SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Še vedno iskre

Še vedno iskre

Miroslav Akrapović
04. julij 2012

Grega Skočir in Alen Steržaj (foto: Odzven)
Grega Skočir in Alen Steržaj (foto: Odzven)

Moram priznati, da sem bolj poglobljeno začel spremljati skupino Big Foot Mama v trenutku, ko se je pojavila skupina Siddharta. Nekakšno tiho rivalstvo se je čutilo na ljubljanski sceni, četudi so fantje med seboj že dolga leta prijatelji. Skoraj iz soseščine. Od tistih, ki so z obema skupinama odraščali, sem dostikrat slišal, da gre v prenesenem smislu in seveda v dosti manjšem obsegu za podobno korelacijo kot med Rolling Stones in The Beatles. Seveda je to malo pretenciozno, toda vsaka glasbena scena ima pač svoje junake. Sčasoma sem začel, tudi recimo kot urednik oddaje Videospotnice, glasbene lestvice, ki sta jo dodobra krojili Big Foot Mama in Siddharta, spremljati njuni glasbeni poti, in če že jemljemo vzorce iz Anglije, potem bi rekel, da je tekmovalnost (pogojno rečeno) med njima vse bolj spominjala na Muse vs. Oasis. Lahko ugibate, katero od skupin primerjam z Oasis!? Za zadnji album Big Foot Mame se zdi, da se je najbolj približal temu kitarskemu pop rock zvoku, ki ga gojijo zlasti v Angliji in ki se ga je dolga leta držala etiketa britpop. Če seveda ne poznate skupin, kot sta Ride in My Bloody Valentine.

Big Foot Mama na albumu
Izhod, zagotovo z angažmajem Žarka Paka, krmari skozi nešteto različnih rock vzorcev. Do tega pogovora (na vprašanja sta odgovarjala pevec Grega Skočir in basist Alen Steržaj) sem imel občutek, da se fantje iščejo, ali če sem natančnejši, da so se vnovič odkrili. Toda skladbe Iskre, ki je po mojem mnenju ena najboljših skladb skupine v njeni celotni diskografiji, ne napišeš, da bi se našel, ampak da bi šel naprej.
 

Koliko časa ste porabili za nastanek nove plošče, to je od ideje zanjo do, recimo, zaključka studijskega, snemalnega dela?

Alen: Že leta 2009 smo pričeli nekako idejno sestavljati novi album. Praktično od albuma Važno, da zadane iz leta 2007 nismo delali nič avtorskega. Samo od sebe se je postavilo vprašanje o novih skladbah. Naredili smo dve dobri rock'n'roll plošči, kaj pa zdaj? Kam, kako in zakaj? Nismo hoteli delati na silo in smo rekli, pustimo času čas. Ko bo ideja sama prišla do nas, se bo začela realizacija. Kar je pomenilo tri leta.

Ali je ta čas, glede na vaš dosedanji diskografski ritem, daljši ali krajši?

Alen: Zagotovo daljši.

Grega: Daljši. Zato, ker se nam ni nikamor mudilo. Vprašanje je bilo, ali si želimo tudi naprej ostati v okvirih tistega, kar Big Foot Mama v bistvu predstavlja. Ali pa želimo iti v nekakšne drugačne glasbene vode. A ohraniti nekaj, kar je za nas kot skupino naša duševna hrana. Nekaj, kar mi kot skupina še vedno smo.

Torej je tudi novi album Izhod tisto, kar BFM v resnici je? Tudi glede na dosedanjo diskografijo?

Grega: Nekateri albumi so res imeli nekakšno dveletno ritmiko izhajanja. Tudi če albuma Izhod ne bi izdali, bi lahko polnili koncertna prizorišča. Toda če si res glasbeni ustvarjalec, dobiš čez čas idejo v glavo.

Alen: Res pa je, da smo se tega albuma lotili drugače. Že iz samega avtorskega in ustvarjalnega stališča, recimo na ravni besedil, ki so bolj dodelana in se lahko berejo tudi samostojno kot poezija. Kar naši glasbi daje dodatno vrednost.

Grega: Zame je bilo to bistvo pri nastanku novega albuma. To, da je bil Žare Pak ponovno z nami pri nastanku, da je prevzel producentske vajeti in nam dal novi veter.

Tisti, ki so se že lotili analize zadnjega albuma in skupine BFM danes, uporabljajo termin »zrel« ali »zreli«. Ne bi prejudiciral tovrstnih izrazov. Pravite, da ste si vzeli čas za nastanek novega albuma. Če že, me bolj zanima, kako se vi počutite »zrelo« kot glasbeniki?

Grega: Ko smo začeli delati ta album, smo na vajah slišali ali imeli enake občutke kot desetletja nazaj pri ustvarjanju glasbe. Je pa tokrat bil nekakšna inicialna igla, ki nas je udarila ali zadela, producent Žare Pak. Zadnjih deset let nismo sodelovali z njim, toda ideja za novi album je padla ob njegovem ponovnem angažmaju z BFM. Pak je v tem obdobju delal in sodeloval z različnimi glasbeniki ali glasbo od A do Ž. Delal je v tujini. Različne glasbene zvrsti je produciral itn. Nas pa je zanimalo, kako po vseh teh letih kot človek, s katerim smo začeli v studiu Kif Kif, ko smo igrali po 15 ur in to posneli, vidi ali sliši BFM danes. Zame je bilo to bistvo pri nastanku novega albuma. To, da je bil Žare Pak ponovno z nami pri nastanku, da je prevzel producentske vajeti in nam dal novi veter.

Alen: Morda se ta »zrelost«, kot ji praviš, nanaša tudi na razmerje do naše prejšnje plošče, ki je bila dosti bolj hedonistična in mladostniška. Nekateri so nam očitali, da je preveč naivna in najstniška. Morda je ta obrat zajet v terminu zrelosti.

Lahko bi jo razumel kot nekakšno poslavljanje od mladosti.

Alen: Glasbo jemljem kot stvar trenutnega navdiha, v katerem se tvoji lastni občutki spreminjajo, od globljih razmišljanj, resnosti ali zamorjenosti do momentov, ko si vesel, ko se hočeš zabavati in pozabiti na težave, ki se ti dogajajo v življenju. Če pogledaš retrospektivno naše plošče, točno vidiš, kako smo v določenem trenutku razmišljali.

Žare Pak je v pravem pomenu besede glasbeni producent. V nekem pogovoru pred leti sem na vprašanje, kdo je pri nas glasbeni producent, ki pooseblja glasbenega ustvarjalca po klasični rock'n'roll definiciji, odgovoril, da je to Žare Pak. V mislih sem imel ustvarjalno simbiozo med skupino Big Foot Mama in Pakom. Kajti velika razlika je med tistimi, ki so tonski mojstri, in pravimi producenti, ki živijo in dihajo s skupino. Kaj je danes Žare Pak prinesel skupini Big Foot Mama?

Grega: Mene je predvsem zanimalo, kakšno sliko je dobil o skupini v tej naši desetletni pavzi v sodelovanju. Na začetku sem imel celo pomislek, da se bomo »omehčali«, kajti Žare je v tem obdobju dal skozi dosti pop izvajalcev in albumov. Toda že po prvih pogovorih in sestankih smo ugotovili, da je videl ali slišal pri nas le »kabel v Marshalla in gremo«. Dal nam je vedeti, da se bo držal tega.

Alen: Kot si že sam ugotovil – on ni tonski mojster! Verjetno je edini glasbeni producent v pravem pomenu besede. Hodil je na vaje, skupaj z nami je ustvarjal ideje, če sem bolj natančen, osmišljal aranžmaje. Kitarske rife ali prijeme smo preizkušali skupaj. Odigral je vodilno kitaro na skladbi Nor sigurno ne, ki je zelo drugačna zadeva od običajnega zvoka BFM.

Skratka, klasičen primer producenta pri rock'n'rollu.

Alen: Pravi pomen producenta!

Zadnji album ste poimenovali Izhod. Dandanes v teh kriznih časih vsi ponujajo »izhode«, takšne in drugačne vrste. Ob poslušanju albuma se mi je utrnila tista prvinska ugotovitev glasbenega uporništva in razmisleka, ki pravi, da je rock glasba resnično pravi izhod za vse. Ne glede na to, ali predstavlja življenjski slog ali pa ga analiziramo žanrsko. Se motim?

Grega: To je kot ventil. Mi smo res delali tri leta ta album.

Alen: Ko smo iskali naslov za album, se nam je ob vpogledu v naša besedila prikazovala podoba labirinta. Labirint poti v naših življenjih, ko je posameznik primoran iskati poti.

Takrat smo že bili v recesiji.

Alen: Seveda. 2008 se je začela recesija, album smo pričeli ustvarjati leta 2009.

Grega: Toda ta naslov nima zveze z recesijo.

Alen: To ni »izhod« iz recesije.

Grega: Pravzaprav smo v tistih zaprtih prostorih, kjer smo ustvarjali, od vadbenega placa pa vse do studia, skušali dati od sebe vse po naših najboljših močeh. Bili smo fizično zaprti, toda z željo, da vsak na svojem ustvarjalnem polju in inštrumentu da vse od sebe. Na koncu smo od olajšanja zaradi narejenega novega materiala rekli dobesedno, da gremo ven s tem. Izšli smo s svojo novo glasbo. Naslov se nam je torej v tem stanju sam ponujal. Tako ga jaz razumem. Alen verjetno drugače.

Alen: Vsi ga razumemo drugače. Ko smo iskali naslov za album, se nam je ob vpogledu v naša besedila prikazovala podoba labirinta. Labirint poti v naših življenjih, ko je posameznik primoran iskati poti. Da išče poti in izhode iz, splošno gledano, dokaj neoptimističnih časov, v katerih smo se znašli. In to ni pogojeno le z recesijo. Vsi smo ujeti v nekakšno iskanje izhoda, na bolj individualni ravni.

Ves čas smo pod vidnim ali nevidnim pritiskom. Takšen občutek se nam poraja v današnjih časih.

Alen: Ko srečaš znanca in ga ogovoriš s »kako si?«, je prvi odgovor »dobro«, a tako je le za hip, potem se začnejo pogovori o problemih in iskanju izhodov. O labirintu, ki se nam je ponujal skozi naša besedila, in razlogih zanj, se je najprej spraševal producent Žare Pak. Takrat sem mu rekel, da je vse nekakšno iskanje poti ali izhodov. Toda že on sam je ugotovil, da tukaj ni iskanja, ker so že statementi ali drža sama po sebi. Rešitve so že v zgradbah samih skladb, v njihovih kiticah. Ali če sem natančnejši, rešitev ali izhod se, če ne prej, znotraj skladbe ponuja v refrenu. Tako sem jaz videl naslov našega sedmega albuma.



Kako se skupina, kakršna je BFM, počuti v teh interaktivnih glasbenih časih? Kako se počuti BFM kot skupina, ki prihaja iz tistih tradicionalnih časov rock'n'rolla, ko je še videospot pomenil visoko interaktivnost?

Alen: Deset let nazaj so bile vse tri – če si imel »radijski hit«, si »prodajal albume« in si lahko »igral v živo« – komponente med seboj povezane. Danes so to trije čisto različni parametri. Albume prodajajo glasbeniki ali skupine, ki ne igrajo veliko. Koncertne nastope imajo izvajalci, ki nimajo hita. Hite imajo glasbeniki, ki nimajo koncertov.

Kar je paradoks, je pa to, da so mediji bolj zaprti ali vsaj manj dojemljivi kot nekoč.

Alen: Res je paradoks. Internet nima urednika. Nima potrebne kanalizacije glasbenih vsebin. Ni fokusa na glasbo, kot smo ga poznali v preteklosti. Spomnim se besed Andreja Šifrerja, ki mi je rekel, da je v osemdesetih obstajala ena sama radijska postaja. Vsi so jo poslušali. Toda filter so bili kredibilni radijski uredniki Radia Slovenija. Kdor je šel skozi, je res nekaj veljal.

Grega, kako se danes počutiš kot frontman in pevec skupine ob izvedbi skladb, ki si jih kot najstnik zagotovo drugače živel in dojemal?

Grega: Če ti iskreno povem, na koncertih naše skladbe vedno zvenijo drugače.

Grega: Toda na nastopih je vselej isto, vedno daš vse od sebe. Ne pogleduješ na uro in ne čakaš, da se vse hitro konča; tudi slučajno ne pomisliš, dajmo še te tri skladbice, potem pa domov.

Predvsem tvoja čustva me zanimajo.

Grega: Če preigravaš eno skladbo najmanj tristokrat, to postane rutina, ki bi jo lahko slišal tudi nekje zadaj in bi popeval. Toda na nastopih je vselej isto, vedno daš vse od sebe. Ne pogleduješ na uro in ne čakaš, da se vse hitro konča; tudi slučajno ne pomisliš, dajmo še te tri skladbice, potem pa domov. To ne. Res pa je, da danes drugače razumem nekatere skladbe, ki jih je, recimo, pred petnajstimi leti pisal Gušti. Skladbe, ki jih pojem, z leti sigurno jemljem drugače. Nikakor ne morem reči, da se mi zdijo danes naše skladbe nekakšno dolgočasno lajnanje. Je pa zanimivo po tolikih letih prepevati, recimo, Malo nimfomanko.

Alen: Z veseljem in z vso energijo preigravamo tudi stare skladbe. Se pa zavedam, da bi danes pri teh letih težko napisal verze »v šolo hodi, kretene ne prenaša« ali »rekla je, ne morem, ker sva samo prijatelja«. Logično je, da pri štiridesetih letih ne moreš pisati enake lirike kot pri dvajsetih.

Če se nostalgično vrnem v tisti čas, ko si nisi mogel predstavljati promocije skupine, skladbe, albuma brez videospota, se mi danes zdi, da ta vendar ni tako pomemben za uspeh glasbenikov.

Grega: Naše albume so doslej vedno spremljali videospoti. Tudi letos smo imeli ideje in namen posneti videospot za skladbo z nove plošče. Osebno menim, da se danes ne izplača snemati videa.

Alen: Kje boš vrtel video? Nimaš oddaj, ki bi omogočale, da se tvoj vložek v snemanje vsaj zmanjša, če že ne povrne. Danes video produkcija pri nas ni rentabilna.

V gospodarsko kriznih razmerah, ki nas vsakodnevno okupirajo, glasba, mislim predvsem na rock glasbo, ponuja nekakšen ventil. Nekakšno praznjenje in sproščanje, ki smo ga najbolj deležni na koncertih. Navsezadnje je rock glasba tudi katalizator stanja v družbi, ki nemalokrat nastopa s pozicije kritika in oporečnika. Ali to kot skupina opažate?

Grega: Lahko govorim le z naše slovenske perspektive. Lansko leto v času smučarske sezone, na Krvavcu, sem opazoval obiskovalce, ki so prišli na vrh hriba v polni smučarski opremi, toda ne, da bi vneto in ves čas smučali. Ne. Ponavadi so se le enkrat zapeljali po stezi, potem pa so se usedli za mizo, sprostili pancerje na nogah, odprli pločevinko piva in se nemo zagledali v dolino, iz katere se megla še ni razkadila. Spodaj so le težave, ki jih čakajo. Toda tisti trenutek zgoraj, kjer poslušajo še glasbo, jih vsaj za hip odpelje daleč stran od vsega. Sploh ni pomembno, kdo tisti hip igra. Glasba prinaša sprostitev in veselje. Rock predvsem.

Alen: Na naših koncertih opazujemo najstnike, ki imajo 15 ali 16 let, in ti nas šele sedaj odkrivajo. Vsako leto nova generacija, ki si, kot sam praviš, želi iti na koncerte in kanalizirati negativno energijo skozi zabavo in glasbo. Zelo zanimivo se mi zdi, da večina najstnikov čez teden posluša bolj ali manj komercialne radijske postaje, kjer se vrti predvsem pop glasba, ko pa pride vikend, se prelevijo v rock fene in obiskujejo temu primerne koncerte. BFM koncerte.

NE SPREGLEJTE:


»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
»Naša kaseta bo kvazipank«
sreda, 24. avgust 2011
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!
ponedeljek, 30. marec 2015
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.
sreda, 08. april 2015
Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice