SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Rokerji popularizirajo pesnike

Rokerji popularizirajo pesnike

Viktor Škedelj Renčelj
10. februar 2011

Naslovnice serijalke RPP krasijo prepoznavni kolaži Sirote Jerice
Naslovnice serijalke RPP krasijo prepoznavni kolaži Sirote Jerice
Rokerji pojejo pesnike 6
Subkulturni azil, 2010
Skladbe:
1. Joko Ono in Dejan Koban: Priprta bližina
2. Martin Ramoveš Band in Regina Kralj: Odtis mrtvega človeka
3. Katarina Avbar in Bojan Tomažič: Ali veste
4. Ultra in Vesna Spreitzer: V močnejši luči
5. Big Addiction in Aleš Mustar: Dan mrtvih
6. Adam in Nino Flisar: Tekoči kristali
7. Hard.com in Vinko Möderndorfer: Strah je votel
8. NčØdNč in Tomislav Vrečar: Komur poklonim življenje, poklonim smrt
9. Stranci in Tomislav Vrečar: Veliki črni bik
10. Ride On in Sebastian Koren: Pred zrcalom
11. Blutwurst in Toni Pivosrk: Zapovedani praznik
12. Muškat Hamburg in Vinko Möderndorfer: Daj mi roko
13. Ragman in Rick Klaus Theis: Skupaj pokopana
14. The Free Night Ride in Nevenka Miklič: Na toplem polju
15. Franc & Roses in Petra Bauman: Razprodaja
16. Matej Krajnc in Ivo Stropnik: Hvalnica anamnezi
17. Feedback in Ivan Volarič – Feo: Zakaj
18. Katarina Juvančič, Dejan Lapanja in Ivan Volarič – Feo: Adam, Eva in Feo
19. Invite in Vesna Rečnik-Šiško: Drevored sanj
20. Katarina Avbar in Aleš Šteger: Klobuk
21. Ultra in Lidija Gačnik Gombač: V ognju visokem
22. Bojan Sedmak in Branko Rudolf: Piti in peti (Ena pivska pejsen)

Pri sedaj že nedvomno kultni zbirki Rokerji pojejo pesnike (RPP) me je vedno zanimal tisti zakaj. Zakaj to početi tako sistematično? Stereotipne razlage, da slovenska rockerska scena ne premore dobrih besedilopiscev, ne sprejemam. Problem slovenskega rocka seveda ni kronično pomanjkanje dobrih ustvarjalcev. Problem je, da jih premalo slišimo in jih zato premalo poznamo. Zajec torej tiči v drugem grmu in zavijanje rockerjev, z namenom legitimiranja njihovega početja, v avreolo nekakšnega visokoletečega pesništva, ne zdrži. To je očitno, že če pogledamo izdaje RPP, kjer najpogosteje sodelujejo ravno rockerji in »rockerji«, ki že tako in tako ne slovijo ravno po slabih tekstih, temveč obratno, kot denimo CZD, MI2, Bojan Sedmak, Xenia Jus, Kvinton, Matej Krajnc, Muškat Hamburg, Martin Ramoveš, Katarina Juvančič itd.

Druga razlaga bi bila pragmatične narave. Stanje v slovenski kulturni politiki je še vedno takšno, da od države prej izmolze kak belič podpore projekt s statusom visoke kulture kot pa kakšna manj ugledna popularnoglasbena dejavnost, ki jo je mogoče popredalčkati kot šund. In seveda, če rock po inerciji spada v slednjo kategorijo, potem poezija nedvomno predstavlja paradnega konja prve (ki svojo pozicijo neumorno utrjuje z vedno in povsod prisotno maksimo, da je slovenska kultura oziroma sama slovenskost utemeljena v jeziku ali kar na romantični poeziji doktorja fig). Hja, če je tako, pa naj bo – namen opravičuje sredstva. Toda pri tem ostaja grenak priokus na jeziku …

Edini popolnoma zadovoljiv odgovor na uvodni »zakaj« se mi zdi igrivi in neobremenjeni: »Zakaj pa ne!« Brez kakega skritega in visokoletečega smotra v ozadju. Zgolj iz prostodušnega veselja do ustvarjanja! Če je to pravi odgovor, potem ga sprejemam z največjim odobravanjem.

Šesta edicija zbirke RPP nam ponuja v poslušanje kar 22 komadov v skupni dolžini skoraj osemdesetih minut. Zaradi omejenega prostora se bom zato v nadaljevanju omejil zgolj na presežne pesmi.

Prispevek Martin Ramoveš Banda nedvomno spada med najboljše na plošči. Besedilo in glasba delujeta povezano, kar je verjetno tudi najboljši kompliment, ki ga lahko prejme projekt uglasbitve že obstoječe poezije. Komad s svojim jebivetrovskim groovom neustavljivo vabi na kakšno divjo vožnjo proti morju. Sledi posrečena popevka Katarine Avbar, ki s svojo štimungo »gremo vsi skupaj« poslušalca napolni z nalezljivim optimizmom izvajalke. Pri »vampirski« pesmi benda Big Addiction nekoliko zmoti le miks, zaradi katerega je vokal manj razumljiv ravno na mestih, ki so bistvena za razumevanje poante pesmi.

Prepričljivost plošče nato upade in se žal ne pobere vse do enajstega komada; ali pa se tam ravno šele prav začne. Sledi namreč nepretrgan niz osmih presežnih skladb. Najprej Blutwurst odlično demonstrirajo, kaj pomeni dober rockerski rif in nalezljiv plesni ritem. Sledijo Muškat Hamburg, ki v najboljši maniri dokažejo, da je lahko sicer že dodobra zguljen garažni punk rock še vedno nadvse vznemirljiv. Poslušalca kar zagrabi, da bi zabrisal steklenico v steno in se še sam pognal v divje kolo poga! Sledi ramonesoidni prispevek vojvodinskih gostov Ragman, ki svojo himno večni ljubezni izvedejo maksimalno doživeto.

The Free Night Ride nato znatno umirijo tempo in poslušalca zopet pošljejo na počasno vožnjo z bluesom v ušesih. Domiselnemu šansonu zasedbe Franc & Roses lahko očitamo samo tehnično slab posnetek. Matej Krajnc se s svojim prispevkom pokaže v dobri formi ter potrdi, da je lahko stereotipni folkovski aranžma (kitara, orglice in glas) za tistega, ki hoče in zna, še vedno čisto dovolj. Sledita dve domišljeni uglasbitvi lani preminulega kontrakulturnega heroja Ivana Volariča – Fea. Pri kolažu Adam, Eva in Feo Katarine Juvančič in Dejana Lapanje velja še posebej izpostaviti briljantno Lapanjevo kitarsko igro, ki prikliče v poslušalčev spomin Hot Rats Franka Zappe. In povezovanje Fea z Zappo je vsekakor smiselno.

S prispevkom dua Juvančičeve in Lapanje bi se plošča lahko končala. Sledi namreč še nekaj ne preveč posrečenih prispevkov, ki ne zdržijo primerjave z že omenjenimi. Zgoščenko kot nekakšen bonus zaključuje dokumentarni posnetek Bojana Sedmaka z napitnico Branka Rudolfa. Pesem je sicer sila simpatična, toda zaradi zmaličenega zvoka kitare je posnetek po tehnični plati tako slab, da lahko podvomimo v smiselnost vključitve te skladbe na ploščo, vsaj glede na družbo studijskih prispevkov preostalih skladb.

Zgoščenka kot celota je torej predolga. Res prepričljivi komadi so se tako žal znašli v enako številni družbi zgolj povprečnih stvaritev. S tem je plošča veliko izgubila na privlačnosti, tako v smislu notranje kohezije kot obče všečnosti.

Če se za konec vrnem še k odnosu poezije in rockerjev. Pri RPP 6 gre za očiten primer, koliko lahko z dobro glasbo podprt tekst pridobi na sporočilnosti, četudi je sam na sebi dokaj neizrazit. Zato bi bilo pri naslednji ediciji RPP zanimivo slišati, do kakšnih rezultatov bi prišli, če bi bila rockerjem v obdelavo ponujena res dobra in tudi stilsko bolj heterogena poezija.

NE SPREGLEJTE:


Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno
sobota, 01. januar 2011
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Zlitje besed in napevov
četrtek, 05. januar 2012
Zgodba slovenske mentalitete
nedelja, 17. junij 2012
Zakaj pripravljam svoja čustva na zakol?
torek, 19. avgust 2014
Vsi mi smo Johnny Cash
torek, 24. maj 2011
Tobogan srca
nedelja, 13. maj 2012
Tisti, ki zna, in ona, ki ve
nedelja, 02. september 2012
Stopiti moramo skupaj!
četrtek, 07. junij 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice