SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!

Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!

Jernej Dirnbek
30. marec 2015 2

Jernej Dirnbek je kitarist, avtor besedil, pevec in soustanovitelj zasedbe Mi2 ter državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov. (Foto: Dejan Batista)
Jernej Dirnbek je kitarist, avtor besedil, pevec in soustanovitelj zasedbe Mi2 ter državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov. (Foto: Dejan Batista)

Oni dan sem skupaj s kolegi iz nekaj bendov prve frontne linije slovenskega rocka (saj ne vem, kako bi nas sploh poimenoval – najboljši nismo, najbolj predvajani tudi ne, kaj šele najhitrejši ali najglasnejši, popularnost pa je ravno tako relativen in bolj iz trte izvit izraz; zato morda recimo tistih bendov, ki so na koncertnih plakatih poletnih festivalov napisani »v velikem fontu«) sodeloval pri nekem skupnem projektu. Lepo nas je bilo videti skupaj. Čvrsto stiskanje rok, glasni pozdravi in steklenica žganice, ki je nesebično krožila od ust do ust med predstavniki skupin Dan D, Big foot mama, Niet, Siddharta in Mi2, so pričali, da med glasbeniki, ki se izražamo ob hrumenju električne kitare, vladata sloga in vzajemno spoštovanje in da se ob snidenjih razveselimo drug drugega kot nekdanji sošolci, ki se srečajo na obletnici mature.

Debata je od muzike kmalu prešla k bolj življenjskim temam, na otroke, kronične bolezni, težave z gibčnostjo in spanjem, skratka radosti, ki spremljajo človeka v srednjih letih. Le kako bi lahko bilo drugače?! Na sceni smo dvajset in več let in naš, ne nujno najbolj zdrav način življenja je na prisotnih pač pustil določene posledice. Zato bi bilo logično in prav, smo se strinjali, da se počasi zavemo situacije in prepustimo oder mlajšim kolegom.

Tu pa se pojavi težava. Ne bom trdil, da se po naši generaciji, ki je v glasbene vode zajadrala sredi devetdesetih (mednjo vsekakor prištevam vsaj še Zmelkoow, Elvis Jackson, Tabu, Zaklonišče prepeva, Demolition group …) in se je – eni prej, drugi kasneje – utrdila na sceni v začetku tega tisočletja, ni v Sloveniji pojavil več noben omembe vreden rock sestav. Daleč od tega. Kar nekaj sem jih imel priložnost slišati na skupnih nastopih pa tudi radio je v naši hiši ves čas prižgan, tu in tam si ogledam celo kakšno TV oddajo z glasbeno vsebino. A pravega buma, kot sta ga kot relativno mladi zasedbi doživeli Big foot mama in Siddharta, v nekoliko manjši meri pa še kdo od zgoraj naštetih, vendarle nisem zaznal. Še največji preboj, vsaj v koncertnem smislu, je zadnja leta uspel Hamotu in njegovi skupini Tribute to love, čeravno tu ne moremo govoriti o novincih na sceni, saj ima njihov glasbeni staž vsaj tako dolgo brado kot sam Hamo. Escobars, Happy Ol McWeasel in I.C.E. zaenkrat še čakajo na prestop najvišje stopnice do velikega odra. Zadnja leta medijsko zelo prisotnih Muff, Manouche in Bilbi, vseh po vrsti zelo izvirnih in kakovostnih predstavnikov svoje zvrsti, pa vsaj po mojem skromnem mnenju stilsko ne moremo uvrščati med tipične predstavnike rockovske glasbe.

Pa me je prešinilo ob tem, da pravzaprav ta naš slovenski problem niti ni tako zelo specifičen. Nisem kak hud poznavalec svetovne glasbene scene, a zaradi že prej omenjenega radia in televizije tiste odmevnejše stvari vseeno opazim. Vprašal sem se, katero veliko ime je v zadnjih desetih letih zasijalo na svetovni rock sceni. Muse in Foo Fighters izvirajo iz istega obdobja kot slovenski bendi iz uvoda tega sestavka. Kings of Leon, Franz Ferdinand, The Black Keys in Arctic Monkeys so se pojavili v prvih letih tega tisočletja, vsi po vrsti pred letom 2003. Tu je še band Nickelback, ki pa ga še poslušam težko, kaj šele da bi pisal o njem. Čeprav gre za velika imena, ki so sposobna napolniti Wembley stadion in zbrati nekaj deset tisoč obiskovalcev na koncertih širom sveta, je njihov domet v primerjavi z evforijo, ki so jo desetletje poprej ter kmalu po svojem nastanku sprožili Guns N' Roses, Nirvana, Pearl Jam, Oasis, Green day in Offspring, vendarle precej skromnejši. Se še spomnite popisanih šolskih torb in peresnic? Se še spomnite glasbenih želja na radijskih postajah, lestvic najbolje prodajanih plošč in ponavljajočega se predvajanja komadov po MTV-ju? Frizur, ki so želele biti podobne njihovim vzornikom? Vse to danes deluje kot neka že davno pozabljena zgodba.

Čeprav je moj današnji prispevek posvečen mainstream rocku, s tem ne želim zmanjševati pomena njegovih alternativnejših različic, ki bogatijo to glasbeno zvrst. Danes obstaja kup dobrih indie rock bendov z zelo zanimivimi slogovnimi in trženjskimi pristopi. A vendarle menim, da za pravo popularizacijo rock glasbe niso dovolj. Dejstvo je, da mlada generacija, tako pri nas, kot globalno, že dobro desetletje in več nima svojega vrstniškega rock idola.

Tudi podatki o koncertih in številu obiskovalcev na njih govorijo v prid starejšim izvajalcem. Tu še vedno kraljujejo U2, AC DC, Bruce Springsteen, Bon Jovi in The Rolling Stones. Okej, nekaj razlogov za to imajo gotovo tudi vedno višje cene vstopnic, ki so najstniško-študentski populaciji skoraj nedosegljive, medtem ko njihovi starši lažje odštejejo tistih 100 evrov, kolikor znaša obisk koncerta največjih. Pa konec koncev tudi to ne more biti izgovor. Ko sem se dobri dve dekadi nazaj še kot dvajsetletnik odpravil na koncert Guns N' Roses (z gosti Faith no more in Soundgarden) na Dunaj, sem moral za to žrtvovati kar lep del zaslužka od svojega počitniškega dela. Pa to takrat sploh ni bilo vprašanje. Tudi če bi bile cele počitnice podrejene temu koncertu, bi bil tam.

Čeprav je moj današnji prispevek posvečen mainstream rocku, s tem ne želim zmanjševati pomena njegovih alternativnejših različic, ki bogatijo to glasbeno zvrst. Danes obstaja kup dobrih indie rock bendov z zelo zanimivimi slogovnimi in trženjskimi pristopi. A vendarle menim, da za pravo popularizacijo rock glasbe niso dovolj. Dejstvo je, da mlada generacija, tako pri nas, kot globalno, že dobro desetletje in več nima svojega vrstniškega rock idola. Namenoma puščam ob strani vprašanje, ali je za to kriva kura ali jajce, a posledice takšnega stanja so jasne. Rock glasba postaja nekaj, s čimer se mladi v masovnem smislu ne enačijo več, prepuščajo jo srednji generaciji, generaciji svojih staršev. In ker na mladih svet stoji, lahko iz tega izpeljemo en sam logičen zaključek: brez novih čudežnih dečkov, ki bi obnoreli mladež in sprožili še eno manijo, bo rokenrol, tako kot njegovi glavni protagonisti, obsojen na še nekaj trdnih srednjih let, ki mu bo sledilo počasno, a neizbežno staranje. Na žalost vanj zaljubljenih staršev in verjetno olajšanje njihovih otrok. Zatorej, živel rokenrol, dokler si še med nami! Lepo je bilo, dokler je trajalo …  

NE SPREGLEJTE:


Nekoč na sončni strani …
ponedeljek, 03. november 2014
Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.
sreda, 08. april 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Smrtno resno, brez laži
petek, 28. avgust 2015
Nažigaška uživancija
sreda, 24. junij 2015
Dobri stari časi
sreda, 08. april 2015
Šank rock – koliko popitih piv bo rešilo klubsko rock sceno?
ponedeljek, 31. avgust 2015
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Urbano dejanje: malo mešano na ža(n)ru 
četrtek, 16. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

LukaZ, 01.04.2015, 14:18

Rubrika Mnenja je namenjena prispevkom pobvabljenih avtorjev, ki v njih razgrinjajo svoja mnenja o različnih temah, povezanih z glasbo. Mnenja avtorjev so mnenja avtorjev in ne odražajo mnenj uredništa. Kot urednik pa naj pripomnim le tole: pričujoče mnenje odraža neko splošno miselnost v polju mainstreama. V njem je povsem res, da že vrsto let nekaterih, tudi v prispevku naštetih nosilcev ni zamnejala mlajša generacija. O razlogih se prispevek premalo sprašuje, jih je pa verjetno več, najdemo pa jih tako v medijih (tiskanih, radijskih in televizijskih, ap tudi spletnih), v sistemu založniške prakse pri nas v zadnjih desetih-petnajstih letih, tudi v desjtvu, da starejši nosilci niso vspostavili stika in podpornih mehanizmov za mlajše ustvarjalce, v programskih politikah koncertnih organizatorjev, promotorjev, večjih koncertnih prizorišč, kot manjših klubov, v trmasti distinkciji med alternativo in sredino tako z ene kot druge strani, itd ... pri nas se žal večkrat razpravlja o 'zdravem mainstreamu in potrebi po njem' in se ga hkrati postavlja v opozicijo 'nezdravemu', popolnoma 'komercialnemu' mainstreamu, hkrati pa se pozablja, da je eno glavnih gonil mainstreama ravno v polju, ki ga pri nas količimo z nazivom 'alternativa' ... mali odri, mladi ustvarjalci, mlajša publika, novi prostori, nove, agilne male založbe, novi pristopi, nenazadnje novi trendi, itd ... pri nas se nek prehodni model ni nikoli zares vzpostavil ... razlogi pa po mojem ležijo na obeh straneh, ne zgolj na eni, kot se rado misli ...

Ruda, 31.03.2015, 17:33

Nikoli se ne oglašam, ampak tokrat se moram, ker sem pač “oni dan” prebral v spletni reviji o glasbi prispevek Jerneja Dirnberka. In na tem mestu se najprej vprašam, poleg ostalih spodaj nanizanih vprašanj, kako je mogoče, da Oddzven objavi tako zaslepljen prispevek kot je “Rokenrol je mrtev, živel rokenrol”?
Prvi pokazatelj zaslepljenosti je ta, da nekdo sebe uvrsti kot nosilca neke glasbene zvrsti še vzporedno z imeni, ki absolutno niso nosilci le te, na podlagi tega, da je na plakatih za obupne veselice napisan na največje. Iz cele pripovedi bi izvzel Demolition group, ker res ne sodijo med vse naštet in mislim, da bi se člani te zasedbe strinjali z mano. Ali mogoče ne?
G Dirnberg vaš uvid v slovensko sceno je zaplankan kot vaše glasbeno delovanje. Deljenje rokenrola na mainstream in alternativo? Bend, ki uporablja električno kitaro, še ni nujno, da je rokerski, ampak je lahko tudi pop bend. Recimo, Bare, ki je resnična legenda rokenrola, predstavlja svoj bend Majke kot pop bend. Isto rečejo zase Stonsi.
Ste se mogoče kdaj vprašali zakaj je tako, da se vedno znova in znova ponavljajo ista imena? Ste mogoče podprli kdaj kakšen mlad bend? Vam je mogoče padlo kdaj na pamet, da bi ponujen oz. prilasten medijski prostor prepustili komu, ki je skoraj anonimen, pa vseeno opravlja svoje delo glasbenika mnogo, mnogo bolje kot vi? Nekomu, ki ima do svojega dela odnos, ki se rokerju pritiče, ne pa, da kar naprej, kot to počnete vi s svojim bendom, pod krinko družbeno-socialne angažiranosti, ne razmišlja samo o mastnem dodatnem zaslužku? Ste mogoče na svoje turneje povabili kak mlajši, medijsko neuveljavljen bend? No to mogoče niste zaradi razloga, ker bi vaš obupen in razglašen zvok resnično pogrnil na celi črti? Ali se motim?
Okolje iz katerega izhaja Mi2, je prava polomija kar se tiče rokenrola. V devedesetih so še bili zametki, ki so pa kmalu zamrli. Kakšna je torej bila vaša vloga v tem okolju? Kako to, da vaše rokersko delovanje ni vzpodbudilo scene?
Samo trideset kilometrov od Rogatca proti jugu, ob isti Slo-Hr meji, je Bistrica ob Sotli. Vasica, ki je res doživela razmah rokenrola in ga še vedno neguje. Ste se morda vprašali zakaj niste nikoli nastopili v “Metulju”, kjer so nastopila številna imena iz rokerske scene in je, brez kakršnegakoli pretiravanja, edini klub v tem delu Slovenije, ki vzdržuje rokenrol pri življenju?
Vprašam vas tudi katera je ta radijska postaja, ki je pri vas doma ves čas prižgana in slišite na njej anonimne bende? Glede na vaš glasbeni izraz menda ne poslušate neprestano Radio študent? In katere televizijske oddaje jih predstavljajo? Ja, pač je tako, da se tako svetovne kot domače medije fila neprestano z istim sranjem in nekdo, ki je v glasbenem smislu resničen, ni iluzjonist, in ni agresiven ostane v anonimnosti. Ali se motim?
Mislim, da znam brati in prebrano tudi razumem. Ampak, kaj ste hoteli povedati s tem prispevkom g. Dirnberk? In kakšno je stališče Oddzvena, da tak prispevek objavi? In se čudite, da bo rokenrol propadel?
Neprestano poslušam ta jadikovanja kako je rokenrol crkno in po drugi strani jadikovanja, od istih ljudi, da se zadnjih dvajset let ni zgodilo nič novega. Kako se bo rodilo kaj novega, če tako hlepimo po starem in rokenrol vsekakor je star krepko čez 60 let in mu pripada teško prislužen penzjon.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice