SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Še vedno kraljica

Še vedno kraljica

Maruša Bertoncelj
07. januar 2011

Doreen Shaffer & The Moon Invaders (foto: Maruša Bertoncelj)
Doreen Shaffer & The Moon Invaders (foto: Maruša Bertoncelj)
Doreen Shaffer & The Moon Invaders. Gala Hala, Ljubljana, 6. 1. 2011

Po nekaj neuspelih poskusih se nam je sinoči v Sloveniji končno v živo predstavila Doreen Shaffer, t. i. kraljica skaja, ki si naslova vodilne vokalistke ene najpopularnejših jamajških muzik svetovnega dometa ne zasluži samo zaradi svojega »pionirstva« na tem področju in zaradi minulih uspehov, temveč že zaradi »kilometrine vladanja«. Od njene prve uspešnice Adorable You, s katero je na avdiciji rosno mlada in uspeha željna takoj osvojila »ušesa« enega od kingstonških producentskih prvakov in lastnika legendarnega Studia One, Clementa Coxona Dodda, namreč mineva že skoraj petdeset let. A Doreen še nista pošla ne ustvarjalni navdih ne prepoznavno mehki glas. Kot je sama že večkrat razlog za svoj uspeh opisala v različnih intervjujih: odločilno je bilo predvsem to, da je bila ob pravem času na pravem mestu. Seveda pa sta bila talent in zagnanost tisto bistveno za združitev moči z nekaterimi glasbeniki Doddove studijske zasedbe, kot sta denimo bobnar Lloyd Knibb ter že dolgo pokojni, a nepozabni vokalist Jackie Ople, in za rojstvo The Skatalites, bržkone najpomembnejše in najboljše ska zasedbe vseh časov.

V svoji petdesetletni karieri je Doreen tako v zaledju Skatalites kot samostojno in v sodelovanju z mnogimi drugimi glasbeniki prispevala zajeten glasbeni opus, brez katerega bi si ska in rock-steady zakladnico težko predstavljali tudi po prispevkih »nežnejšega spola«. Doreen je bila namreč na Jamajki ena prvih vodilnih ženskih vokalistk in s tem zgled ostalim, ki so poskušale uspeti na takrat še posebej dominantno moški glasbeni sceni. Z izjemo dela osemdesetih let, ko se je posvetila materinstvu, Doreen, kot že rečeno, ustvarjalni zagon ni pustil na cedilu in se je po ponovni združitvi ter prenovi Skatalites v osemdesetih na odre in v studio vrnila tudi sama. Zadnja leta razen s Skatalites precej nastopa tudi z mlajšimi ska zasedbami, med katerimi se je posebej dobro ujela z belgijskimi The Moon Invaders, ki so jo več kot odlično spremljali tudi na včerajšnjem koncertu v Gala Hali na Metelkovi.

The Moon Invaders so se v svoji desetletni karieri ter po nekaj kadrovskih menjavah prav tako že ustoličili kot ena vodilnih sodobnih samostojnih ska zasedb (pri nas so bili tokrat že tretjič). Deveterica je, kar zadeva sodelovanje z drugimi glasbeniki, še posebej in upravičeno ponosna na spremljanje rock-steady botra Altona Ellisa, ki je preminul dobri dve leti nazaj. Da se z Doreen tako dobro ujamejo, torej ni naključje, čeprav je bilo prav naključje bolj kot ne krivo za to, da so se sploh spoznali. »Žmohta« in izvrstne energije, ki se je razvila med njimi v minulih treh letih, smo bili tako deležni tudi obiskovalci težko pričakovanega koncerta.

Do prihoda The Moon Invaders na oder ni sicer nič kaj kazalo, da bomo priče nadpovprečnemu ska dogodku. Toda sproščenost je bila neizbežna, ko so se prikazali The Moon Invaders in za uvod najprej odigrali uro dolg samostojni koncert, na katerem smo se sprehodili od skaja preko rock-steadyja in severnjaškega soula, z vsemi potrebnimi jazzovskimi dodatki, do reggaeja. Ne le po sestavi (ta razen osnovne trojke boben-bas-kitara, klasične trobilske sekcije ter organista vsebuje še dva prepričljiva, a nepretenciozna vokalista), temveč tudi po pravi energiji, ki v tovrstni godbi ni zgolj floskula, ampak vsaj tako pomemben dejavnik kot sámo znanje in uigranost, je bil ta sprehod zares polnovreden. Ko se jim je po kratkem premoru pridružila še Doreen, pa se je v že tako privzdignjenem vzdušju vrhunec večera šele prav začel.

Z uvodno, zgodovinsko prelomno uspešnico My Boy Lollipop, s katero je Millie Small leta 1964 popeljala ska na svetovne glasbene lestvice, je bila nasmejana in enako dobro razpoložena kot spremljevalna zasedba gospa Shaffer takoj naša in mi njeni. Pri tem je ostalo uro in še dlje, kolikor je trajal njihov skupni nastop. Od nekaterih nepozabnih uspešnic preko predelav skladb drugih eminentnih predstavnikov jamajške popularne glasbe do novih avtorskih pesmi, ki so nastale v sodelovanju z Invaders, je Doreen s svojim še vedno značilno dekliško mehkim vokalom prepričljivo pričarala občutek brezčasnosti – ne le tega pomembnega glasbenega žanra in sorodnih zvrsti, temveč tudi nadvse pomembne glasbene ere, ki je v zgodovini Jamajke, pa tudi širše, spremljala in spodbudila kar nekaj ključnih družbenih in političnih premikov.

Vse to ni nekaj samoumevnega. Erozija časa, evolucija produkcije in, nenazadnje, izguba stika s prvinskim duhom ska, rock-steady in reggae godbe pri glasbenikih oziroma izvajalcih tovrstnega pedigreja pogosto namreč naredijo svoje: pričakujemo legendo, patino in »tako-se-to-dela« predstavo, dobimo pa ... hja, mlačen odtenek nečesa, kar je bilo, predstavljen v še mlačnejšem modelu tega, kar naj bi bilo sedaj aktualno. Kot rečeno, Doreen Shaffer v kombinaciji z The Moon Invaders nikakor ne spada v tako omledno kategorijo.

Fotogalerija



› celotna galerija


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice