SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Sedmina po osemintridesetih letih

Sedmina po osemintridesetih letih

Katarina Juvančič
06. april 2016

Alkimija ezoterične, milovanjske poetike ter domačno-eksotične glasbene srži, ki se ovijata okoli otožnih harmonij Melite in Vena, še danes navdušuje oboževalce obskurnih folk zvokov široma po svetu.
Alkimija ezoterične, milovanjske poetike ter domačno-eksotične glasbene srži, ki se ovijata okoli otožnih harmonij Melite in Vena, še danes navdušuje oboževalce obskurnih folk zvokov široma po svetu.
Sedmina:
Delvaski dom, Kranj, 24. februar 1978
(Klopotec, 2016)

Konec sedemdesetih letih je v Veliki Britaniji in nedolgo zatem malone po vsem svetu odjeknila revolucija na treh akordih. Zanetili so jo otroci delavskega in nižjega srednjega razreda, razočarani tako nad politično-ekonomskim stanjem (v tistem času je konzervativna torijska politika na čelu z Margaret Thatcher pričela načrtno uničevati težko industrijo, tedaj britansko gospodarsko hrbtenico, privatizirati javne resurse in ukinjati pridobitve socialne države), ki jim je položilo na usta mantro »no future«. Nova družbena realnost je vplivala tudi na razhod z  muziko njihovih sodobnikov in sodobnic, za katero je veljalo prepričanje, da je družbeno anemična, anahronistična in larpurlartistična. Mnogi starejši bralci in bralke se verjetno spominjate ideološke shizme med »panksi« in »hipiji« iz svoje mladosti.

Takrat se je poleg panka v naših krajih z deset in nekajletno zamudo pričelo aktivneje razvijati tudi glasbeno ustvarjanje, ki se je zgledovalo po anglo-ameriških folkijaških strujanjih (folk glasba, kantavtorstvo). Ta so vzcvetela za časa folk revivala v drugi polovici šestdesetih let in so v tistem času na matičnem otoku že pojenjala ali se pretopila v druge glasbene zvrsti (psihedelijo, rock, pop, jazz ipd.). Podomačevanje folk glasbe je potekalo selektivno, in sicer bolj na estetski in glasbeni (baladna bardska tradicija) in manj na etični ravni (folk kot politično subverzivna kategorija, protest), morda tudi zato, ker je uporniško noto na neki način tedaj pograbil pank.

Akustično sceno so povečini razvijali in negovali tedanji študentje in študentke, ki se niso mogli ali hoteli poistovetiti ne z električno nabrušenostjo panka in rocka, ne s popevkarstvom, ne z narodnozabavno glasbo. Poleg izrazitega vpliva že omenjene folkijaške godbe anglo-ameriškega porekla so tedanji mladci in mladenke začeli brskati tudi za ljudskopesemsko zapuščino tega prostora (viri so bili tedaj še zelo sporadični in težko dostopni). Hkrati je v aranžmajih tedanjih »akustičarjev« zaznati tudi elemente klasične glasbe, predvsem iz obdobij srednjega veka, baroka in renesanse, kar ni nenavadno, saj je kar nekaj glasbenikov s te scene obiskovalo glasbene šole, kjer so leta preigravali repertoar iz teh obdobij.

Sredi sedemdesetih se tako pojavi ljubljanski eksperimentalno-akustični glasbeni kolektiv Salamander, v poznih sedemdesetih in tik na začetku osemdesetih pa še celjska zasedba Kladivo, konj in voda, novomeška Županova torta, mariborska Slovenska gruda, koprska Istranova (slednji sta sicer bolj zvesto sledili domačemu ljudskemu izročilu, a njuna glasbena estetika je bila vsaj na prvih ploščah še vedno izrazito folkijaška) ter tržiška Sedmina. Na neojačanem instrumentariju sta v drugi polovici sedemdesetih že svobodno improvizirala ljubljanski Srp ter Begnagrad, ki pa sta se pri svojem snovanju bolj naslanjala na vplive rocka v opoziciji, jazza, impro avantgarde in novega vala in sta materijo (tudi kaka ljudska in narodnozabavna viža se je znašla na repertoarju) gnetla precej drugače od prej omenjenih.

A vrnimo se k Sedmini, katere koncert iz leta 1978 (torej tik na začetku delovanja) je v kranjskem Delavskem domu posnel Peter Smodila, na začetku letošnjega leta pa je ta koncert na ploščku obelodanila založba Klopotec.

Sedmino je s pevko Melito Osojnik (takrat Dolenc) slabo leto pred tem ustanovil tržiški slikar, pesnik in glasbenik Veno Dolenc. Skupina je v različnih postavah delovala do leta 1982 in v tem času izdala dva albuma (Sedmina, 1980 in Sedmina: II. Dejanje, 1982). Po razhodu Sedmine je Dolenc sodeloval s pevko Klariso Jovanović (skupini Duma in Duma Levantina), leta 1997 pa je ime Sedmina zopet uporabil za druge glasbene projekte (Sedmina: Stekleni čas, 1999).

Sedmina je izstopala predvsem zaradi repertoarja. Ta je bil bolj ljudsko baladno navdahnjen, pa vendarle (večinoma) avtorski, tako po besedilni kot po instrumentalni plati. Na ploščah so poleg ustanovitelja Vena Dolenca in Melite Osojnik sodelovala številna imena takratne slovenske akustične in folk scene, kot so Mira (danes Omerzel Mirit) in Matija Terlep, Lado Jakša, Edi (Etbin) Štefančič, Karlo Ahačič in drugi.

Alkimija ezoterične, milovanjske poetike ter domačno-eksotične glasbene srži, ki se ovijata okoli otožnih harmonij Melite in Vena, še danes navdušuje oboževalce obskurnih folk zvokov široma po svetu. Originalne vinilke Sedmine se danes na internetu prodajajo tudi za tisoč dolarjev.

Koncertna plošča, ki je izšla, ko je ta recenzentka štela rosne štiri mesece, nam prinaša edini javno dostopni posnetek prvotne zasedbe skupine, v kateri so poleg takratnih zakoncev Dolenc sodelovali še kontrabasist Karlo Ahačič, kitarist Stane Bitežnik, flavtist Cveto Kobal ter violinistka Milena Dostal, hkrati pa vsebuje štiri do danes neizdane pesmi, ki kasneje niso bile uvrščene na noben album – Balado o Veroniki, Sovdaško, Brata in Zlato.

Ob tem pa nas album seznanja z živim zvokom (za zgoščeno izdajo ga je skrbno obdelal Neven Smolčič) skupine, ki je na odru tudi v svoji prvi postavi zvenela iskreno, ubrano ter interaktivno, ter z daljšimi instrumentalnimi vložki, kot smo jih bili vajeni iz uradno izdanih plošč. Poleg trubadursko zvenečih akustičnih aranžmajev in besedil Vena Dolenca, ki sledijo ljudski baladni strukturi in vsebini ter predstavljajo enega najdragocenejših doprinosov k sodobni baladni poetiki v slovenski literaturi in glasbi, je najbolj prepoznaven podpis k zvenu Sedmine prispevala nežna, a strumna in prepričljiva interpretacija uglasbene poezije mlade Melite Osojnik, katere glas resonira z estetiko tedanjih folk pevk iz anglo-ameriškega prostora, a je hkrati tudi zelo poseben in samosvoj.

Na zgoščenki sta razen tega zabeležena še dva šaljiva govora, ki ju je ob premorih med skladbami prispeval Dolenc. Govorjenje med pesmimi je značilnost folk in kantavtorske muzike in nekaj, kar so člani in članice skupine verjetno pobrali od britanskih folkijev, ki so bili tisti čas po zaslugi promotorjev, glasbenih urednikov in novinarjev, kot sta bila na primer Stane Sušnik in Drago Vovk, dokaj redni gostje naših koncertnih prizorišč. To je razvidno tudi iz ovitka zgoščenke, na katerem najdemo plakate za koncerte britanskih folk glasbenikov The Tannahill Weavers, Vica Garbutta ter Jenny Beeching, ki jih je v tistem času organiziral kranjski Klub ljubiteljev glasbe (KLG).

Novi obelodanjeni arhivski koncert tržiške Sedmine je zapis časa in prostora, ki ga ni več. In muzike, ki je – verjetno zato, ker je premolknila pravi trenutek – ostala kultna.

KLG je bil eden prvih glasbenih klubov na Gorenjskem (ustanovljen že leta 1975) in kot tak pomembno središče avtonomne in alternativne mladinske kulture ne zgolj v Kranju, ampak na celotnem slovenskem in jugoslovanskem prostoru. V tistem času so menda v Kranju in okolici delovali še nekateri drugi manjši klubi, ki so prirejali mladinske plese, koncerte, likovne razstave in podobne kulturne dogodke. V osemdesetih je Kranj dobil tudi prvi skvot, ki se je imenoval Klavnica, podtalno umetniško vrvenje pa se je nato preselilo v zimski bazen na Savskem otoku. Omembe vredna prostora glasbenega druženja sta seveda tudi že propadla Creinativa in še delujoča Layerjeva hiša. Od samoniklih mladinskih prizorišč je danes Kranju ostal skvot Trainstation, ki pa bije bitke tako z občinsko kot državno birokracijo.

Novi obelodanjeni arhivski koncert tržiške Sedmine je zapis časa in prostora, ki ga ni več. In muzike, ki je – verjetno zato, ker je premolknila pravi trenutek – ostala kultna. Ta izdaja se zato nostalgičnim notam seveda ne more izogniti; in zakaj bi tudi se? Nam pa, po drugi strani, Sedmina po osemintridesetih letih odpira nešteto vprašanj in primerjav s časom, prostori ter odsotnostjo sorodnih glasbenih tokov in estetik tukaj in zdaj. Sedmina pač ni bila etno.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice