SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Škofjeloški šanson Drajnarjuvih vampov

Škofjeloški šanson Drajnarjuvih vampov

Katarina Juvančič
30. marec 2016

Drajnarjuva vampa z vso hudomušnostjo, pikrostjo ter obilico sarkazma zarežeta v družbeni vsakdan slovenskega življa, ki ga pesti nešteto težav, za katere si je sicer delno kriv sam ali pa po njem z nečloveškimi dekreti udriha sistem.
Drajnarjuva vampa z vso hudomušnostjo, pikrostjo ter obilico sarkazma zarežeta v družbeni vsakdan slovenskega življa, ki ga pesti nešteto težav, za katere si je sicer delno kriv sam ali pa po njem z nečloveškimi dekreti udriha sistem.
Drajnarjuva vampa:
Je pri nas od nekdaj znano (Sanje, 2015)

V Poljanski dolini se po zaslugi nekaj poetskih samospevcev z izbrušenim čutom za melodijo, ritmiko in prozodične kvalitete lokalnega narečja rojeva pojoča in kot tamkajšnji hribi mehko zaobljena pesniška govorica. V njej je pesnil in pel pokojni Brane Frlic, medtem ko danes to več kot uspešno počne Janez Ramoveš, njegova žena Uršula pa s Fanti z Jazbecove grape njegovo poetiko tankočutno prevaja v jezik glasbe. Čez Kladje in nekaj ostalih klancev ter grap najdemo tudi duo Bakalina, kjer prigode iz čadrškega kmečkega vsakdana in družbenokritične bodice Jani Kutin podtika v meh harmonike Renate Lapanja. Iz Poljanske doline proti Ljubljani ne moremo mimo Škofje Loke, pa čeprav Suho – loško ruralno okljuko, ki je bila nekoč vas zase – kak nedomačin že težko najde. Tam sta doma Drajnarjuva fanta (oziroma Drajnarjuva vampa po domače) in, denimo, predstavljata tretji krak žlahtnega rovtarskega šansonjerskega trikotnika.

Lani sta brata Jernej (harmonika) in Tomaž Hostnik (klavir, vokal) precej potiho, brez kake večje medijske pozornosti in promocije pri založbi Sanje izdala prvenec Je pri nas od nekdaj znano. Na njem z vso hudomušnostjo, pikrostjo ter obilico sarkazma zarežeta v družbeni vsakdan slovenskega življa, ki ga pesti nešteto težav, za katere si je sicer delno kriv sam ali pa po njem z nečloveškimi dekreti udriha sistem.

Čeprav sta brata vesoljni slovenski publiki dokaj neznana, sta že prehodila bogato glasbeno pot. Oba sta namreč akademsko izobražena glasbenika, skladatelja in aranžerja, ki sta sodelovala v številnih klasičnih in tudi bolj rockovskih zasedbah. Jernej zaključuje magisterij iz harmonike na Univerzi v Gradcu, poučuje pa na škofjeloški glasbeni šoli; lokalni glasbeni feni ga poznajo tudi kot prvega bobnarja progrock zasedbe Ulixes. Mlajši brat Tomaž je ne le izjemno nadarjen pianist, ki zaključuje študij klavirja pri svetovno znanem pianistu Olegu Marshevu v Linzu, ampak se v svojih raznolikih umetniških transformacijah že nekaj let izkazuje tudi kot izvrsten tekstopisec, pesnik, pisatelj in šansonjer.

Zvočni minimalizem, ki ga odreja v popularni muziki precej nenavadna kombinacija harmonike in klavirja ter precejšnja aranžerska špartanskost sta v skladu s šansonjerskim kanonom, saj pustita, da vodilno vlogo prevzema peta beseda. To pa seveda ne pomeni, da je muzika suhoparna, ravno nasprotno, polna je domiselnih harmoničnih zasukov, krotovičenja melodijskih linij ter nepričakovanih in naglih obratov v tempu, kar še dodatno poudarja male vokalne norosti, Tomaževo dikcijo ter hropenje in sopenje, ki je blizu waitsovskemu. Fanta bi pravzaprav lahko označili kar za nezakonska otroka Waitsa in Ježka, ki nastavljata neizprosno ogledalo malim vsakdanjim patologijam, značajskim lastnostim tukajšnjih ljudi in obstoječim družbenim paradigmam, pri čemer se še imenitno zabavata.

A prav besedila, ki so srčika vsakega šansona, predstavljajo čudovit presežek prvenca Drajnarjuvih vampov. Besedilna neposrednost pikro zareže v meso malega človeka, ki je v njunem svetu nebogljena žrtev, ovčica, ki jo polito mesarji darujejo na oltar napredka, zategovanja pasu ali že kakega »trenutnega navdiha«. Ali pa se tja položi kar sama.

»Mi smo čisto prave krave / tihe mirne čile zdrave / strumno stopamo v smeri / kamor pal’ca se uperi. Levo desno in na sredo / kmet krmili našo čredo / če pa kakšna skrene s tira / brž jo s palico zmasira … Vsem všeč je ker smo tiho / tiho kot zahrbten psiho.« (Na paši)

Z vso pikrostjo, sarkazmom in v naturalistični maniri se lotevata duhovnikov, politikov, tajkunov, županov in ostale tranzicijske elite, ki se danes razgalja v vsej svoji inertni absurdnosti.

»Ne ponujam vam rešitev / kratkoročnih pridobitev / saj poslanci v tej državi / nimajo kaj dosti v glavi. Njih zanimajo le droge / biznis šoping nemške doge / vsak četudi se upira / lenoritis tam kasira.« (Pamflet)

»V kotlu plavajo obljube / v vrednosti milijon izgube / nasmejan kot prej nikoli / folk lovi naj ga spet voli.« (Golaž – o županovem predvolilnem golažu)

Še posebej globoko zarežeta alegorično-parodistična komada na Ipavčevo Slovenec sem in Borova Hej brigade/Hej, brigame!, ki sta morda tudi najpotentnejši skladbi na albumu, saj razgaljata brezizhoden položaj mladih (njunih) generacij in iskanja njihovega mesta v družbi, ki jim onemogoča ekonomsko, politično, moralno opolnomočenje, svobodo in upor proti vladajočim.

V Slovenec sem se v refrenu kot mantra ponavlja »Slovenec sem, Slovenec sem… oblast je polna šem … na psu je ta sistem … je delat’ tu problem … pakiram jutri grem… Slovenec sem / Slovenec sem / tako je mati djala / ko moj’ga fotra je iskala / papirje s križ’cem podpis’vala … Slovenec sem / Slovenec sem / tako je mati djala / ko brata je na svet spravljala / s položnicam mu rit brisala.«

V tridesetih minutah, kolikor muzike nam ponuja ta odličen kratkometražni prvenec, nas brata Hostnik zasujeta z zgodbami, ki jih poznamo, ki jih živimo, ki jih dihamo, ki nas jezijo in bolijo in za katere si na skrivaj želimo, da bi jih lahko napisali sami.

V Hej, brigame! (kjer se sprva oglasi melodija partizanske Hej, brigade) obračunata z jugonostalgijo ter delitvijo na »bele« in »rdeče«, ki danes (vse očitneje) odmeva tudi v svetovnem nazoru in dejanjih njunih vrstnikov. »Rojen sem med Janezi / v Republiki Sloveniji / rdečih belih zame ni / sem sam kriv da mi dol visi? … da okusil sem del 'juge' / le stoenka ‘ma zasluge … Nimam časa za to sranje / je v državi resno stanje / me med Nemce vse bolj vleče / s šihtom tu žal nimam sreče.« (Hej, brigame!)

Podobna je tudi tematika o nebodijihtreba humanistih, za katere je država že pred leti jasno sporočila, da so praktično nezaposljiv »tehnološki višek« in kot taki koristni, kot nabrito zapoje Tomaž, »kakor moške bradavičke«: »Na kupe d’narja ste v nas vložili / se stroški vam ne bodo povrnili / le v snu lahko preštevamo dobičke / koristni kakor moške bradavičke.« (Humanisti)

V tridesetih minutah, kolikor muzike nam ponuja ta odličen kratkometražni prvenec, nas brata Hostnik zasujeta z zgodbami, ki jih poznamo, ki jih živimo, ki jih dihamo, ki nas jezijo in bolijo in za katere si na skrivaj želimo, da bi jih lahko napisali sami.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice