SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Ruralni progresivci

Ruralni progresivci

Vid Jeraj
09. september 2012

Skupina Salamandra Salamandra sodi med ustanovitelje t. i. »ruralnega undergounda«.
Skupina Salamandra Salamandra sodi med ustanovitelje t. i. »ruralnega undergounda«.
Salamandra Salamandra:
Črn trn (Čadrg Records, 2011)

Ustanovitelji t. i. »ruralnega undergounda«, skupina Salamandra Salamandra iz Čadrga, vasi na območju Triglavskega nacionalnega parka, so po slabih desetih letih obstoja izdali svoj četrti album, ki nosi naslov Črn trn. Ustanovitelja skupine sta dvojčka Jani in Samo Kutin (r. 1982), ki sta se že kot najstnika predstavila obiskovalcem festivala Sajeta z bendom The Štrudls, znana pa sta tudi po projektu Čarangi, ki se navdihuje pri indijski glasbi. V filmu Salamandra Salmandra – The Seekers of Sound, ki ga je posnela Katarina Juvančič, izvemo, da sta v poznih devetdesetih nastopala v rockerskih zasedbah, sta pa avtodidakta. V formaciji z Dejanom Lapanjo, Matejem in Sabino Magajne ter Nežo Naglič je Salamandra Salamandra pri živih nastopih evocirala posebno senzibilnost do godbeno-kreativne anarhoidnosti Franka Zappe, ki je navdih tudi mnogim balkanskim glasbenikom, kot sta denimo Franci Blašković in Rambo Amadeus, odmeve tega pristopa pa najdemo celo v ozadju drže Seven That Spells. Čeprav je Jani Kutin zapustil skupino (igra pa v duu Bakalina in se ukvarja z ekološkim kmetovanjem v Čadrgu) pred izdajo albuma Črn trn, je tisti rahli nežanrski izbruh že dal močan pečat glasbi skupine in se je ujel z gibanji na slovenski improvizatorski sceni.

Analitična obravnava detajlov, ki ustvarjajo imidž skupine, bi nas lahko odvedla predaleč, bolje bo, če poskusimo dojeti večplastnost, ki se skriva za iztočnico ethno progressive. Do zadnjega albuma Črn trn je skupina sodelovala z legendarnimi osebnostmi hipijevske in rockerske ustvarjalnosti, nemško skupino Embryo in (jugo)slovenskim pesnikom in performerjem Ivanom Volaričem – Feom. Sodelovanje s kultno nemško zasedbo (med njeno poletno turnejo) ne čudi, če vemo, da je zanjo v procesu grajenja dolgih (ali podaljšanih) komadov značilno spontano obravnavanje različnih slogov.

K multiinštrumentalizmu članov Salamandre spada izdelava številnih nenavadnih domačih glasbil in zvočil bratov Kutin (novinar Aleš Rojc z Radia Študent je ta postopek poimenoval brkljanje). Poleg tega je vsak član vklopljen v številne druge projekte. Tako je bobnar skupine Dejan Lapanja, sicer magister jazzovske kitare, prej igral pri Laibach in Fool Cool Jazz Orchestra, trenutno pa je član Vasko Atanasovski Tria. Zanimivo je, kot sam pravi, da se edino pri Salamandri počuti kot doma. Samo Kutin je samouk in okretni multiinštrumentalist, ki vodi glasbene delavnice za otroke ter igra hurdy-gurdy v raznih improvizatorskih sestavih (denimo v zasedbi Horda grdih). Neža Naglič, ki igra harmonij in razna zvočila, je improvizatorka na prepariranem pianinu. Kitarist Matej Magajne vodi rock-jazz-blues skupino Feedback, s katero je izdal že tri albume. Iz ljubljanske opere pa prihaja Sabina Magajne na francoskem rogu.

Salamandra je počasi izbrusila svoj heterogeni slog in se odpovedala referenčnim kodam kompozicije (kot je denimo repetitivnost oblik), prav tako je opustila vlogo glasu kot posredovalca sporočila.

Prvi album, TUVZŽ, je zasedba posnela leta 2003; takrat se je bolj izražala skozi barve, kot pa da bi referirala na številne podobne skupine. Dokumentirala je svoje vaje in iz ambientalnih pasažev presenetljivo »izvabljala« popolni hrup. Podobne »korake«, le da v drugačnem kontekstu, je zasledil iznajditelj termina New Weird America, angleški novinar David Keenan, čigar določilo se je nanašalo tako na umetnike free jazza kot na zvok drona glasbila harmonij ali na samosvoje pasaže na akustični kitari raznoterih umetnikov. Salamandra je počasi izbrusila svoj heterogeni slog in se odpovedala referenčnim kodam kompozicije (kot je denimo repetitivnost oblik), prav tako je opustila vlogo glasu kot posredovalca sporočila. Na albumu Kafa iz leta 2004, ki je sledil po izkušnji s Klubskega maratona in nastopih po Hrvaški, Sloveniji in Avstriji, je skupina koketirala z jazz-rockovskimi izleti posameznih glasbenikov na eni strani ter ludizmom na drugi, ta pa je bil popestren s konkretnimi vinjetami posnetkov z domačije. Plošča Kava, čaj, kakav iz leta 2008, posneta v sodelovanju s Feom, zbuja asociacijo na opus Captaina Beefhearta. Čeprav srečanje generacij, ki jih deli okrog 35 let, na papirju zveni lepo, bi v širšem kontekstu ta diskografski prispevek verjetno pristal na zadnjem mestu. Zatorej ga olepšajmo v kontekstu kakšne komune, spomnimo se, denimo, primera vasi v Šempasu, ki je vzajemno vplivala na duhovno početje tako Fea kot Salamandre. Absurdistične korake Feove dadaistične odisejade, kot sta Mala Sandra Mala Sandra in We Don’t Need Another Tito, upravičujejo legendarni haikuji in distihi njegove poetske persone. V ambientalnih vinjetah, ki se izmenjujejo iz minute v minuto, je komad Deveti konfin pomenil pravo presenečenje. Če sodimo po preteklih sodelovanjih s skupino Buldožer, bi lahko rekli, da je Feova izkušnja ujela določeno frekvenco skupine, ne pa tudi odrskega značaja.

Iskrivi duh domišljije se vendarle izteče v določeni cul-de-sac in pravzaprav ne upraviči obetavnega začetka (...)

Po snemanju plošče je Jani Kutin zapustil skupino, medtem ko je Feo po dolgi bolezni umrl. Novi material s Črnega trna tako veliko več prostora namenja rifom Sabine Magajne na francoskem rogu. Matej Magajne je ob električni kitari poprijel še za električni bas, s katerim je odigral free-changes »walking bass« na komadu Ejla. Uvodni komad Tajga bi lahko predstavljal samosvojo simbiozo megličaste atmosfere francoskega roga Arkadija Šilkloperja na sessionu s skupino This Heat, medtem ko Pazi, Gargamel dokumentira brutalni hrupni happening, ki koketira s črnim humorjem. Iskrivi duh domišljije se vendarle izteče v določeni cul-de-sac in pravzaprav ne upraviči obetavnega začetka, čeprav je treba priznati, da je komad Zrakoplov sproščen komad radiofonije in spominja na simbiozo izraza, ki bi ga lahko ustvarila kaka Mike Oldfield in Stereolab. Idejnost, ki pomeni tudi recikliranje »starih«, je še zmeraj dominantna usmeritev komadov, ki so dolgi od štiri do sedem minut. Zaradi polistilistične note album kot celota spominja na, recimo, soundtrack za film Jodorowskega. Komadi niso več fragmentarni in so se uobličili, opazimo tudi premik na ravni produkcije. Kakor koli, tudi ta plošča ohranja številne posebnosti in postavke zasedbe in njenega značilnega work in progress pristopa, zato lahko rečemo, da je skupina ostala zvesta sami sebi.

NE SPREGLEJTE:


Vijuganje med osvobojenim, hrupnim in osebnim
ponedeljek, 29. junij 2015
Lišaji na plovilu
torek, 14. april 2015
Eklektičnost ali iskanje izraza?
sobota, 02. junij 2012
Žanrska mavrica v simfo estetiki
sobota, 08. september 2012
Še vedno iskre
sreda, 04. julij 2012
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Čao Portorož
torek, 07. januar 2014
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice