SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Scena sama sebe ne spoštuje

Scena sama sebe ne spoštuje

Marko Godnjavec
03. marec 2014 2

Marko Godnjavec alias Jizah, glasbeni novinar, kritik, založnik, radijec, promotor in hiphop specialist. (Foto: David Blažević))
Marko Godnjavec alias Jizah, glasbeni novinar, kritik, založnik, radijec, promotor in hiphop specialist. (Foto: David Blažević))

Prvič me je prešinilo pred dobrim desetletjem, ko mi je domači didžej ob klenem domačem jamranju strumno in samozavestno razložil, da mora on – za razliko od nas, navadnih smrtnikov – kupovati plošče in ima s tem stroške. Začudeno sem ga pogledal in mu odgovoril: »Tudi jaz imam plošče in tudi jaz jih kupujem, pa nisem DJ.« Njegova logika se mi je zdela povsem izprijena, menil sem namreč, da je naloga didžeja, da nam predstavlja muziko, ki mu dogaja in za katero stoji, saj na neki način pozna glasbo bolj kot drugi. Še več, menil sem, da vsak didžej kupuje plošče, ker jih posluša in ob njih uživa tudi doma. Da sem se krepko motil, mi je na hitro razložila plejada domačih didžejev: oni vendar kupujejo tudi kopico dreka za bolj komercialne klube, da bi kaj zaslužili in sploh kje vrteli, čeravno se jim ta glasba skorajda gabi.

Od takrat naprej se srečujem z nerazumevanjem delovanja domače glasbene scene. Od takrat se mi zdi, da domači glasbeno-kulturni, medijski in tudi fenovski prostor ne razume svojega dela. Kot mulček sem predpostavljal, da glasbeniki uživajo v svojem delu in kreiranju muzike, da novinarji uživajo ob spremljanju in pokrivanju godb in da obiskovalci kajpak plačujemo vstopnice za oglede prireditev.

Pošteno sem se motil ali pa so me naplahtali. Glasbeniki so postali tezgarji, ki igrajo vsak v desetih projektih, od katerih je ponavadi en tisti pravi, za katerim resnično stojijo in v njem uživajo, večina ostalih pa jim služi zgolj za polnjenje prazne kulturniške malhe in je uradna vpisnica za njihov CV. Dojel sem, da nemalokrat na odrih stojijo tehnično odlični glasbeniki, na pol stroji, ki se med igranjem prekleto dolgočasijo, glasbene zvrsti, ki jo kot najeta delovna sila igrajo, pa kljub temu, da so uradni člani tega in tega projekta, niti pod razno ne razumejo, kaj šele poznajo. Kot konzument in poslušalec tovrstnih bendov se nikoli nisem počutil lagodno, temveč nategnjeno. Do istih ugotovitev sem prišel tudi na naši novinarski krajini, kjer so novinarji pisali o glasbi, ki je ne razumejo ali poznajo, s tem pa so se pojavile banalne in pavšalne, v veliki meri tudi cinične recenzije. Svet se mi je postavil na glavo. Ugotovil sem, da v glasbi ni več nikakršnega spoštovanja in da se glasbo jemlje kot samoumevno.

Dokončno me je sesul Gušti, ki sem ga v neki oddaji gledal, kako benti nad tem, da ni več spoštovanja do njihovega dela, ker nihče ne »predstavlja« slovenske glasbe in je ne kupuje, čez nekaj dni pa sem ga čisto slučajno slišal vrteti domačo muziko – s pečenk kajpak. Takrat mi je postalo jasno, da vsak skrbi le zase in noče razumeti problematike drugih. Da se domači ustvarjalci ne podpirajo med seboj. Da so raje v zaodrju, ko igrajo njihovi glasbeni kolegi, kot pa da bi postali sami publika in si nastop ogledali ter s tem podprli glasbene kolege. Da oni pa že niso tisti, ki bodo plačevali karte, saj gre vendar za obubožane domače glasbenike. Da oni pa že ne bodo kupili plošče drugega domačega izvajalca, saj tudi njihove nihče ne kupi. Da nihče ne razume, koliko truda in denarja vložijo v svoj izdelek. Mimobežno mi je nekdo razložil, kako morajo oni plačevati, če hočejo delati. Stripovski vprašaj nad mojo glavo mi ni znal pojasniti te perverzne kapitalske logike: »Prosim?!« V brk in povsem porogljivo sem dobil odgovor, da morajo za snemanje plošče plačati, vedo pa, da ne bodo prodali dovolj izvodov, da bi se pokrili. »Zakaj pa potem sploh izdajate, mar ni to vaša odločitev?« Nedolgo za tem mi je organizator pojamral, da mora plačevati, če hoče delati. Zgodbo je orisal v stilu, da je naredil brezplačno prireditev za pomoč povodnji, in sedaj mora plačevati stroške Sazasu zaradi tega, kljub temu da ni vstopnine. Razen tega mu še prostora ne dajo zastonj, stroškov pa ima ogromno tudi s telefoni, pogodbami in vsem ostalim. In tako sem vse od založnikov, producentov, glasbenikov, novinarjev in navsezadnje glasbenih fenov poslušal, kako vsi spoštujejo glasbo, kako so sestavni in najpomembnejši del scene, hkrati pa je vsak od njih najbolj deprivilegran v tej ogromni vrsti deprivilegirancev. Eni tulijo, da se glasba igra zaradi njih, fenov, drugi tulijo, da brez njihovega, povečini abotno slabega pisanja ne bi bilo scene. Tretji tulijo, da brez njih, glasbenikov, ni muzike, četrti tulijo, da brez dobrih založnikov ni scene, bari, ki si polnijo denarnice z glasbo v ozadju, pa trdijo, da avtorjem in izvajalcem res ne bodo plačevali, saj jim delajo reklamo. In krog se sklene.

Takrat mi je postalo jasno, da vsak skrbi le zase in noče razumeti problematike drugih. Da se domači ustvarjalci ne podpirajo med seboj. Da so raje v zaodrju, ko igrajo njihovi glasbeni kolegi, kot pa da bi postali sami publika in si nastop ogledali ter s tem podprli glasbene kolege. Da oni pa že niso tisti, ki bodo plačevali karte, saj gre vendar za obubožane domače glasbenike. Da oni pa že ne bodo kupili plošče drugega domačega izvajalca, saj tudi njihove nihče ne kupi.

Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene. Ravno zato se mi je zdelo prevpraševanje zapisa izpred slabega leta, ki ga je napisal Uroš Bonšek, PR Javnega zavoda CUK Kina Šiške, tako tehtno netehtno. Ob prebiranju sem si najprej slikovito predstavljal problem zastonjskih kart, ki si jih zaslužijo prav vsi – novinarji, glasbeniki in njihovi starši ter prijatelji, nagrajenci, založniki in promotorji sami, ker brez njih ne gre. Vsi so najpomembnejši in vsi bi šli na liste gostov ali se akreditirali kot novinarji, ki sicer o taistem izvajalcu v njegovi desetletni karieri niso niti črhnili, kaj šele, da bi ga podprli. Znova sem se prezrcalil v svoj časovni stroj in se spomnil svoje prve zastonjske, nagradne karte za koncert v Križankah. Pod črko G sem bil na 12. strani seznama zaslužnih in nagrajencev. Od takrat se mi zdi vedno zabavno gledati pod prste tistim, ki take karte predajajo, njihovo brskanje in postavljanje najbolj bizarnega vprašanja: »Kdo te je pa dal na listo?« Kar je jasen znak tega, da ima vsak člen iz zgodbe svojo listo, skupaj pa jih je precej preveč. Od tega je minilo 20 let in problem ne izvira iz Kina Šiške, tam so problem le javno izpostavili in predstavili s svoje plati. No, ideja Bonška je bila takrat splošno podprta, dokler se niso prav vsi, vključno z novinarji, znašli v situaciji, ko bodo morali prispevati k temu tudi sami. Takrat je završalo: »Mi pa ne!« Vsi, ki so se z zapisom prej strinjali, se naenkrat v njem niso več prepoznali. Prvi je menil, da gre v tistem zapisu za direktorje in tajnice, drugi si je mislil, kar naj plačajo glasbeniki, tretji je videl trgovino med organizatorji in promotorji in se nasmihal njenemu koncu, četrti je s prsti kazal na novinarje, peti na nagradne igre, šesti na mamice in očke, sedmi na prijatelje nastopajočih, osmi na kreatorje letakov in plakatov …

Završalo je. Tokrat so mi s tem, da bodo plačevali, da lahko delajo, pred nosom mahali kolegi novinarji, še tisti zadnji, od katerih tega prej še nisem slišal. Niti ne tako zelo tisti mali, ki so bolj feni, kot tisti, ki prihajajo z velikih in dobro plačljivih medijev. V tistem trenutku se je zasvetila vsa patetičnost slovenskega glasbenega novinarstva: vsi, ki so jih polna usta kulture, so jamrali, kako bodo plačevali za kulturo. Nihče se seveda ni zazrl vase, vsi novinarji smo hiteli razlagati, da prispevke vendar objavljamo. Kot da ne bi bili v službi obveščanja javnosti. Med vsemi temi prepucavanji je postajala vse bolj v nebo vpijajoča predvsem politika posameznih uredništev in medijev. Pravzaprav njihovo pomanjkanje politike. V javnost so druga za drugo curljaje drobtinice, kako novinarji nimajo/nimamo plačanih dnevnic, potnih stroškov, kako se nove avtorske pogodbe prizadele novinarje, koliko fotografa stane oprema (priznam, doslej si nisem predstavljal, da fotografi kupujejo opremo, ki je ne gre izpostavljati nevarnostim, bil sem prepričan, da so kupili vso opremo zgolj za varno zavetrje doma, kjer jo vsakodnevno negujejo, da ne bi šla k vragu). In kako pravzaprav objavljajo copy/paste prispevke in se jim to ne zdi sporno. V nekaj dneh smo o domačem glasbenem novinarstvu izvedeli čisto vse. Sedaj vemo, da gre povečini za to, da izvajalca, ki ga v nekem mediju sploh ni, medij pokrije, da dobijo novinarji, ki o tem prej niso pisali, novinarske akreditacije. Vemo, da nekateri piarovci zelo pritiskajo na medije, da bi objavili neko vsebino, ki tja ne sodi. Vemo, da se prepisujejo PR obvestila, ki niso dogovorjena z marketingom medija. Vemo tudi, da se novinarji odslej delijo na tiste pomembne in tiste nepomembne, češ, kako lahko meni, novinarskemu asu, postaviš iste pogoje kot onemu drugemu, diletantu. Vemo, da vsi delajo za najpomembnejše medije in da še nihče ni napisal nobenega slabega članka. Vemo, da so novinarski kolegi z nacionalke (beri tukaj in tukaj) ali, Dela (beri tukaj) in od še kod drugod, ki naj bi predstavljali cvetober domačega kulturnega novinarstva, konkretno nepismeni, saj so si zlahka izmislili dikcijo o »obveznem prostovoljnem prispevku«, česar predstavniki Kina Šiška niso nikoli spisali, pač pa so vedno uporabljali besedno zvezo »obvezni samoprispevek« (beri tukaj), in iz tega celo sestavili plejado člankov, za katere so verjetno plačani približno toliko, kot bi zelo aktiven novinarski obiskovalec dogodkov v Šiški letno navrgel za samoprispevek. Izvedeli smo, da smo novinarji »edini, ki plačujemo za svoje delo«. Le redki pa so se vprašali, ali morda s tem končno sceni ne vračamo spoštovanja in v svojih medijih pišemo o nečem, kar naj bi sodilo v uredniško politiko medija in kar se nam samim zdi potrebno predstaviti javnosti, saj na ta način pridobivamo potencialno bralstvo/poslušalstvo; nismo torej marketingarji, temveč novinarji. Redki so se tudi vprašali, ali ni morda čas, da se vsaj deloma ozremo tudi sami vase. Izvedeli smo še, da do objave prideš, če novinarja malce bolje poznaš in mu nameniš kakšno vstopnico viška, da dobiš zastonjski PR članek. Le tega nismo izvedeli, zakaj resne glasbene kritike pravzaprav sploh ni.

Napačno je že osnovno izhodišče, da je muzika zastonj, da so promocije dogodki, kjer se zastonj spije pivo ali dve ter kaj prigrizne, in da je poročanje enako reklamiranju dogodkov, da ni kritike znotraj vsakega ceha, vsaj dokler ne teče voda v grlo.

Kdo in na kakšen način zares podpira sceno, kdo plačuje v prostem času vstopnice, kupuje digitalno, analogno ali kakršnokoli drugo muziko, na aktiven način pomaga sooblikovati sceno in mecensko prispeva kako malo drobtinico tej onesnaženi domači mikrosceni, kdo je resnično ostal podpornik muzike in ne zgolj naveličani tezgar, to lahko vidimo na zidovih spletnih omrežjih vseh vpletenih. Napačno je že osnovno izhodišče, da je muzika zastonj, da so promocije dogodki, kjer se zastonj spije pivo ali dve ter kaj prigrizne, in da je poročanje enako reklamiranju dogodkov, da ni kritike znotraj vsakega ceha, vsaj dokler ne teče voda v grlo. Nikoli si nisem mislil, da se ljudje, ki spoštujemo kulturo in smo od nje soodvisni, blamiramo za 2 evra, sploh pa ne, da najprej nekdo kleči pred piarovci in glasbeniki, nato pa se za 2 evra skoraj razjoka in se počuti eksistencialno ogroženega.

NE SPREGLEJTE:


Zgodba o nekem časopisu (in njegovem odnosu do glasbe)
sobota, 05. julij 2014
Pomagaj si sam in NPK ti bo pomagal!
četrtek, 25. julij 2013
Planet starcev
petek, 21. marec 2014
NPK- Nekaj je Potrebno uKreniti!
petek, 12. julij 2013
Le vkup, uboga glasbena gmajna!
ponedeljek, 03. avgust 2015
Globalna možganska hrana
ponedeljek, 27. januar 2014
Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015
Šank rock – koliko popitih piv bo rešilo klubsko rock sceno?
ponedeljek, 31. avgust 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
»Postati želimo pomemben festivalski akter na nacionalni ravni.«
četrtek, 17. september 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Jizah DaFunk, 09.03.2014, 15:59

Ne razumem tega kar si napisal... Koncertne dvorane so al pa niso polne, ni pravila. Če te bend ne zanima ne greš in ne plačaš dveh eurov. Zanimanje in vrednost ogleda pa največkrat ne pritičeta eden drugemu... Zanimanje za gasilsko veselico bo vedno, za nov, mnogim neznan bend pa ne...

Saturnine, 07.03.2014, 20:15

kva mate eni preveč cajta filozofirat model.. koncertne dvorane so tudi v Sloveniji polne, ko gre za band vreden ogleda (oz. za katerega je zanimanje), da bo nekdo plačeval karto za band, ki ga ne zanima je totalno neumno pričakovat, a je to tako težko doumeti..

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice