger N. Out)
Garažno rockovskemu izhodišču skupina dodaja preplet univerzalnega doživetja rock glasbe z mnogimi tradicionalnimi sestavinami in modernimi aromami, ki Roger N. Out kakovostno ločijo od drugih rokerjev na domači in regionalni sceni. (foto: Roger N. Out)

Če bi koncepte in izrazoslovje, ki veljajo na razvitih glasbenih trgih, prenesli v naše okolje, bi lahko rekli, da je Roger N. Out super skupina rockovskega undergrounda. V tej štiričlanski zasedbi najdemo bobnarja Klemna Selana in kitarista Igorja Štupnika, ustanovna člana skupine Dicky B. Hardy, ki se je podala na dve ameriški turneji in posnela tri albume, ki jih imajo mnogi za kultne plošče slovenskega punk rocka, basistko Emino Frljak, ki je v zadnjem obdobju delovanja lepo dopolnila zvok Dickyjev, ki so prej dolgo igrali brez basa, le z dvema kitarama, ter pevca in orgličarja Bruna Subiotta, ki je pisal zgodovino rocka v prostoru nekdanje države s skupinami The Spoons, Borghesia, Matchless Gift, Hic et Nunc, Incurabili in še nekaterimi drugimi. Roger N. Out je to spomlad objavila prepričljiv prvenec, s katerim se predstavlja kot skupina z lepo razdelanimi idejami in s strastjo do igranja. V gradivu, ki je sestavljeno iz desetih čvrstih komadov, najdemo tudi izvenserijske pesmi, denimo 2000 x, Ride Me in Blind ter In and Out, ki Roger N. Out kakovostno ločijo od drugih rokerjev na domači in regionalni sceni. Garažno rockovskemu izhodišču skupina dodaja preplet univerzalnega doživetja rock glasbe z mnogimi tradicionalnimi sestavinami in modernimi aromami, pri čemer vsak član kaže glasbeno dozorevanje. Razveseljivo je ponovno slišati Subiotta, ki se je vrnil k svojim r’n’r koreninam, elastične kitarske prijeme Štupnika in všečen napredek v ritmični podlagi, v katero je Selan vtkal nekaj svojih najgibčnejših bobnarskih fraz. Roger N. Out na istoimenskem prvencu zveni kot skupina z izkušnjami in prihodnostjo.

Kako se je začela zgodba vašega sodelovanja?

Klemen: Ko smo leta 2001 nehali z Dicky B. Hardy, smo nekateri želeli igrati še naprej, in tako smo dobili drugega pevca, Duška (Dušan Rebolj op. ured.). Ta faza je hitro zamrla. Nekaj let zatem se nam je spet prebudila želja, da bi igrali. Nadaljevali smo Igor, Emina in jaz. S časom se je pojavila možnost za sodelovanje z Brunom, ki je nehal s Hic et Nunc, in smo ga vprašali, če bi igral z nami.
Bruno: Bil sem v nekem vmesnem obdobju. Niste me ravno snubili. Enkrat smo šli skupaj ven in smo si rekli: »Naredimo bend.«
Klemen: Ni bilo čisto slučajno, Bruno. Čisto slučajno smo mi čisto resno iskali pevca in razmišljali, kdo se nam zdi kul. Nika (Niko Novak, op. ured.) nismo hoteli prositi, da bi prišel nazaj.
Bruno: Saj vas ne bi hotel …
Klemen: To je drugo vprašanje. Iskali smo človeka, s katerim se bomo ujeli pri glasbi in kot osebnosti. Ti si nam edini padel na pamet, in smo te snubili.
 

Vidiš Bruno, bil si edina rešitev in tega nisi unovčil.

Bruno: Tako kot vedno.

Takrat ste še nastopili pod imenom Dicky B. Hardy, mar ne?

Bruno: Takrat se nismo mogli zediniti glede novega imena. Bilo je prisotno tudi razmišljanje, da je staro ime prepoznavno. Potem smo ugotovili, da smo zares nov bend in da je brez veze vleči staro ime.
Klemen: Ja. Bili smo nova skupina z novi komadi. Nič starega nismo igrali. Igor je presekal debato, ko je dejal, da starega ne bomo igrali, Bruno pa je tako in tako hotel novo ime. Mi smo imeli kakih šest komadov, Bruno jih je imel prav toliko. Plošča je tako sestavljena iz komadov, ki smo jih sami naredili v vmesnem obdobju, iz pesmi, ki jih je naredil Bruno, in iz skladb, ki smo jih naredili skupaj. Vsak od teh sklopov je zastopan enakomerno. Vprašanje je, zakaj nismo teh pesmi posneli že prej, ampak smo tako dolgo čakali. Dolgo nismo resno razmišljali o plošči, preprosto smo igrali in uživali že v tem.

Tudi proces izbire imena je kar trajal, mar ne?

Klemen: Vse je trajalo, zato ker smo se le občasno dobivali na vajah. Vsake toliko smo naredili kakšen koncert. Potem je spet dolgo trajalo, preden smo sklenili, da gremo v studio. Vrgli smo se v vaje in decembra 2012 šli v studio. Studio je bil v naravi in nismo imeli težav z rezervacijo časa. S producentom smo se enostavno dogovorili, kdaj lahko pridemo snemat. Efektivno smo snemali le štirinajst dni, z vsemi aranžmaji vred. Miks smo pilili nekaj časa, in vendar nismo bili zadovoljni, ko smo prejeli prvi mastering, saj smo ugotovili, da je treba miks narediti še enkrat. Imeli smo čas in smo lahko pilili glasbo. Nihče nas ni priganjal. Ta proces z mini popravki je potekal od jeseni 2013 do januarja letos. Naredili smo dobesedno kakih pet verzij miksa.
Bruno: A smo res delali toliko časa? Kar strah me je …
Klemen: Studio smo plačali vnaprej in producent ni imel težav s popravki. Delali smo na daljavo. Drugače je bilo kot nekoč, ko so nas pri miksu priganjali in smo morali zaradi časovne stiske puščati na posnetkih tudi stvari, ki nam niso bile všeč. Tokrat smo si lahko privoščili popravke, a sploh nismo investirali več denarja, ravno nasprotno. Le producent je bil toliko bolj dovzeten. Rekel nam je: »Če se vam ne mudi, se meni tudi ne.« Producent je bil Gašper Kržmanc, sicer kitarist pri skupini Nula Kelvina.
Bruno: Bil je zelo neobremenjen. Le pesmi je poslušal.
Klemen: Je glasbenik in šolan kitarist. Z Igorjem sva po radiu slišala Nula Kelvina in produkcija nama je bila všeč.
Igor: Z Gašperjem sva se spoznala že prej. Govorila sva o načinu snemanja in o glasbi na splošno. Najprej smo se nekdaj dni ukvarjali z zvokom in potem smo snemali. Gašper si je vzel čas, da posluša bend. Všeč mi je bilo, da je brez referenčnih cedejev prepoznal, kakšen zvok želimo. Z nekaj besedami smo se zmenili, kakšen zvok želimo. Le tu in tam smo omenili kako ime, denimo Grinderman. Čeprav je vsak snemal posebej, smo hoteli ohraniti zvok živega špila, zvok lastnega ojačevalca, želeli smo zvok, ki je surov, ampak dinamičen in močen. Ko zvok opišeš z besedo, si vsak misli svoje, zato potem iščeš zvok. Že pri postavljanju zvoka bobna smo videli, da nas ne želi polirati. Povedal mi je: »Imaš način igranja kitare, ki je tvoj način igranja kitare. Ko boš zaigral, ti ne bom govoril, ali je to dobro ali ne.« Ni vsiljeval svojega pogleda. Le opozoril nas je, če smo v ritmu, vse drugo je bila moja stvar. Seveda je k zvoku prinesel nekaj svojega, ampak se ni vedel v slogu: »Tu si zgrešil, odigraj še enkrat.« Male napake, ki jih je nekaj na vsaki plošči, ki smo jo doslej naredili, se nas držijo, ampak to paše k našemu stilu.

Pri plošči je sodeloval tudi Paul Austin, ameriški producent. Kako je prišlo do tega?

Klemen: Eden od prijateljev, ki nas vzpodbujajo, je eno skladbo poslal prijatelju v ZDA, in ta je izrazil željo, da komad sproducira. Poslali smo mu ločene posnetke vseh instrumentov, celo činelice smo mu poslali posebej.
Igor: Paul Austin in Matt Brown, ki sta včasih delala tudi z Walkabouts, sta se komada dotaknila kompozicijsko in aranžersko; izpadel je sijajno. Ko smo prvič slišali ta posnetek, smo bili strašno presenečeni. Sčasoma smo se odločili, da je to to. To smo tudi pričakovali od producenta. Paul je prejel surove posnetke in nam je narejeno skladbo poslal v štirinajstih dneh. Z njim bomo še sodelovali.

Vaš rokerski staž se lepo nabira. Vidva, Klemen in Igor, sta bila že v nekakšni rockovski penziji, mar ne? Kaj sta počela v letih 2001–2007?

Igor: Bila sva v fazi, ko sva se malo izgubila, a sva zato našla službo. Oba sva imela službo. Klemen je imel lepo plačo. Glede na to, da sem bil sam direktor v lastnem podjetju, sem si dal nižjo plačo, kot jo je imel Klemen. Dobro sva živela. Vozil sem audija. Tudi Klemen bi vozil audija, ampak nima izpita. Potem sva se spet našla. Zdaj voziva peugeota, Klemen je šel živet nazaj domov in spet sva v bendu. Vmes sem skoraj končal faks, ostala mi je le še diploma. Tako je, ko se človek išče, ko ne ve, kaj bi delal, pa zaključuje faks. Zdaj bi ga lahko končal, ampak sem se na srečo našel v bendu.
Klemen: To je bilo zelo nelubrikativno obdobje. Postali smo v redu državljani in smo hodili v službe.
Igor: Davke pa še vedno plačujemo.
Bruno: Lahko bi se vam zgodilo še kaj hujšega – lahko bi šla v politiko.
Klemen: No, če potegnemo črto, teh petintrideset minut balasta, ki smo jih posneli na plošči, se je rojevalo štiri leta.

Ali ni tako, da so začetki najtežji, saj ste morali znova pognati kolesje?

Igor: Začetek je bil zelo enostaven. Skladbe so padale ena za drugo.
Klemen: Vsak med nami je bil zaposlen. To niso devetdeseta. Ko si star 23 let, te briga za vse in si hkrati najvišje. To so drugi časi in smo enostavno prezaposleni. Če bi ves čas, ko smo bend sestavljali, strnili, bi se pokazalo, da smo ploščo pripravili v desetih mesecih. Kadarkoli smo se dobili, smo funkcionirali tako na glasbeni kot na duhovni ravni, ampak dobivali smo se le dvakrat na mesec.
Igor: Sam lahko govorim samo zase. Sem enostavno len. Mogoče nisem len samo jaz, ampak še kdo drug v skupini.
Bruno: Jaz tudi.
Igor: Poleg službe in družine imamo za glasbo zadosti časa, da bi album naredili veliko hitreje, ampak včasih grem veliko raje na pivo ali na nogomet ali delam kaj drugega. Glasba in še posebej bend mi v življenju veliko pomenita, ampak ne premakneš se, dokler ne vidiš, da moraš včasih brcniti v rit tudi sam sebe. Mogoče je bilo prej drugače. Monika (Skaberne, FV Music op. av.) nas je včasih dobro terala. Takrat smo letali, kot bi bili v službi. Šele ko si sam, vidiš, katero delo ti ljudje dejansko opravljajo. Danes imamo nekaj prijateljev, ki nam pomagajo in nas po mailih priganjajo, kaj naj naredimo. Vse je odvisno od tega, kakšen človek si. Pri sebi vidim, da me ni treba priganjati, da bi delal glasbo, ampak za karkoli drugega, kar je povezano s skupino, pa me je treba brcniti.
Bruno: Zato imamo Klemna.
Klemen: Pač starci smo in zato rabimo dvojno dozo brce v rit.

Ali res mislite, da ste starci?

Bruno: Neee. Razlika je le ta, da če imaš koncert in potuješ ob šestih zvečer kakih dvesto kilometrov, imaš potem tonsko in nato nekaj poješ in potem igraš ter ob dveh, treh zjutraj, ko se vsi odpravljajo iz kluba, pobiraš instrumente in narediš še tistih istih dvesto kilometrov nazaj, lahko naslednji dan, pri naših letih, funkcioniraš šele ob sedmih, osmih zvečer. Prej si se domov vrnil ves evforičen.

Vam oder še vedno daje polet?

Bruno: Ta občutek pride iz skladb in nima veze s starostjo. Če so komadi dobri, če jih čutiš, te ponesejo, tudi če imaš dvainsedemdeset let.

Je to razlog, da pri rock’n’rollu ni penzije?

Bruno: V rock’n’roll penzijo bom šel pri stodvajsetih.

Kakšni so danes sploh motivi, da pri petintridesetih letih narediš skupino, tako rekoč iz začetka? Kaj ste pogrešali v letih pavze? Igor, kitaro tako in tako vedno igraš, ampak kaj je to, kar ti daje bend? Zakaj je to tako magično?

Igor: Z rifom znam priti le do določene točke. Pridem do nivoja, kjer je rif, za karkoli več pa rabim dva ali tri glasbenike zraven. Tudi če se dobiva samo s Klemnom, ki na moj rif položi boben, čutim, da je to nekaj več. Energija lahko prihaja iz kitare, ampak meni manjka ideja, kako dalje. Nujno rabim še bas, boben in vokal, zato mi je všeč, da v fazi priprave komada vsak prinese nekaj svojega. Vedno mi je bilo všeč to, kar počnemo s tem bendom, to, kar smo delali s prejšnjim bendom, pa tudi, ko sva s Klemnom zabluzila kakšen projekt, ki sicer ni nikoli dozorel. Vse to se mi je zdelo lepo, saj me je spravilo naprej od rampe, do katere sem prišel sam. Nikoli nisem čutil, da bi lahko naredil solo projekt.

Kako se v skupini razumete pri ustvarjanju gradiva?

Klemen: Postali smo zelo spontani, ker si zaupamo. Zelo veseli smo, da imamo Bruna, ker razume naš slog razumevanje glasbe. Ko je prišel, je delovalo, kot da bi bil enostavno že tam. Enako je z Emino, s katero včasih igramo tudi tako, da sploh ne igramo repertoarja, ampak tako poskušamo sestaviti skladbe. 

Klemen: Postali smo zelo spontani, ker si zaupamo. Zelo veseli smo, da imamo Bruna, ker razume naš slog razumevanje glasbe. Ko je prišel, je delovalo, kot da bi bil enostavno že tam. Enako je z Emino, s katero včasih igramo tudi tako, da sploh ne igramo repertoarja, ampak tako poskušamo sestaviti skladbe. Bruno ponavadi pride kasneje, ko z Emino in Igorjem že sestavimo zadevo. Ampak ko pride Bruno, odpoje enkrat ali dvakrat, in skladba deluje, je že narejena. Komadi hitro nastajajo. Če bi ta potencial izkoristili do konca, bi imeli veliko več komadov.
Igor: Bruno piše komade tudi sam doma. Fajn je, da dobim skladbo, ki je ne delam idejno, ampak samo aranžersko. Prav to sem včasih sovražil, zdaj pa mi je postalo zelo lepo delati komad na neko osnovo.
Klemen: Pri nas ni kreativnega ego tripa. Ko je prišel Bruno, smo imeli nekatere skladbe nastavljene. Komade, ki smo jih naredili še z Duškom, je odpel drugače, z drugo intonacijo in drugim besedilom, in to je bilo to! Pa še svoje skladbe je prinesel, kar je bilo prvič, da je nekdo prišel in prinesel strukturirane komade.

Imate dolgo zgodovino z Dicky B. Hardy. Kako čutite Roger N. Out? Ali je to Dicky B. Hardy 2?


Bruno: To ni več taka drveča glasba. Recimo, da je napetost bolj notranja kot zunanja. Ampak to pride z leti, ko si mlajši, po odru skačeš kot muha brez glave …
Igor: Z leti malo spreminjaš okus. Mogoče je bolje, da greš naprej, kot da bi vztrajal pri istem bendu; pri starem bendu vedno nekdo vztraja in si želi skladb z začetkov, zaradi česar potem ostajaš v preteklosti.

Skupaj: Nee.
Igor: Čisto nobene povezave.
Klemen: Pa ne zato, ker bi to zanikali. Hvala bogu, da je vmes minilo toliko časa. Z Dicky B. Hardy nas veže le veselje do istega tipa glasbe. A si glasbeno nismo tako podobni. Na tej plošči je veliko več soula in duše iz bluesa.
Bruno: To ni več taka drveča glasba. Recimo, da je napetost bolj notranja kot zunanja. Ampak to pride z leti, ko si mlajši, po odru skačeš kot muha brez glave …
Igor: Z leti malo spreminjaš okus. Mogoče je bolje, da greš naprej, kot da bi vztrajal pri istem bendu; pri starem bendu vedno nekdo vztraja in si želi skladb z začetkov, zaradi česar potem ostajaš v preteklosti.

Bruno, ali si imel pomisleke, da boš vstopil v bend, v katerem so peli drugi?

Bruno: Faza nedelovanja skupine je bila kar dolgo, od leta 2001 do 2008. Sam sem iskal način izražanja, s Hic Et Nunc se je stvar sama od sebe končala in iskal sem nov način, da bi se izrazil.

Katera čustva so bila značilna za Dicky B. Hardy?

Igor: Norost. Še posebej živi posnetki. Album še gre čez, tretji sploh, ker smo takrat že znali narediti nekoliko počasnejši komad, z več dinamike. Če pa pomislim na takratne koncerte, mislim, da tega ne bi znali sestaviti s tako energijo.
Klemen: Ko smo prvič igrali z Brunom v KUD-u, še pod imenom Dicky B. Hardy, je prišla mešana publika. Nekaj ljudi je vedelo, da je Bruno zraven in da bo mogoče drugače. Goreči privrženci Dicky B. Hardy so potem počasi odhajali s koncerta.
Bruno: Veš, kaj, Klemen, boj se ljudi, ki se jim zdi najboljša tista glasba, ki jo je njihovo neuko uho ulovilo, ko so odraščali, in jim je ta glasba ostala za merilo. Tistih, ki govorijo: »O, takrat so znali igrati, takrat so znali peti, o, to so bili časi.« Polovica ljudi, ki so prišli na ta koncert, je bila takšnih.

Govoriš o nostalgičnih občutkih?

Bruno: Ja, ti nostalgični občutki nimajo veze z glasbo.

Če je bila tisto norost, kaj bi potem lahko rekli za Roger N. Out? Kateri občutki vas gonijo? Je to zrel upor?

Igor: Nobenega upora, nobene zrelosti, nič. Mogoče bomo znali čez deset let povedati, kaj je to, kar danes doživljamo. Zame je odličen občutek, ko stojim na odru. Uživam v tem, da druge člane vidim na odru.

NE SPREGLEJTE:


Zgodilo se je
torek, 20. maj 2014
»Alter šlager« kot žanrska invencija
četrtek, 17. januar 2013
Vsi za enega, eden za vse
ponedeljek, 04. junij 2012
V spomin Branetu Bitencu
četrtek, 11. september 2014
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Trkanje na nova vrata
četrtek, 02. februar 2012
Terraneozaver Rex
četrtek, 22. avgust 2013
Spet treska
sreda, 13. marec 2013
Otroci rock’n’rolla
torek, 03. februar 2015
Otipljiva virtualnost
ponedeljek, 01. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice