SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Skakati čez vodo, kjer je most

Skakati čez vodo, kjer je most

Jože Štucin
09. september 2011

Mikaven ovitek je oblikovala Eda Pavletič.
Mikaven ovitek je oblikovala Eda Pavletič.
Same babe: Terezijanske
(ZKP RTV SLO, Sanje, 2011)
Skladbe: 1. 1 Kor 7,23; 2. Krušna / Dremava; 3. Franček FF; 4. Barbara; 5. T'minska / Vse zaradi vinca; 6. Umrl bi rad obut; 7. Drevo; 8. Real-slovenska pesem; 9. Blues za odpeto bluzo; 10. Kadar bom vandral; 11. Majska romanca; 12. Napoved z razlago; 13. Terezijanska; 14. Tolk mau mam krvi; 15. Umor / Na kol so ga prbil; 16. Ljubica moja; 17. Minuta molka za gostišče Pri Pavli; 18. Bonus: Krokodile.

Same babe, relativno mlada vokalno-instrumentalna skupina, je nastala na zelo »ljudski« način, tako rekoč spontano. Leta 2003 so se člani priložnostno sestali ob neki kreativni priložnosti – in obstali. Očitno jim je stik navrgel prave vere v glasbo, ki bi lahko živela dlje od obstoječega trenutka. Usoda je združila ljudi, ki so takoj dojeli ter na vrat na nos sprejeli poetično nalogo, da morajo »skakati čez vodo, kjer je most«. Na tej točki, ki je paradoks umetnosti, bi lahko rekli, da se duše zavohajo, zaslutijo in najdejo (če se pač kemija časa, trenutka in okolja zlije v novo snov, alpako, novo zlato) po nekakšni mistični frekvenci. Po žilah steče nova kri, taka domača, slovenska, s pikantno začimbo cinizma, vrata lokalnega sveta se odprejo na stežaj, mali kraj postane velemesto, dežela se nekega jutra zbudi kot celina, novorojena pesem se zlije po kozmosu kot svetloba. Znotraj meja jezika, pokrajine in ljudskega karakterja … kajti vse je relativno, tudi lokalna loka je lahko ocean – za domače žabe.

V sarkastični varianti, ko po jezeru plava moderni volivec, ki ob nedeljah pere svoj avto, sicer pa ljubi rod, livade in domačo grudo, ni omejitev. Bend, ki se je sprijel iz takih krvničk, češ da bo o narodu izrekel tudi kakšno nerodno, je svoje delo zastavil brezkompromisno, na nož, pred sabo pa odpira vesolja in obetaven opus. Celo (po Ježku) »umrl bi rad obut«, kar lahko beremo kot metaforo večnega emigrantstva, neprilagojenosti in pripravljenosti »na izselitev iz svojega plemena«, ki ga ljubi in mu je (pre)dan. Slovenec je vedno z eno nogo zunaj. Ko živi, z eno nogo umira, ko ljubi, je z eno nogo že pri ljubici, ko poje v C-duru, fuša, ampak če poje svoje pesmi, poje iz srca in krvi. Skratka, Slovenec je en hecen bluesman, ki mu streže fenomenalna Terezijanska. Pesem se podpisanemu zdi najizvirnejša in izziv, ki Samim babam odpira nove pokrajine.

S ploščo Terezijanske so se glasbeniki brezkompromisno in prav nič plašljivo postavili v vrsto slovenskih skupin, ki iščejo idealno mešanico, popoln brizganec iz samih žlahtnih substratov: bardovstva, ljudskosti, folk rocka, tradicije, bluesa ... V tej priljudni druščini o favoritih odločajo nianse. Ker poskuša folk glasba (etno) ekvilibrirati obe odločilni komponenti, tekst in melos, ju zliti v enovito dozo užitka in sporočilnosti, se podpisanemu Same babe kažejo kot izrazito pronicljiv bend, ki mu glasbene zanimivosti ne umanjka, saj v principu izhaja prav iz najbolj naravnih oblik petja, sarkazma, cinizma, izraznosti, kritike in hvalnice sveta.

Bend, ki se je sprijel iz takih krvničk, češ da bo o narodu izrekel tudi kakšno nerodno, je svoje delo zastavil brezkompromisno, na nož, pred sabo pa odpira vesolja in obetaven opus.

Začutimo jih kot popolnoma odprto skupino, ki dežuje točno takrat, ko pada dež, duhoviči, ko so stvari že tako in tako smešne, trpeče in trpko plava na sentimentih bluesa, ko je blues edina kri, ki teče, ljudske napeve pa jaha kot vandrovec po »zemljici rodni«. Gre za super inteligentno kompilacijo vseh naštetih prvin. Talent, bi lahko rekli, ki se imenitno znajde in dobro orientira v razrastu tovrstne »ambrozije«, ki vsiljivo cveti ob avtocestah novovalovske popularnosti in kvaziljudskosti. Same babe so, kot beremo na ovitku, »teatralni, burkaški, ljudski, melodramatični, akustični postvalovski muzični performans«, ki se je najprej (verjetno iz previdnosti) naslonil na poezijo velikih poetov, Menarta, Ježka, Koviča, potem pa začel poezijo iskati in odkrivati tudi pri sebi. Marko Voljč je naveden kot vokalist, trobentač itd., Miha Nemanič tudi poje pa igra orglice, tamburin, boben in še kaj, Marko Jelovšek poje in igra kontrabas, Viki Baba je vokalist in kitarist.

Kot bend so ukresali nov korak v slovenski etno produkciji: na tradicijo »ljudskih« poetov, že klasificiranih bardov od Andreja Trobentarja do Marka Breclja in podobnih tičev, so navezali svoj glas, svoj jaz, svoje ime in prepričali javnost, da mislijo resno. Same babe so pravi dedci nove slovenske etno glasbene produkcije!

NE SPREGLEJTE:


Songov polna ciza
sreda, 08. januar 2014
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
STIHI MOJIH DNI: Janez Menart in nekaj izbranih poglavij iz slovenske glasbe
torek, 01. april 2014
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014
O samoniklih čudakih in arhaičnih agrarnih tehnikah
ponedeljek, 16. februar 2015
Glas »Upitja« je brez Fea manj glasen
četrtek, 05. junij 2014
Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice